Jedro

Pravo pogodbeno voljo strank je potrebno ugotavljati iz pogodbe in z drugimi dokazi, ki so na voljo.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje se tožena stranka na določbo 122. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki vsebuje pravila o sočasni izpolnitvi obveznosti iz dvostranskih pogodb, neutemeljeno sklicuje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost za 1.200 DEM z zamudnimi obrestmi, ter povrniti stroške postopka v znesku 30.298 SIT z zamudnimi obrestmi od 15.1.1993 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po uradni dolžnosti je tudi odločilo, da se plačilni nalog z dne 21.7.1989 razveljavi.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka sama in po pooblaščencu pravočasno revizijo. Kupnina je bila res dogovorjena za nakup avtomobila, vendar pa se je tožnik tožencu obenem zavezal, da mu bo zastonj dostavil tudi rezervne dele. Ker jih ni, je potrebno uporabiti določbe ZOR o sočasnosti izpolnitev. Pismena pogodba pa je bila sklenjena le iz formalnih razlogov. Zato ni mogoče uporabiti določbe 71. člena ZOR, ki govori o domnevi o popolnosti listine (v obravnavanem primeru prodajne pogodbe). Ker tožeča stranka svojih obveznosti še ni izpolnila, jih tudi tožena stranka ni dolžna, saj z izpolnitvijo še ni prišla v zamudo.

V pravočasni dopolnitvi revizije, ki jo je vložila tožena stranka sama, pa še zatrjuje, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na slab spomin, ki naj bi bil posledica prometne nezgode, pričevanje J. K. pa ni zanesljivo, saj so v njem nasprotja, poleg tega pa je K. prišel na obisk k tožniku šele takrat, ko so bili razgovori med pravdnima stranka že v zaključni fazi. Reviziji naj se zato v celoti ugodi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki so za odločitev v tej pravdni zadevi pravnoodločilne in na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da v dogovorjeno kupnino za prodani tovornjak ni bila vključena vrednost kabine, vetrobranskega stekla in luči. To je po ugotovitvah nižjih sodišč v postopku pred sodiščem prve stopnje potrdil tudi toženec, izhaja pa tudi iz revizijskih trditev, saj naj bi po stališču revizije moral tožnik tožencu "rezervne delu dostaviti zastonj". Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se zato tožena stranka na določbo 122. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki vsebuje pravila o sočasni izpolnitvi obveznosti iz dvostranskih pogodb, neutemeljeno sklicuje. Neutemeljeno je tudi revizijsko zatrjevanje, da sodišče v obravnavanem primeru ne bi smelo izhajati iz domneve o popolnosti listine - v obravnavanem primeru prodajne pogodbe (71. člen ZOR). Pri obravnavanju zadeve in ugotavljanju prave pogodbene volje strank, sodišči druge in prve stopnje namreč iz domneve o popolnosti listine - prodajne pogodbe - sploh nista izhajali, saj sta pravo pogodbeno voljo strank ugotavljali ne le na podlagi vsebine prodajne pogodbe, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena, ampak tudi na podlagi številnih drugih izvedenih dokazov (zaslišanje prič, strank itd.). Z revizijskimi trditvami, ki obsežno analizirajo izpovedbo priče J. K. in ki skušajo dokazati, da gre za izpovedbo priče, kateri sodišče ne bi smelo pokloniti vere, pa tožena stranka izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in s tem v postopku pred sodiščem druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Iz navedenih razlogov v reviziji navedeni revizijski razlogi niso podani. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da nižji sodišči pri obravnavanju zadeve bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).