Jedro

Ker je zagovornik šele po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje za brezplačno pravno pomoč vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v zvezi s katerim je bila obsojencu sicer najprej dodeljena brezplačna pravna pomoč, niti po pozivu pa ni predložil pooblastila za njeno vložitev, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (2. odstavek 423. člena ZKP).

Izrek

1. Zahteva obsojenega K.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

2. Zahteva odvetnika V.Š. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sklepoma je bila na podlagi 1. odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavržena obsojenčeva zahteva za obnovo kazenskega postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 25.4.2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 2.10.2003. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obsojenec dne 6.12.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dopolnil z vlogo z dne 7.1.2005 brez navedbe zakonskih razlogov, zaradi katerih se sme vložiti to izredno pravno sredstvo in brez predloga, kako naj Vrhovno sodišče odloči. Zoper pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil tudi odvetnik V.Š. "zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe" in predlagal, da Vrhovno sodišče oba izpodbijana sklepa spremeni in zahtevi za obnovo kazenskega postopka ugodi.

Vrhovni državni tožilec A.P. je na obe zahtevi za varstvo zakonitosti odgovoril in Vrhovnemu sodišču predlagal, da ju zavrne, ker sta neutemeljeni (2. odstavek 423. člena ZKP).

K 1. točki Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je vložena zoper pravnomočen sklep, s katerim je sodišče odločilo o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, se Vrhovno sodišče omeji zgolj na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve in ki so bile storjene v postopku izdaje pravnomočnega sklepa o obnovi postopka. Morebitne kršitve zakona v pravnomočni obsodilni sodbi in postopku, ki je tekel pred tako pravnomočno sodbo zato ne morejo biti predmet preizkusa s tem izrednim pravnim sredstvom.

Pregled obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti pokaže, da obsojenec v njej izraža nestrinjanje s pravnomočno sodbo, s katero je bil obsojen za kaznivo dejanje požiga po 1. odstavku 226. člena KZ in ponavlja stališča obrambe ter pritožbene navedbe, do katerih sta se nižji sodišči obrazloženo opredelili in jih zavrnili kot neutemeljene. Med drugim obsojenec v zahtevi: ponavlja očitke, da je bil "okraden za dokaze" in ogoljufan; zanika, da bi stopil v kurnik; navaja, da zgolj domneva izvedenca o vzroku požara za obsodbo ne bi smela zadoščati; graja po njegovem mnenju neutemeljeno zavrnitev njegovih dokaznih predlogov (ogled, rekonstrukcija itd.); trdi, da ga je S.K. krivo ovadila in pred sodno dvorano nagovarjala M.L., kako naj govori in da je zoper S.K. in neznanega storilca vložil kazensko ovadbo. V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti pa med drugim navaja, da na lesenem podu kurnika ni moglo biti žarišče požara.

Iz navedenega izhaja, da obsojenec ne trdi, da naj bi bil izpodbijani pravnomočni sklep, ki ugotavlja, da obsojenec ni zadostil zakonskim kriterijem v zvezi z obnovitvenimi razlogi iz 1. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ki ju je uveljavljal, nezakonit, oziroma da za njegovo izdajo naj ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji iz 1. odstavka 413. člena ZKP. V zahtevi zgolj posplošeno nakazuje na domnevne procesne kršitve v postopku izdaje pravnomočne sodbe oziroma v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (2. odstavek 420. člena ZKP), zaradi česar Vrhovno sodišče takšnih obsojenčevih navedb ni moglo upoštevati.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

K 2. točki Po določbi 1. odstavka 421. člena ZKP sme zahtevo za varstvo zakonitosti med ostalimi upravičenci vložiti tudi obsojenčev zagovornik (po pooblastilu ali zagovornik po uradni dolžnosti). V kazenskem postopku funkcija slednjega preneha s pravnomočnostjo sodbe (4. odstavek 70. člena ZKP). Zato zagovornik po uradni dolžnosti praviloma ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti po končanem kazenskem postopku, razen v izjemnih primerih, ki jih določa zakon, to je, če je bila obsojencu izrečena kazen zapora tridesetih let, ali če je nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani. Kadar obsojenčev zagovornik, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti, vloži izredno pravno sredstvo brez obsojenčevega pooblastila, ga sodišče pozove, da svojo nepopolno vlogo dopolni in predloži pooblastilo. Če tega ne stori v določenem roku, sodišče vlogo zavrže (3. odstavek 76. člena ZKP).

Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bila obsojenemu K.S. z odločbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 18.11.2004 na podlagi 1. odstavka 31. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001) dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč za sestavo zahteve za varstvo zakonitosti v obravnavani zadevi obnove kazenskega postopka in da je bil za odvetnika po tej odločbi imenovan odvetnik V.Š. Z odločbama z dne 18.11. in 29.11.2004 Okrožnega sodišča na Ptuju je bila kasneje obsojenčeva prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena kot neutemeljena, ker je sodišče ocenilo, da obsojenec ne izpolnjuje zakonskih pogojev oziroma, da jo je prejel neupravičeno in da jo mora vrniti. Iz podatkov kazenskega spisa tudi izhaja, da je odvetnik V.Š. dne 25.11.2004 pregledal kazenski spis in da je šele po pregledu spisa oziroma izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje za brezplačno pravno pomoč dne 6.1.2005 vložil izredno pravno sredstvo, v zvezi s katerim je bila obsojencu dodeljena brezplačna pravna pomoč.

Vrhovno sodišče je v navedeni procesni situaciji odvetnika V.Š., ki v času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ni imel obsojenčevega pooblastila za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, obsojenčeva prošnja za brezplačno pravno pomoč pa je bila pred tem zavrnjena kot neutemeljena, z dopisom z dne 9.9.2005 pozvalo, da v roku osmih dni Vrhovnemu sodišču predloži obsojenčevo pooblastilo za zastopanje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, sicer bo štelo, da je vloga nepopolna in jo bo zavrglo. Odvetnik je z dopisom z dne 20.9.2005 sporočil, da "ne razpolaga s pooblastilom obsojenega K.S., ker ga je v predmetni zadevi zastopal na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči Okrožnega sodišča na Ptuju". Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP odvetnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, saj glede na citirane zakonske določbe do vložitve zahteve ni upravičen.