Jedro

Upnik ima možnost zahtevati, da o pravilnosti izvršiteljevega obračuna odloči sodišče, če z njim ne soglaša. Če te možnosti upnik ne izkoristi, mora stroške izvršitelja, ki niso bili potrebni za izvršbo, nositi sam, saj mu je dolžnik na podlagi 5. odst. 38. čl. ZIZ dolžan povrniti le potrebne stroške.

Kateri izvršiteljevi stroški so bili potrebni, pa lahko sodišče ugotovi le na podlagi izvršiteljevega poročila in obračuna. To pomeni, da mora biti iz poročila in obračuna jasno razvidno, kdaj je posamezen strošek nastal, v kakšni višini in količini in zakaj je bil potreben.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo dolžnici plačilo upnikovih stroškov izvršilnega postopka v znesku 55.042,80 SIT, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dolžnica se s to odločitvijo ne strinja. Izpodbijani sklep napada iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je vse izvršilne stroške poravnala z dvema plačiloma v znesku 132.920,00 SIT in 46.136,00 SIT.

Poleg tega je izvršitelj glavnico napačno obračunal, zato meni, da je z navedenima plačiloma plačala več, kot bi bila dolžna. Sicer pa sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo, temveč je stroške zgolj odmerilo na podlagi priloženih računov, s čimer je bistveno kršilo določila postopka in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. V nadaljevanju dolžnica izpodbija tudi višino posameznih postavk stroškov izvršitelja. Meni, da je izvršitelj napačno izračunal vrednost terjatve, zaradi česar je napačen obračun izvršilnih stroškov. Izvršitelj, ki je opravljal neposredna dejanja izvršbe, ima sedež na območju Okrajnega sodišča v Litiji, zato bi bil po določilu 11. čl. Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS, št. 18/2003, v nadaljevanju tarifa) potne stroške dolžan nositi upnik.

Nadalje ni jasno, katero izvršilno dejanje predstavlja strošek porabljenega časa. Če pa je s tem stroškom mišljen prevzem zarubljenih stvari, je navedba časa na računu nepravilna. Dolžnica nazadnje ne razume, zakaj je družba BSE trikrat obračuna stroške fotografiranja. Dolžnica takšno fotografiranje in obdelavo fotografij ni dolžna plačati na podlagi treh izstavljenih računov, saj so bile zarubljene fotografije poslikane le enkrat. Poleg tega so bili zarubljeni predmeti odnešeni iz stanovanjske stavbe, zato potreba po fotografijanju niti ni nastala.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04, v nadaljevanju ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 do 46/2005-US, v nadaljevanju ZIZ).

Ne drži dolžničina navedba, da je vse izvršilne stroške že poravnala s plačiloma v zneskih 132.920,00 SIT in 46.136,00 SIT. Obe plačili sta bili izvršeni pred nastankom spornih stroškov, in sicer za poplačilo tistih stroškov, ki so bili priglašeni pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka. Poleg tega dolžnica njihovi višini takrat ni ugovarjala, zato se sedaj ne more sklicevati na to, da jih je preveč plačala.

Prav pa ima, da se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti, in sicer glede vprašanja, ali so bili obračunani stroški za izvršbo potrebni.

S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Dolžnik je namreč na podlagi 5. odst. 38. člena ZIZ upniku dolžan povrniti le tiste stroške, ki so bili za izvršbo potrebni. Upnik tako ne more zahtevati od dolžnika povračila tistih stroškov, ki so mu nastali s plačilom izvršitelja, če le-ti za izvršbo niso bili potrebni.

Dolžnica pravilno opozarja na določilo 2. odstavka 38. c člena ZIZ, po katerem ima upnik možnost zahtevati, da o pravilnosti izvršiteljevega obračuna odloči sodišče, če z njim ne soglaša. Če te možnosti upnik ne izkoristi, mora stroške izvršitelja, ki niso bili potrebni za izvršbo, nositi sam.

Kateri izvršiteljevi stroški so bili potrebni, pa lahko sodišče ugotovi le na podlagi izvršiteljevega poročila in obračuna, v katerem morajo biti ti stroški natančno specificirani. To pomeni, da mora biti iz poročila in obračuna jasno razvidno, kdaj je posamezen strošek nastal, v kakšni višini in količini in zakaj je bil potreben.

Tako lahko sodišče presodi, ali je izvršitelj upravičen do kilometrine, le, če navede, kdaj je moral določeno pot opraviti, v zvezi s katerim izvršilnim dejanjem in v kakšni razdalji (11. člen tarife). Do stroškov za PPT storitve je nadalje v prvi vrsti upravičen v dejanski višini (1. odstavek 10. člena tarife), zato jih mora izkazati z ustreznimi potrdili o plačilih, ali pa v okviru 5% pavšalnega zneska po 3. odstavku 10. člena tarife, vendar mora to izrecno navesti. Tudi do stroškov za fotografiranje je izvršitelj vsekakor lahko upravičen (7. odst. 39. čl. Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, Ur. l. RS, št. 18/2003), ne glede na to, ali so bili zarubljeni predmeti odnešeni ali ne, vendar pa mora iz poročila, ki ga predloži sodišču, jasno izhajati, zakaj je bil tak strošek potreben in tudi, da je bil potreben v takem obsegu, kot ga uveljavlja v povračilu. Sodišče prve stopnje bo zato v ponovljenem postopku moralo presoditi, ali potrebnost obeh računov družbe BSE dejansko izhaja iz izvršiteljevega poročila in obračuna. Predvsem sta v računu št. 082-05 z dne 2. 3. 2005 sporni postavki dostave in kilometrine v skupnem znesku 5.900.00 SIT, saj ima družba BSE tako kot izvršitelj sedež v Ljubljani. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pripominja, da dolžnica nima prav, ko sodišču očita, da je za opravljanje neposrednih dejanj izvršbe postavilo izvšitelja s sedežem na območju drugega okrajnega sodišča, zaradi česar bi njegove potne stroške moral trpeti upnik sam. V času postavitve in opravljanja izvršilnih dejanj je imel postavljeni izvršitelj, B. J., sedež na .... v Ljubljani, torej na območju tega sodišča. Trditev, da so stroški napačno obračunani, ker je izvršitelj vrednost terjatve izračunal napačno, pa ni relevantna za presojo spornih stroškov, saj nobeden od njih ni take narave, da bi ga v skladu s tarifo obračunali po vrednosti terjatve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi poročila in obračuna izvršitelja presoditi, kateri stroški so bili potrebni za izvršbo in v kakšni višini, in svoje ugotovitve ustrezno obrazložiti.

Odločitev o stroških postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.