Jedro

Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je potekel splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, v katerem bi morala toženka vložiti tožbo za sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemno stanovanje, ki ga je uporabljala. Zastaralni rok začne v takšnih primerih teči od dneva poteka šestmesečnega roka za prostovoljno sklenitev najemne pogodbe, določenega v 1. odstavku 147. člena SZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za izpraznitev enosobnega stanovanja na T. 37 v L. in naložilo toženi stranki, da ga prostega oseb in stvari izroči tožečima strankama v roku 60 dni, da ne bo izvršbe. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi na sklenitev najemne pogodbe za navedeno stanovanje. Toženi stranki je tudi naložilo, da plača prvo tožeči stranki pravdne stroške v znesku

557.224,00 SIT in drugotožeči stranki pa pravdne stroške v znesku

427.920,00 SIT, Proti navedeni sodbi vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na izselitev zavrne oz. podrejeno, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek s stroškovnimi posledicami. Poudarja, da ni pravilno stališče, da naj bi bil zahtevek na sklenitev najemne pogodbe zastaran. Toženi stranki gre na podlagi 147. člena SZ/91 nesporna pravica do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino. Tožeča stranka je dne

4.5.1999, tedaj še v imenu tedanje lastnice s pisnim zahtevkom pozvala toženo stranko, da se iz spornega stanovanja izseli v roku 6 mesecev. Tožena stranka je v okviru tega šestmesečnega roka dne 8.10.1999 od tožeče stranke zahtevala sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino. Toženi stranki torej ni mogoče očitati pasivnosti glede njenega zahtevka. Zato bi sodišče moralo glede na izoblikovano stališče sodne prakse, da lastnik od bivšega imetnika stanovanjske pravice ne more zahtevati izselitve, če mu pred tem ne ponudi sklenitve najemne pogodbe. Tožena stranka je poskušala svoj status urediti s prejšnjim imetnikom, ki pa ni imel interesa to urediti. Takoj ko je bilo stanovanje vrnjeno pravni prednici tožnikov oziroma ko je izvedela, kdo je lastnik stanovanja, pa je od tožeče stranke zahtevala sklenitev pogodbe. Ker je tožeča stranka z obvestilom z dne 4.5.1999 toženo stranko obvestila, kdo je lastnik stanovanja, lahko zastaralni rok za sklenitev najemne pogodbe teče naprej od obvestila dalje.

Pritožbeno sodišče je že v prvi odločbi zavzelo stališče, da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni poskušala poskrbeti za ureditev svojega stanovanjskega stanovanja v spornem stanovanju ter je zadevo vrnilo v ponovno odločanje, da bi se ugotovilo ali je imela tožena stranka na spornem stanovanju status imetnika stanovanjske pravice. Prvostopno sodišče je v ponovljenem postopku v izpodbijani sodbi sicer ugotovilo, da tak status toženi stranki gre, je pa zahtevek za sklenitev najemne pogodbe zavrnilo v nasprotju s stališči pritožbenega sodišča iz sodbe II Cp 245/2002 in v nasprotju z materialnim pravom. Zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi in posledično ugoditev zahtevku tožnikov zaradi zastaranja je pravno vprašanje, ki bi ga sodišče lahko rešilo brez obširnega izvajanja dokazov, povezanega s stroški. Zato je sporna tudi odločitev o stroških, ki toženi stranki nalagajo povrnitev kar 985.144,00 SIT, pri čemer je tožena stranka na meji tega, da se ji odobri brezplačna pravna pomoč, saj gre za osebo nezavidljivega socialnega statusa in bi že plačilo takšnih stroškov, če zanemarimo izgubo stanovanja, lahko ogrozila njeno eksistenco. Nepotrebno je bilo ugotavljati ali je tožena stranka imela na dan uveljavitve SZ/91 status imetnika stanovanjske pravice, ker se je sodišče postavilo na stališče, da je podano zastaranje.

Drugotožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica tudi v pritožbi trdi, da je poskušala s prejšnjim lastnikom - M. skleniti najemno pogodbo, vendar ta za to "ni bil zainteresiran." Da bi si pridobila ustrezno najemno varstvo, bi morala zato sklenitev najemnega razmerja doseči v sodnem postopku.

Ker tega ni storila, se tožnika v tej pravdi utemeljeno sklicujeta na to, da sporno stanovanje uporablja neupravičeno - brez ustreznega pravnega naslova. Sklenitev najemnega razmerja je pritožnica sicer poskušala uveljaviti v tem pravdnem postopku na podlagi nasprotne tožbe, s katero je terjala sklenitev ustrezne najemne pogodbe, vendar pa sta tožnika utemeljeno ugovarjala zastaranje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka vložila nasprotno tožbo zoper toženi stranki na sklenitev najemne pogodbe šele dne 28.11.2002 (in torej ne že prej kot je med postopkom zatrjevala) ter, da je upoštevajoč datum poteka šestmesečnega roka za sklenitev najemne pogodbe v smislu določbe 1. odstavka 147. člena SZ, v katerem je bilo potrebno skleniti najemno pogodbo, potekel petletni splošni zastaralni rok za sodno uveljavitev takšnega zahtevka. Takšno stališče prvostopnega sodišča je materialno pravno pravilno. Ker ni posebnega zastaralnega roka, velja splošni petletni zastaralni rok iz

