Jedro

Izpodbijani sklep Vlade je javnopravni, enostranski in posamični akt, ki je po svoji naravi oblastveni akt. Pri sprejetju izpodbijanega sklepa je Vlada izvrševala svoje zakonsko pooblastilo in gre pri sprejemanju navedene odločitve za izvrševanje upravne funkcije. Imenovanje in razrešitev članov Sveta FIHO ni ustavna pristojnost Vlade, temveč gre za pristojnost, ki jo je določil ZLPLS. V tem primeru Vlada s sprejetjem konkretnega in posamičnega akta (izpodbijanega sklepa o razrešitvi tožnika) izvršuje zakonsko določbo 10. člena ZLPLS, ki jo je dolžna izvrševati v skladu z ustanovitvenim aktom (OdFIHO), ki po presoji sodišča pomeni izvrševanje upravne funkcije.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Vlade Republike Slovenije 01415-52/2020/4 z dne 30. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada) tožnika razrešila kot člana Sveta Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Svet FIHO) in za novega člana fundacije imenovala A.A. (v nadaljevanju prizadeta stranka) za obdobje do konca mandata sedanjega sveta te organizacije.

2. Tožnik s tožbo izpodbija navedeni sklep Vlade. Navaja, da je bil kot član Sveta FIHO imenovan za dobo pet let z mandatom do 31. 5. 2022, skladno z določbo drugega odstavka 10. člena in 13. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (v nadaljevanju ZLPLS) po sklepu Vlade 01410-11/2016716 z dne 1. 6. 2017. Sklicuje se na določbe 8. člena, 10. člena, 13. člena ZLPLS, 2. člena, 8. člena, 9. člena, 10. člena, 12. člena Odloka o ustanovitvi fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (nadaljevanju OdFIHO), 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (v nadaljevanju ZVRS), 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), 2. člena in 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki jih citira. Tožnik navaja odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) I-U-157/17-11,Up-143715-25 z dne 5. 4. 2018 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) X Ips 11/2018 z dne 14. 3. 2019. 3. Toženka razlogov za razrešitev tožnika sploh ni navedla. Določbe 10. člena in 13. člena ZLPLS, na katere se sklicuje toženka, primerov predčasnega prenehanja članov Sveta FIHO ne ureja. Razloge za predčasno prenehanje takšnega mandata je mogoče najti v četrtem odstavku 12. člena OdFIHO, po katerem lahko Državni zbor oziroma Vlada predčasno razreši člana, ki ga je imenoval oziroma imenovala, če svet ali posamezni član ne izpolnjuje nalog, določenih z aktom o ustanovitvi fundacije ali s pravili oziroma delovanje ni v skladu z interesom fundacije. Po mnenju tožnika je na takšen način vzpostavljeno posebno pravno varstvo člana Sveta FIHO, da drugi organi v njegov položaj ne bodo posegali mimo ali preko primerov oziroma razlogov določenih v 12. členu OdFIHO. Pri razrešitvi člana Sveta FIHO gre torej za pravno varovan položaj, kar pomeni, da vanj poseže Vlada pri izvrševanju enostranskih oblastvenih pooblastil, kar po vsebini pomeni izvrševanje upravne funkcije, odločitev o tem pa je upravni akt, ki je lahko predmet sodnega varstva. Izpodbijani sklep je arbitraren in nezakonit. Toženka namreč tožnika kot člana Sveta FIHO ni mogla razrešiti, kolikor ni bil oziroma ni podan eden izmed razlogov za razrešitev, ki so navedeni v četrtem odstavku 12. člena OdFIHO. Po stališču tožbe je izpodbijani sklep upravni akt iz 2. člena ZUS-1, zoper katerega je dopusten upravni spor. V obravnavanem primeru ne gre za odločitev o odvzemu funkcije, ki bi temeljila na ustavni pristojnosti Vlade, saj je njena pristojnost, da imenuje in razrešuje člane Sveta FIHO določena z ZLPLS, ki pa razlogov za razrešitev ne določa, temveč jih določa 12. člen OdFIHO. Iz vsebine izpodbijanega sklepa razlogi za razrešitev po 12. členu navedenega odloka niso navedeni, toženka se na navedeno pravno podlago niti ne sklicuje. V obravnavani zadevi gre za razrešitev člana Sveta FIHO, pri čemer je ustanoviteljica fundacije Republika Slovenija (2. člen Odloka), zato gre za javnopravno stvar in se v postopku poleg določb ZLPLS in OdFIHO na podlagi 4. člena ZUP smiselno uporablja tudi ZUP. V vsakem primeru pa morajo biti v postopku odločanja o pravnem položaju posameznika upoštevana minimalna procesna jamstva, ki jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Neobrazloženost sklepa o razrešitvi tožnika in kršitev pravice do izjave, pomeni kršitev 22. člena, 23. člena in 25. člena Ustave, kar pojasni. Tožnik v obravnavanem primeru z razlogi za njegovo razrešitev ni bil seznanjen. Posledično mu je bilo onemogočeno, da se o njih izjavi. Gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka (3. točka in 7. točka 237. člena ZUP). Dodatno opozarja tudi na kršitev 34. člena Ustave, kar pojasni.

4. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, podredno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek oziroma dodatno podredno, da izda ugotovitveno sodbo, v vseh primerih pa naj toženki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik pojasni svoj pravni interes tudi za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta po drugi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1 zaradi uveljavljanja nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do časti in dobrega imena. Sklicuje se na odločitev Ustavnega sodišča U-I-181/09-15,Up-860/09-14,Up-220/10-14 z dne 10. 11. 2010. 5. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na določbe 1. člena in 10. člena OdFIHO, ki jih citira. Zaveda se poslanstva FIHO, to je namensko, transparentno, stalno in sistemsko financiranje delovanja programov in storitev invalidskih in humanitarnih organizacij, s katerimi se zagotavlja večja socialna vključenost ter reševanje socialnih stisk in težav posameznikov, članov in uporabnikov. Navaja organe FIHO in se sklicuje na 10. člen ZLPLS, po katerem ima Svet FIHO 23. članov. Med drugim Vlada imenuje in razrešuje tri člane in sicer po enega na predlog ministrstva, pristojnega za zdravje, za invalidsko varstvo in za finance. Republika Slovenija kot ustanoviteljica FIHO preko Državnega zbora oziroma preko Vlade izvaja svoje ustanoviteljske pravice, s tem, da ima pooblastilo za imenovanje in razreševanje članov Sveta FIHO. Vlada torej imenuje in razrešuje člane Sveta FIHO v izvrševanju svojih ustanoviteljskih pravic in obveznosti, ne pa v okviru upravne funkcije, kar pomeni, da je izpodbijani sklep akt politične diskrecije, ki je zaupana Vladi, kot izvajalki ustanoviteljskih pravic. V ZLPLS ni določeno, da je zoper sklep o imenovanju in razrešitvi članov Sveta FIHO zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Zato ima izpodbijani sklep naravo akta iz 3. člena ZUS-1in ne upravnega akta v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 224/2014, X Ips 111/2013, I Up 467/2012 in odločbo Ustavnega sodišča Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010. 6. Podredno toženka navaja, da so člani Sveta FIHO, Vlado in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvo za finance večkrat opozarjali na neprimerno delovanje dveh članov Sveta FIHO, imenovanih s strani Vlade, torej tudi glede delovanja tožnika. Enako je opozarjal tudi Državni Svet Republike Slovenije (v nadaljevanju Državni svet), ki je na toženko naslovil pobudo in vprašanja glede FIHO, tudi glede delovanja tožnika in drugega člana, imenovanega s strani toženke. Oba naj bi ravnala predvsem v nasproti z načeli vključujoče družbe, delovala naj bi pristransko in ne v dobro slovenskih invalidov in slovenske države ter naj bi ne izpolnjevala pričakovanj pri razvoju fundacije, pridobivanju dodatnih virov, kakor tudi ne pričakovanji povezovalni vlogi in odnosu do slovenskih invalidov. Torej nista delovala v skladu z interesi FIHO in njegovimi nalogami. V nadaljevanju toženka pojasni svoje zavzemanje za vzpostavitev in ohranitev stabilnosti delovanja in upravljanja FIHO in zavedanju vsakega deležnika o pomenu zavezanosti k skupnim ciljem, to je dobrobiti uporabnikov, da se preseže raznolikost interesov in ustvari kulturno sodelovanje. Pri tem navaja, da je ključnega pomena soodločanje civilne družbe, se pravi invalidskih in humanitarnih organizacij, katerih uporabnikom so namenjena sredstva, tako, da so te organizacije tiste, ki najbolj vedo, kateri program je tisti, ki jih njihovi uporabniki najbolj potrebujejo. Pri tem je ključnega pomena, da se sredstva delijo transparentno, ekonomično in na način, da onemogočijo učinkovito izvajanje programov in s tem dopolnjujejo izvajanje programov javne službe. Prav zaradi zgoraj navedenega toženka meni, da tožnik ni deloval v skladu z interesom FIHO, kar je skladno z 12. členom OdFIHO razlog za razrešitev člana Sveta FIHO. Kot dokaz prilaga dopis B.B., podpredsednika Sveta FIHO z dne 2. 3. 2020, pobudo in vprašanje državnega svetnika C.C. z dne 15. 4. 2020 in poziv D. za odpoklic predstavnika Vlade imenovanega na predlog MDDSZ iz Sveta FIHO z dne 13. 5. 2020. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma podredno, da tožbo kot neutemeljno zavrne.

7. Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

8. Tožba je utemeljena.

9. V zadevi je sporno, ali je toženka pravilno in zakonito razrešila tožnika kot člana Sveta FIHO in za novega člana te fundacije imenovala A.A. za obdobje do konca mandata tega Sveta FIHO. Sporno je, ali ima izpodbijani sklep naravo upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1 in se posledično zagotavlja učinkovito sodno varstvo pravic in pravnih interesov tožnika v upravnem sporu ali pa gre za akt v smislu 3. člena ZUS-1, torej za akt, ki ga sprejmejo nosilci izvršne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. 10. Po 2. členu ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po 3. členu ZUS-1 upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. 11. Glede vprašanja, ali je bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v pravno varovani interes posameznika. Sodišče pripominja, da je obstoj (javno)pravno varovanega interesa treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru razlage pravnih norm. Ob odsotnosti izrecne zakonske določbe o obstoju pravice ali pravno varovane koristi določene osebe v javnopravnem razmerju, ta presoja izhaja iz namena posamezne norme, ki mora varovati (tudi) pravni interes določene osebe1. 12. ZLPLS ali drug zakon sodnega varstva za odločitve v postopku imenovanja in razrešitve članov Sveta FIHO ne ureja, vendar ga tudi ne izključuje. Po določbi 10. člena ZLPLS fundacijo upravlja svet fundacije, ki ima 23 članov in sicer : Državni zbor imenuje in razrešuje 20 članov, kot je navedeno; Vlada imenuje in razrešuje tri člane, in sicer po enega člana na predlog ministrstva, pristojnega za zdravje, za invalidsko varstvo in za finance. Po določbi prvega odstavka 13. člena ZLPLS člani Sveta FIHO opravljajo svoje delo nepoklicno. Državni zbor in Vlada imenujeta člane Sveta FIHO za dobo petih let in so lahko največ dvakrat zaporedoma imenovani na to funkcijo. Po določbi drugega odstavka 8. člena ZLPLS akt o ustanovitvi Fundacije FIHO sprejme Državni zbor v 30 dneh od uveljavitve tega zakona. Kolikor v tem zakonu ni določeno drugače, se za vsebino ustanovitvenega akta uporabljajo določbe zakona o ustanovah. Po 6. členu Zakona o ustanovah (v nadaljevanju ZU) akt o ustanovitvi poleg sestavin, kot so ime in sedež ustanove, ustanovitelje, ustanovitveno premoženje in njegove vrednosti, namen ustanove, način in postopek imenovanja članov uprave, poimenske člane prve uprave (točke 1 do 6 prvega odstavka 6. člena ZU), lahko vsebuje tudi druge določbe, pomembne za delovanje ustanove (drugi odstavek 6. člena ZU).

