Jedro

Kakor je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče mora biti grožnja v smislu 135. člena KZ-1 objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca, pri čemer zgolj dejstvo, da se je oškodovanec zaradi grožnje prestrašil in počutil ogroženega, za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja ne zadostuje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trbovljah je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 24.10.2019 zoper obdolženca, ki naj bi storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, zavrže. Prvostopenjsko sodišče je odločilo tudi, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženec s predlogom, naj višje sodišče njegovi „pritožbi ugodi v celoti in ovrže pritožbo državne tožilke“ ter „potrdi sklep“ prvostopenjskega sodišča. Prav tako so na pritožbo odgovorili obdolženčevi zagovorniki, Odvetniška družba A. A., d.o.o., iz ..., ki so predlagali zavrnitev pritožbe ter „potrditev izpodbijanega sklepa“.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kakor je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, mora biti grožnja v smislu 135. člena KZ-1 objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca, pri čemer zgolj dejstvo, da se je oškodovanec zaradi grožnje prestrašil in počutil ogroženega, za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja ne zadostuje.1 Presoja objektivne resnosti grožnje pa je odvisna od okoliščin vsakega konkretnega primera.2

6. Državna tožilka v pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje in trdi, da je oškodovanec glede na okoliščine obravnavanega primera besedno zvezo „albanska besa“ razumel kot krvno maščevanje, ter da se „besa“ tudi v večinski percepciji vselej povezuje z institutom krvnega maščevanja.

7. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, ki je primerno in natančno obrazložilo pomen pojma „albanska besa“ v albanskem običajnem pravu, ki ne pomeni krvnega maščevanja, temveč čas svobode in varnosti, preprečevanja krvnega maščevanja, torej ravno nasprotno od krvnega maščevanja oziroma je, kot v odgovoru na pritožbo pojasnjuje obdolženec, nekompatibilen s krvnim maščevanjem, pri čemer subjektivno dojemanje oškodovanca ne igra nikakršne vloge. Kakor navajajo zagovorniki obdolženca v odgovoru na pritožbo in kakor izhaja tudi iz Kanona Leke Dukađinija3 ima pojem „bese“ v albanskem običajnem pravu več pomenov, vendar ima vselej pozitiven predznak, saj gre za besedo časti in obljubo, ki se je ne sme prelomiti. Tako slednjega ne more ovreči stališče pritožnice, kakšna naj bi bila večinska laična percepcija pojma „albanska besa“. Prav tako pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ki je pravilno upoštevalo tudi konkretne okoliščine, saj so bile besede izrečene v zaključni besedi na glavni obravnavi, torej v sodni stavbi in v navzočnosti sodnika in kot se je izrazilo prvostopenjsko sodišče, v formalni, strukturirani življenjski situaciji, poleg tega pa je obdolženec, kot opozarjajo zagovorniki, izobražen Albanec in dobro pozna pomen besedne zveze „albanska besa“, zato se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da ni življenjsko prepričljivo, da bi besede časti v urejeni življenjski situaciji, vpričo sodišča, uporabil z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca.

8. Nadalje pritožbeno sodišče izpostavlja še, da iz opisa kaznivega dejanja iz tenorja obtožnega predloga izhaja zlasti, da je oškodovanec izrečene besede razumel kot resno grožnjo, se prestrašil in se počutil ogroženega, saj je obdolženčeve besede razumel kot krvno maščevanje. Takšen opis poudarja subjektivno dojemanje oškodovanca, ki, kot pojasnjeno, ne zadošča za obstoj tega kaznivega dejanja, ne zajame pa zakonskega znaka objektivne resnosti grožnje.

9. Pritožbeno sodišče posledično zaključuje, da je pritožba neutemeljena in jo je, ker tudi ob preizkusu po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP) ni našlo nepravilnosti, kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Sodba VSRS opr. št. I Ips 240/2010 z dne 9. 12. 2010; sodba VSRS opr. št. I Ips 55124/2010-55 z dne 6. 9. 2012; sodba VSRS opr. št. I Ips 54545/2011-77 z dne 11. 12. 2014. 2 Sodba VSRS opr. št. I Ips 28011/2010-55 z dne 19. 1. 2012. 3 122. in 123. člen Kanona Leke Dukađinija.