371. člena ZOR, ki je začel teči po preteku navedenega zakonskega roka, ki je bil določen za prostovoljno sklenitev najemne pogodbe z bivšimi imetniki stanovanjske pravice, v katerem bi torej tedanji lastnik stanovanja - M. s toženko moral skleniti najemno pogodbo. Ta rok je upoštevaje datum uveljavitve SZ - 19.10.1991 potekel dne

19.4.1992. Zastaralni rok se je torej iztekel 19.4.1997, torej precej pred vložitvijo navedene nasprotne tožbe.

Pritožnica meni, da je začel teči zastaralni rok v spornem primeru šele od obvestila tožnika z dne 9.5.1999 dalje, ko je bila pozvana, da se iz spornega stanovanja izseli, vendar pa je takšno njeno pravno stališče nepravilno. Zastaranje namreč začne teči tedaj, ko nastane pravice terjati izpolnitev obveznosti, torej tudi sodno uveljavljati določeno terjatev oziroma pravico (člen 361/1 ZOR). V konkretnem primeru je pravica po pravnem varstvu, torej tudi po vložitvi pravovarstvenega zahtevka, nedvomno nastala takoj po izteku navedenega šestmesečnega roka, v katerem sta imela tako lastnik kot tudi imetnik stanovanjske pravice oziroma z imetnikom stanovanjske pravice izenačena oseba po stanovanjskem varstvu, možnost prostovoljno oziroma sporazumno izpolniti z zakonom določeno kontrahirno obveznost. Povedano pa seveda nujno pomeni, da če eden od potencialnih skleniteljev najemne pogodbe ni bil pripravljen skleniti pogodbe, je drugi potencialni pogodbeni stranki po preteku omenjenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, preostalo le še sodno varstvo. Kot že omenjeno, je pritožnica poskušala formalizirati najemno razmerje, vendar pa tedanji lastnik za to ni bil zainteresiran. Zato pa bi lahko že tedaj svojo voljo za sklenitev najemne pogodbe uveljavila s pravovarstvenim zahtevkom v sodnem postopku. Takšno možnost je imela še pet let, saj iz ugotovljenih dejstev tudi ne izhaja noben zakonsko predviden razlog za pretrganje oziroma zadržanje zastaranja v smislu tedaj veljavnih določb ZOR. Tudi sprememba lastnika stanovanja na tek zastaralnega roka nima nobenega vpliva (primerjaj določbo 363. člena ZOR, po kateri se v zastaranje všteje tudi čas, ki je pretekel v prid dolžnikovim prednikom - accessio temporis). Zato so pravno nepomembne tudi pritožbene trditve, da je tožena stranka šele na podlagi tožnikovega dopisa z dne 9.5.1999 izvedela za novega lastnika in za njegov zahtevek na izselitev iz stanovanja.

Zavrnitev tožbenega zahtevka na sklenitev najemne pogodbe je zaradi utemeljenosti ugovora zastaranja torej materialnopravno pravilno. Posledično pa je materialnopravno pravilna tudi odločitev o ugoditvi izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku tožnikov. Toženka ne razpolaga z najemno pogodbo, niti takšne pogodbe ne more od tožnikov iztožiti. Zato je tudi ta del izpodbijane odločitve, ki temelji na uporabi določbe 58. člena SZ, pravno pravilen.

Toženka s pritožbenimi trditvami tudi ne more izpodbiti odločitve o stroških postopka. Vsi stroški, ki jih je sodišče tožnikoma priznalo, so bili potrebni, saj so nastali v zvezi z udeležbo tožnikov oziroma njunih pooblaščencev v postopku in so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah (člen 155 ZPP). Tudi če je del teh nastal zaradi ugotavljanja od kdaj je tožena stranka bivala v stanovanju, to ne more biti v škodo tožnikov, ki sta v pravdi v celoti uspela (člen 154/1 ZPP). Ob povedanem citirani materialnopravni določbi ZPP v izpodbijani sodbi nista bili kršeni. Pri tem pa pritožbeno sodišče glede na pritožbene očitke pripominja, da je toženka šele v ponovnem postopku vložila nasprotno tožbo, ki je posebej povzročila odziv tožnikov tudi z uveljavljanjem ugovora zastaranja zoper postavljeni nasprotni tožbeni zahtevek, torej šele tedaj tudi potrebo po ugotavljanju ali je ta zahtevek zastaran.

Izpodbijana sodba je torej materialnopravno pravilna.

Pritožnica sicer uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer pa sicer ne pojasni, zakaj naj bi obstajale takšne kršitve. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nositi stroške neuspešne pritožbe. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila drugotožena stranka, pa po oceni pritožbenega sodišča k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel in zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne in mora torej tudi drugotožena stranka sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (člen 155 ZPP).