13. Z Odlokom o ustanovitvi fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS št. 9/1998, 76/2020, v nadaljevanju OdFIHO) je bila ustanovljena Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju tudi fundacija). Po prvem členu navedenega odloka se ustanavlja fundacija kot pravna oseba javnega prava ter se opredelijo njen namen, ustanovitveno premoženje, dejavnost, razpolaganje s prihodki, organizacija in druge določbe, pomembne za fundacijo (1. člen). Ustanovitelj fundacije je Republika Slovenija (2. člen). V 6. členu OdFIHO je opredeljeno ustanovitveno premoženje fundacije, v 7. členu pa upravljanje z njim. Po 8. členu OdFIHO se fundacija ustanovi za trajne in splošno koristne namene pri financiranju dejavnosti invalidskih in humanitarnih organizacij na celotnem območju Republike Slovenije. Fundacija je nepridobitna, njeno delo je javno. Fundacija upravlja s sredstvi, ki jih pridobiva s plačevanjem dajatev za prirejanje iger na srečo po določbah zakona, ki ureja igre na srečo, kot je navedeno v 9. členu OdFIHO. Osnovna dejavnost fundacije, s katero bo uresničevala svoj namen, je financiranje oziroma sofinanciranje: - izvajanja posebnih socialnih programov in storitev invalidskih organizacij oziroma programov humanitarnih organizacij za reševanje socialnih stisk in težav oziroma reševanje socialnih potreb posameznikov, - delovanja invalidskih oziroma humanitarnih organizacij, - naložb v osnovna sredstva invalidskih oziroma humanitarnih organizacij ter njihovo vzdrževanje (10. člen OdFIHO).

14. Po 12. členu OdFIHO se prvo imenovanje članov sveta opravi hkrati s sprejemom akta o ustanovitvi. Svet fundacije izvoli predsednika izmed svojih članov kot tudi namestnika, če je tako določeno s pravili fundacije. Državni zbor 30 dni pred iztekom mandata članom sveta imenuje nov svet. Četrti odstavek 12. člena OdFIHO vsebuje določbe glede razlogov za predčasno razrešitev njenih članov. Če svet ali posamezni član sveta ne izpolnjuje nalog, določenih z aktom o ustanovitvi fundacije ali s pravili oziroma delovanje ni v skladu z interesom fundacije, lahko Državni zbor Republike Slovenije oziroma Vlada Republike Slovenije predčasno razreši člana, ki ga je imenoval oziroma imenovala (četrti odstavek 12. člena OdFIHO).

15. Navedena pravna ureditev razlogov za razrešitev članov fundacije FIHO nedvomno služi varstvu javnega interesa, saj je primarno v javnem interesu, da je oseba, ki ne izpolnjuje nalog, določenih z aktom o ustanovitvi fundacije ali s pravili oziroma delovanjem, ki ni v skladu z interesom fundacije, s tega položaja predčasno razrešena. Že sam obstoj razlogov po OdFIHO pa omogoča tudi sodno presojo njihove utemeljenosti. Po presoji sodišča je v obravnavanem sporu pravno varovan interes tožnika utemeljen na določbi četrtega odstavka 12. člena OdFIHO, v povezavi z drugim odstavkom 6. člena ZU, ki nanj napotuje določba tretjega odstavka 8. člena ZLPLS. V primeru navedenih razlogov za razrešitev člana Sveta FIHO je podan po presoji sodišča pravno utemeljen interes razrešene osebe, da se presodi utemeljenost tam navedenih razlogov za razrešitev, ki po vsebini vsebujejo očitek neizpolnjevanja nalog, določenih z aktom o ustanovitvi fundacije ali s pravili oziroma nedelovanjem v skladu z interesom fundacije, kar pomeni, da iz namena navedene norme zagotovo izhaja tudi vzpostavitev možnosti sodnega varstva, s katerim se razrešena oseba lahko brani pred morebitno neupravičenostjo tovrstne obdolžitve, ki lahko posega v njen pravni položaj širše kot zgolj v posledici prenehanja navedene funkcije (poseg v ugled razrešene osebe itd.).

16. Glede na povedano je mogoče ugotoviti, da je izpodbijani sklep Vlade javnopravni, enostranski in posamični akt, ki je po svoji naravi oblastveni akt. Pri sprejetju izpodbijanega sklepa je Vlada izvrševala svoje zakonsko pooblastilo in gre pri sprejemanju navedene odločitve za izvrševanje upravne funkcije. Imenovanje in razrešitev članov Sveta FIHO ni ustavna pristojnost Vlade, temveč gre za pristojnost, ki jo je določil ZLPLS. V tem primeru Vlada s sprejetjem konkretnega in posamičnega akta (izpodbijanega sklepa o razrešitvi tožnika) izvršuje zakonsko določbo 10. člena ZLPLS, ki jo je dolžna izvrševati v skladu z ustanovitvenim aktom (OdFIHO), ki po presoji sodišča pomeni izvrševanje upravne funkcije. Upravljanje premoženja fundacije, predvsem vprašanja kdo in kako se opravljajo pomembne javne funkcije, pa so vprašanja, kjer je javni interes še posebej izpostavljen.

