Jedro

V tožbi zatrjevano dejstvo, da je v sporazumu navedena nepremičnina v zemljiški knjigi vknjižena kot "družbena lastnina", v konkretnem primeru ne predstavlja ničnostnega razloga zaradi nemogočega predmeta obveznosti v smislu določb 47. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju, ki je bil sklenjen dne 19.7.1989 med O. J. ter K. B., K. B. in D. B., na ugotovitev, da je tožnica zakonita dedinja po pokojnem očetu K. in materi K. B. ter da naj se znesek 30.000.000 ITL, ki je bil tožnici izplačan po zapisu sporazuma (19.7.1989), v zapuščinskem postopku upošteva kot darilo in tako vračuna tožnici v dedni delež po pokojnem očetu. 2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo proti prvostopenjski sodbi. 3. Tožnica je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi "bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava". Revidentka poudarja da sodba sodišča druge stopnje "ni dovolj konsistentna, da bi lahko obveljala". Razpolaganje s tujo stvarjo ni dopustno, pogodba pa je nična, če je predmet obveznosti nedopusten ali nemogoč. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo v zvezi z dopisom Mestne občine Nova Gorica z dne 18.5.2000, iz katerega je razvidno, da je "K." po zemljiškoknjižnem stanju v družbeni lastnini, da na nepremičnini v družbeni lastnini ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, da v pravnem redu Republike Slovenije ni predvideno lastninjenje teh nepremičnin v korist uživalcev, da o morebitni odsvojitvi nepremičnine v občinski lasti odloča občinski svet, vendar pa je odsvojitev načeloma možna le proti plačilu kupnine in da mestna občina ni začela nikakršnega postopka v smislu vknjižbe lastninske pravice na morebitne uživalce nepremičnin. Toženka je dala tožnici zagotovilo, da ji parcelo izroča v takojšnjo last in posest in mora zato tudi nositi posledice izjalovljenega pravnega posla. Zato, ker naj bi prva toženka v sporazumu razpolagala s tujim premoženjem, naj bi bil predmet obveznosti nemogoč in nedopusten, sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju pa ničen na podlagi določb 47. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. 4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki ni odgovorila na revizijo. 5. Revizija ni utemeljena.

6.

Tožnica se je s spornim sporazumom odpovedala dediščini po svojih starših v skladu z drugim odstavkom 137. člena Zakona o dedovanju - ZD. Pravni položaj odpovedujočega se dediča urejajo predvsem norme dednega prava. V ospredju sta institut nepreklicnosti izjave (prvi odstavek 138. člena ZD) in možnost dediča, da zahteva razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (izpodbojnost pravnega posla). Za veljavnost sporazuma načeloma tudi ni pomembno, ali je odpovedujoči se dedič sploh dobil kakšno odmeno. Ničnostna sankcija je glede na obligacijsko naravo sporazuma sicer možna, vendar omejena na izjemne primere. 7. Upoštevaje navedeni pravni okvir odločanja sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno odločili o (ne)utemeljenosti tožničine pritožbe in (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. V tožbi zatrjevano dejstvo, da je v sporazumu navedena nepremičnina v zemljiški knjigi vknjižena kot "družbena lastnina", v konkretnem primeru ne predstavlja ničnostnega razloga zaradi nemogočega predmeta obveznosti v smislu določb 47. člena ZOR. Ne gre namreč za absolutno (objektivno) nemožnost izpolnitve. Že zato ni podlage za absolutno neveljavnost spornega sporazuma (primerjaj Stojan Cigoj: Komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, prva knjiga, str. 175). 8. Glede na predstavljeni materialnopravni kontekst odločanja je tudi povsem nepomemben v reviziji navedeni dopis Mestne občine Nova Gorica z dne 18.5.2000 in zato neopredelitev pritožbenega sodišča do tega dokazila v nobenem primeru ne more predstavljati zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. 9. Revizijsko sodišče se je izreklo le glede tistih revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP). 10. Zavrnitev revizije je oprta na določbo 378. člena ZPP.