Jedro

V prodajni pogodbi je določeno, da je kupec upravičen do trajne souporabe zemljišča, na katerem stoji objekt ter zemljišča, ki temu objektu služi za normalno uporabo, ter pravice souporabe skupnih delov in naprav. Poslovni prostor tožene stranke je v gradbenem in funkcionalnem smislu posamezni del večstanovanjske hiše. Tako sta objekt na naslovu BB in AA funkcionalna celota. Natančneje, gre za en sam objekt, kar izhaja iz prodajne pogodbe. Dejstvo, da je toženec za omenjeni lokal pridobil svojo hišno številko, pa na stvarnopravna vprašanja nima vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: v 1. točki tako, da se znesek 889,50 EUR nadomesti z zneskom 1.598,67 EUR (tisočpetstoosemindevetdeset 67/100); v 2. točki tako, da se znesek 2.307,83 nadomesti z zneskom 1.598,66 EUR (tisočpetstoosemindevetdeset 66/100); v 3. in 4. točki pa tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 50,56 EUR (petdeset 56/100) pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2000/12651 z dne 15.12.2000, ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 889,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2000 dalje do prenehanja obveznosti ter v celoti v 3. točki izreka. Navedeni sklep o izvršbi je v 1. točki izreka razveljavilo za glavnico 2.307,83 EUR, z zakonskimi zamudnim obrestmi od 10.7.2000 dalje do prenehanja obveznosti in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 242,52 EUR, v 15. dneh od prejema sodbe, v primeru zamudne z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka od izdaje sodbe do poteka paricijskega roka je zavrnilo. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 625,00 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe.

Zoper zavrnilni del sodbe (2. točka izreka) se pravočasno pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni oziroma podredno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožencu pa naloži v plačilo s pritožbo nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka navaja, da ne ve, kako je sodišče prišlo do zaključka, da je s svojim zahtevkom uspela v znesku 889,50 EUR, zato se v tem delu sodba ne da preizkusiti. Sodišče je v obrazložitvi sodbe, ki se nanaša na lastnino tožene stranke navedlo, da tožeča stranka ni nasprotovala, da tožena stranka ni izključni lastnik spornih nepremičnin in da je zgolj zatrjevala solidarno odgovornost, kar ne drži. Tožeča stranka je v svoji vlogi z dne 23.11.2007 zatrjevala, da je iz Sklepa območne geodetske uprave o določitvi hišne številke št. ... z dne 24.9.1998 razvidno, da je edini lastnik nepremičnine tožena stranka in je navzven tako nastopala. Tožena stranka v času vložitve predloga tudi ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Tožeča stranka je kot dokaz solastništva na objektu AA, podala izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke J. B., za katerega ni pomembno, če je to mnenje uporabila že v identični zadevi. Izvedensko mnenje je izdelano za sporni objekt, ki se od takrat, ko je bilo izdelano, ni nič spremenil. V skladu s tem mnenjem sta objekt AA in CC (verjetno mišljeno - BB) zaključena funkcionalna enota.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku do višine 889,50 EUR, torej do polovice vtoževanih stroškov upravljanja in vzdrževanja za stanovanje na naslovu CC, glede lokala na AA pa je sodišče zahtevek v celoti zavrnilo. Tako sodišče ni storilo smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj zaključek sodišča izhaja iz celotne obrazložitve sodbe, sodišče pa se je pri ugotavljanju višine priznanih stroškov pravilno sklicevalo na izpiska v prilogi A1 in A2. Sodišče je zavrnilo polovico tožbenega zahtevka glede stanovanja iz razloga, ker je toženec s predložitvijo prodajne pogodbe št. 26/90 (B7), dokazal, da je lastnik stanovanja zgolj do polovice, zato ne more odgovarjati za obveznosti, za katere je odgovoren drugi solastnik. Sodišče je glede na ugotovljena dejstva, ki jih tožeča stranka ne izpodbija, pravilno uporabilo materialno pravo (2. odst. 13. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR) in zaključilo, da toženec odgovarja samo do polovico vtoževane terjatve. V tem delu gre za odločitev o predhodnem vprašanju po 1. in 2. odstavku 13. člena ZPP. Prav tako pa sodišče ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, s tem, ko naj bi napačno navedlo, da tožeča stranka ni nasprotovala trditvam tožene stranke o njeni polovični solastnini. Iz obrazložitve je mogoče razbrati, da tožeča stranka ni nasprotovala dejstvu, ki izhaja iz prodajne pogodbe (priloga B7), torej da gre za solastnino, ne pa samim trditvam tožeče stranke. Vse ostale pritožbene navedbe, kako tožeča stranka ni vedela, da je toženec zgolj solastnik in kako se je predstavljal kot izključni lastnik v zvezi s stanovanjem na CC, so na podlagi povedanega neutemeljene.

