Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, ker je tožena stranka pravilno odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato bo tožnica v ponovljenem postopku lahko dokazovala vsa pomembna dejstva in zavarovala svoje pravice in pravne koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1491/98-8 z dne 6.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 31.7.1998, s katero je ta v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote Z. ob S. z dne 28.7.1997 in ji zadevo vrnila v ponovno odločanje. Prvostopni organ je tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke za čas od 3.7.1941 do 31.8.1944 ter pravice, ki izvirajo iz tega statusa. Prvostopno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo zakonite pogoje, ki jih določa ZZVN in na podlagi katerih je mogoče osebi priznati status žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca. Ker je tožena stranka pravilno ugotovila, da v postopku na prvi stopnji ni bilo nedvomno ugotovljeno, ali je šlo pri tožnici res za prisilno delo kot posledico prisilnega ukrepa okupatorja zaradi političnih, verskih, nacionalnih ali rasnih razlogov, dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, od tega pa je odvisna pravilna uporaba ZZVN. Ni sporno, da je bila tožnica, ki je državljanka Republike Slovenije, v obdobju od 3.7.1941 do 31.8.1944 na delu pri družini B. v K. v Avstriji. Sporno pa je, ali je šlo za prisilno delo v smislu ZZVN. Pomembno je, kdo je osebo poslal na delo, ali okupator (torej vojaške ali policijske okupatorjeve oblasti), ali takratni javni oziroma civilni (sicer od okupatorjev vzpostavljeni) Urad za zaposlovanje (Arbeitsamt), ali takratna občina. Pomembno je tudi, ali je šlo za prisilni ukrep zaradi političnih, nacionalnih, verskih ali rasnih razlogov, ali za ukrep iz ekonomskih razlogov ter tudi, kakšne so bile okoliščine v začetku tega ukrepa in ali je imela oseba možnost, da bi se temu ukrepu izognila, da bi pred njim pobegnila; ali je bila nepredvideno prijeta in brez svoje volje odpeljana na prisilno delo. Pomembno je tudi, kakšne posledice so ji grozile, če se pozivu ne bi odzvala in ali je v času takega prisilnega dela prejemala plačilo ter se to delo po predpisih delodajalca lahko šteje v delovno dobo; pod kakšnim nadzorom je živela na takem delu, ali je imela proste ure, dneve in kako je prosti čas lahko preživljala. Vse te okoliščine v obravnavani zadevi niso bile razjasnjene. Nasprotno, v spisu prve stopnje sta celo dve listini, in sicer potrdilo oblasti Avstrijske Štajerske o delovni dobi tožnice od 3.7.1941 do 31.8.1944 in izjava delodajalke, ki sicer nista prevedeni, vendar ustvarjata dvom v tožničine navedbe, da je bila na prisilnem delu v smislu ZZVN. Po vložitvi tožbe je sodišče prejelo tudi obvestilo Arhiva Republike Slovenije, iz katerega izhaja, da so ponovno pregledali kartoteko repatriirancev, vendar v njej niso našli nobenih podatkov o tožnici, ki bi dokazovali njen status žrtve vojnega nasilja. Zato sodišče prve stopnje meni, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravila prvostopno odločbo in zadevo vrnila v ponoven postopek prvostopnemu organu, ki mora upoštevati napotke iz izpodbijane odločbe.

Tožnica v pritožbi navaja, da se s sodbo ne strinja in ne more razumeti, da lahko sodišče prizna in pa celo potrdi krivico, ki ji je bila storjena. Navaja težke razmere, v katerih je živela v času vojne ter čustveno prizadetost zaradi podoživljanja trpljenja po 58 letih. Zato zahteva, da se ji prizna status žrtve vojnega nasilja, razveljavitev izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke ter da se ji prizna status, ki ga je ugotovil in priznal upravni organ prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pri presoji izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče pravilno presodilo odločitev tožene stranke in da je za svojo odločitev v sodbi navedlo pravilne in zakonite razloge. Ugotovljena pomanjkljiva dejanska podlaga za odločitev organa prve stopnje je prepričljivo obrazložena, v sodbi pa so tudi pravilni pravni in dejanski preudarki.

Napotki tožene stranke prvostopnemu organu, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot pravilne, tožnici ne zapirajo možnosti, da bo v ponovljenem postopku na prvi stopnji lahko dokazala utemeljenost svoje zahteve. Ker o njeni zahtevi ni bilo dokončno odločeno, ampak bo to stvar ponovljenega postopka, odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje ne pomenita krivice, ki jo zatrjuje tožnica.

Ker je izpodbijana sodba pravilna, sodišče pa pri preizkusu te sodbe ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožničino neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.