17. Sodišče zavrača razloge toženke, da je izpodbijani sklep akt, ki je izključen iz pojma upravnega akta (3. člen ZUS-1). Sodišče ocenjuje, da pri izpodbijanem sklepu ne gre za primer odločanja na podlagi politične diskrecije, saj le-to obstoj pravno varovanega interesa izključuje že samo po sebi. Sodišče se strinja z razlogi tožnika, da je izpodbijani sklep upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in da se posledično zagotavlja učinkovito sodno varstvo pravic in pravnih interesov tožnika v upravnem sporu.

18. Izhajajoč iz presoje, da je Vlada kot pristojni državni organ o razrešitvi tožnika odločila z upravnim aktom, katerega značilnost je po določbah 2. člena ZUS-1, da je izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta, je bila zato pri izdaji izpodbijanega upravnega akta dolžna zagotoviti zakonitost celotnega postopka izdaje upravnega akta, v katerem bi morale biti spoštovane upoštevne ustavne in zakonske pravice tožnika. Tako bi morala Vlada spoštovati med drugim tudi zahteve iz 22. člena Ustave, ki izrecno določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pa pomeni, da je tožnik upravičen tudi do sodnega varstva navedene ustavne pravice (15. člen Ustave).

19. V zvezi s tem sodišče opozarja na razvoj in spremembo sodne prakse Ustavnega sodišča2 in Vrhovnega sodišča3 v zvezi s sodnim varstvom razrešitvah oseb s funkcij ali vodstvenih položajev v organih ali osebah javnega prava s strani nosilcev oblasti. Na podlagi tega razvoja prava je v vsakem posameznem primeru treba presoditi, ali je zoper oblastveno odločitev o razrešitvi posameznika, ki je bil na tako funkcijo ali položaj imenoval ali izvoljen, z zakonom vzpostavljeno sodno varstvo. V takem primeru lahko ta oseba varuje v upravnem sporu svoj pravni interes, da v njeno opravljanje funkcije oziroma vodstvenega položaja ni nezakonito poseženo. Odločitev o njeni razrešitvi je tedaj upravni akt (2. člen ZUS-1), ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu in presoje njegove formalne in vsebinske zakonitosti.

20. Ker so neutemeljeni razlogi toženke v odgovoru na tožbo, da gre za odločanje na podlagi politične diskrecije, sodišče ne vidi razloga, zaradi katerega bi bilo v primeru izpodbijane odločitve, s katero je poseženo v pravno varovani položaj posameznika, utemeljeno omejevanje pravice do obrazložitve. Ta pravica ne izhaja le iz določb ZUP v primeru izdaje upravne odločbe, temveč velja tudi za primer izdaje upravnega akta s strani vsakega državnega organa v zakonitem postopku, torej tudi Vlade. Prav tako razlogi za razrešitev tožnika, ki jih je toženka navedla v odgovoru na tožbo, ne morejo nadomestiti obrazložitev izpodbijanega sklepa. Glede na zgoraj navedeno novejšo sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča je neutemeljeno tudi sklicevanje toženke na sodno prakso, kot jo navaja.

21. Ker je po povedanem izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava in se ga posledično ne da preizkusiti, kršene pa so tudi tožnikove ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, je sodišče izpodbijani sklep na podlagi 4. točke in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki, ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka istega člena ZUS-1, v ponovni postopek.

22. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 23. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče mu je priznalo stroške v znesku 15,00 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 11/2018 z dne 14. 3. 2019. 2 Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-157/17-11 z dne 5. 4. 2018. 3 Prim. sodbe VSRS X Ips 11/2018 z dne 14. 3. 2019, X Ips 31/2018 in X Ips 13/2018, obe z dne 27. 5. 2020.