Pritožnik utemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, kjer to ugotovi, da tožeča stranka ni izkazala, da je tožena stranka solastnik skupnih prostorov na naslovu BB, med drugim tudi zato, ker ni dokazano, da sta objekt BB in AA zaključena funkcionalna celota. Sodišče prve stopnje je sicer v tem delu pravilno štelo predloženo izvedensko mnenje izvedenca J. B. v okviru trditev tožeče stranke, a je zmotno presodilo v spis predložene listine. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi dne 18.10.2007 zatrjevala, da gre pri lokalu na AA za povsem samostojno stavbo, kar izhaja iz okoliščine, da ima stavba drugo hišno številko. Nadalje je zatrjevala, da toženec posebnih skupnih prostorov dejansko ne uporablja in ni uporabljal ter da niti nima možnosti uporabe. Zatrjeval je tudi, da na podlagi prodajne pogodbe njemu ni šla pravica do souporabe skupnih prostorov.

Te trditve pa so v nasprotju z listinami, ki jih je predložil sam toženec. Toženec je v tem postopku predložil prodajno pogodbo, št. 9/90-L-1 z dne 11.5.1990 (B7), v kateri je v 3. členu določeno, da je kupec upravičen do trajne souporabe zemljišča, na katerem stoji objekt ter zemljišča, ki temu objektu služi za normalno uporabo ter pravice souporabe skupnih delov in naprav. Za razlago pojma skupnega dela služi 3. odst. 3. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami; v nadaljevanju SZ-1), ki določa da so skupni deli skupni prostori in zemljišče, skupni gradbeni elementi in skupne inštalacije, naprave ter oprema. Vsi skupni deli pa so solastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov (4. odst. 3. člena SZ-1). Toženec v isti pripravljalni vlogi (z dne 18.10.2007) tudi citira mnenje izvedenca J. B. (list. št. 40), ki ga je predložila tožeča stranka. Ta je podal mnenje o tem, da je poslovni prostor tožene stranke v gradbenem in funkcionalnem smislu posamezen del večstanovanjske hiše na naslovu BB. Iz navedenega se lahko zaključi to, da je sporni lokal v gradbenem smislu del večstanovanjske stavbe na naslovu BB, enako kot ostala stanovanja v isti stavbi. V tem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da so upoštevne trditve tožeče stranke, v okviru katerih je bilo predloženo izvedensko mnenje, da gre pri objektih BB in AA za gradbeno in funkcionalno celoto. V ugovoru pod točko 2. je toženec sam priznal: da tvori lokal gradbeno celoto, lokal pa je funkcionalno minimalno vezan na skupne dele hiše BB. Kot razlog za neplačevanje je navedel pomanjkanje pogodbe in zaračunavanje po nedoločenih parametrih. Kasnejše drugačne toženčeve trditve, ki tudi sicer niso dovolj dokazno podprte, imajo zato manjšo težo. Tako sta objekt na naslovu BB in AA funkcionalna celota. Natančneje gre za en sam objekt, kar izhaja iz prodajne pogodbe (2. odst. 2. člena), torej da je lokal v pritličju stavbe v objektu L-1 T. v zazidalnem otoku C., ki pa je isti objekt, kjer je tudi v tem postopku sporno stanovanje (pogodba št. 26/90-L-1). Dejstvo, da je toženec za omenjeni lokal pridobil svojo hišno številko pa na stvarnopravna vprašanja, obravnavana v tem postopku, nima vpliva. Iz listin torej z zadostno mero prepričljivosti izhaja, da gre pri obeh objektih za funkcionalno celoto.

Glede na to, da je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 358. člena ZPP, drugače presodilo predložene listine, je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo še polovico vtoževanih stroškov za lokal na AA to je še 709,16 EUR (glej prilogo A2). Tudi v primeru lokala je namreč toženec dokazal (prodajna pogodba), da je zgolj solastnik, zato odgovarja za polovico stroškov obratovanja in vzdrževanja, na enaki pravni podlagi kot glede stroškov za eno polovico stanovanja CC (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za ta primer uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka ali napačne uporabe materialnega prava (2. odst. 350. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče odločbo spremenilo, je bilo po 2. odstavku 165. člena ZPP treba na novo odločiti o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je v postopku na prvi stopnji vsaka stranka uspela s polovico zahtevka, zato je odločilo, da po 2. odstavku 154. člena ZPP krijeta vsak svoje stroške. Kolikor gre za pritožbene stroške, je uspeh tožnika 30 %, zato mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 30 % pritožbenih stroškov. V skladu s predlogom in Odvetniško tarifo je sodišče druge stopnje tožniku priznalo stroške za sestavo pritožbe v znesku 300 točk z 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, kar skupaj znese 168,54 EUR. Upoštevaje uspeh je torej tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 50,56 EUR stroškov pritožbenega postopka skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.