Jedro

Tako pri preživnini, kot pri odškodnini iz 2. odstavka 48. člena ZBPP gre za določno opredeljeni kategoriji prejemkov, ki sta izločeni iz obveznosti, ki sicer na podlagi 48. člena ZBPP splošno velja glede povrnitve stroškov postopka. Kot izjemi ju je zato treba razlagati zožujoče, predvsem pa ju ni mogoče širiti na primere, ki v zakonski določbi niso zajeti. Takšna je tudi situacija, v kateri se je znašla tožeča stranka. Glede na pogoje, pod katerimi je upravičena do družinske pokojnine in med katerimi je tudi nezmožnost preživljanja, ter še zlasti glede na njene učinke, se sicer družinska pokojnina v veliki meri približuje vlogi, ki jo ima preživnina. Obenem pa ni preživnina, kakor jo opredeli ustrezni področni zakon, tako kot tudi ni odškodnina za izgubljeno preživljanje po določbah OZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: BPP) tožeči stranki naložil v plačilo 239,04 EUR stroškov brezplačne pravne pomoči, in sicer v treh zaporednih mesečnih obrokih po 79,68 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 30. 9. 2011, ostali obroki pa zapadejo v plačilo vsakega 30. dne v naslednjih mesecih, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča v Kranju.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je bila tožeči stranki z odločbo opr. št. Bpp 2/2009 z dne 3. 8. 2009 odobrena redna brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku na I. in II. stopnji v pravdnem postopku zaradi vračila neupravičeno prejete pokojnine. Postopek je bil končan s sodno poravnavo, na podlagi katere sta se stranki dogovorili, da je tožena stranka A.A. dolžan tožeči stranki – tožnici plačati 800 EUR, in sicer prvi obrok v znesku 400 EUR na dan sklenitve poravnave in drugi obrok v višini 400 EUR dne 20. 5. 2011 na fiduciarni račun pooblaščenke tožeče stranke. S sklenjeno sodno poravnavo se tožeča stranka odpoveduje uveljavljanju uporabnine za stanovanje, pa tudi sicer so na ta način razrešena vsa pravna razmerja med pravdnima strankama, tako da nimata nobenih zahtevkov ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Odvetnici tožnice je služba za BPP priznala 239,04 EUR nagrade za storitve pravne pomoči v navedeni zadevi.

Glede na povedano pristojni organ za BPP ugotavlja, da je tožnica v sporu delno uspela, saj je pridobila terjatev v višini 800 EUR. Ker pri navedenem premoženju ne gre za preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati za preživljanje, pa se posledično ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji iz 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, 48/01, 50/04, 23/08, v nadaljevanju: ZBPP) za povračilo stroškov, izplačanih iz naslova BPP. Po sklenjeni poravnavi toženec ni bil dolžan tožnici povrniti stroškov sodnega postopka, zato terjatev iz tega naslova ni nastala in tudi ni mogla preiti na RS v skladu s 46. členom ZBPP. To pa ne pomeni, da je tožnica prosta svoje odgovornosti za povračilo plačanih stroškov iz 48. člena ZBPP. Država je tožnici z BPP omogočila, da je prišla do premoženja, zato je zakon za takšen primer določil subsidiarno odgovornost upravičenca do BPP nasproti državi, če nasprotna stranka ne izpolni obveznosti iz naslova povračila stroškov. V konkretnem primeru se je tožnica zavezala, da bo sama nosila stroške postopka in se s tem odpovedala zahtevku za povrnitev stroškov od nasprotne stranke. S tem je preprečila nastop subrogacije v korist države. To pa hkrati pomeni, da je postala glavna zavezanka nasproti državi za obveznost vračila stroškov, izplačanih za BPP in to v njihovi celotni višini. Zato je, glede na prisojeni oziroma prejeti znesek, dolžna po prejemu tega sklepa plačati znesek 239,04 EUR stroškov BPP v korist države.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. Tožbo vlaga na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Navaja, da je pristojni organ za BPP zmotno ugotovil, da pri premoženju, ki ga je prejela tožnica, ne gre za preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje iz 48. člena ZBPP. Tožnica je prejela znesek 400 EUR iz naslova neizplačane družinske pokojnine, ki jo je zadrževal njen očim A.A. v času, ko je bil njen skrbnik, in to tudi še takrat, ko je bila tožnica nastanjena v Vzgojnem zavodu B., kjer živi še danes. Na ta način je prejemal družinsko pokojnino, ki bi jo v tem času tožnica potrebovala za preživljanje. Gre torej za sredstva, ki so dejansko potrebna za preživetje tožnice, saj živi sama in prejema samo družinsko pokojnino po pok. C.C., ki je umrla 5. 4. 2001, v znesku 146 EUR. Pri preživljanju ji pomaga CSD v Kranju, ki krije tudi stroške njene nastanitve v Vzgojnem zavodu. Po povedanem gre vsekakor za preživnino, saj je bila družinska pokojnina namenjena za preživljanje tožnice in tudi sedaj predstavlja njen edini vir dohodka. To pa pomeni, da je tožnica prosta svoje odgovornosti iz 48. člena ZBPP in je bilo torej dejansko stanje v zadevi zmotno ugotovljeno in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Zato tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) in prizna priglašene stroške pooblaščenke, oziroma podrejeno, vrne zadevo Okrožnemu sodišču v Kranju v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi razlogi meni, da tožeča stranka zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po vsebini ne ugovarja, saj ne napada nobene dejanske ugotovitve ali narejenega zaključka o dejanskem stanju. Napada pravno kvalifikacijo družinske pokojnine in s tem uveljavlja tožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. V tej zvezi pa tožena stranka meni, da tožnica nima prav in da njena razlaga oziroma uporaba prava ni ustrezna. Meni namreč, da je že jezikovna razlaga drugega odstavka 48. člena ZBPP povsem jasna: izjema glede vračila stroškov velja samo, če je upravičenec dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti preživljalca. Družinska pokojnina ne predstavlja nobenega od naštetih prejemkov, zato v konkretnem primeru ne more veljati. Sicer pa tudi teleološka razlaga ne bi mogla pripeljati do razlage, ki jo zastopa tožnica, saj v tožbi sama navaja, da ji pri preživljanju in oskrbi pomaga CSD in torej družinska pokojnina ni edini in izključni vir, iz katerega se tožnica preživlja. Poleg tega izjema iz drugega odstavka 48. člena ZBPP ni določena opisno, temveč se nanaša na pravna pojma (preživljanje oziroma odškodnina), ki sta opredeljena v področnih zakonih (ZZZDR in OZ). Po drugi strani pa pojem družinske pokojnine določa ZPIZ-1 kot „pokojninski prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega upokojenca ali zavarovanca, ki je dopolnil določeno pokojninsko dobo, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ta zakon“ in se izplačuje iz proračuna ZPIZ. Opredelitev družinske pokojnine ter zavezanec za njeno izplačilo je torej drugačen kot pri preživnini, ki je po ZZZDR denarni znesek, ki ga starši plačujejo za preživljanje otroka oziroma pri odškodnini za izgubljeno preživljanje, ki je po določbah OZ povračilo za škodo, ki jo upravičenec utrpi zaradi izgubljenega preživljanja. Največja razlika med omenjenimi prejemki pa se kaže v njihovi pravni naravi. Preživnina je materialni izraz pravičnega odnosa do bližnjega in odškodnina povračilo za povzročeno škodo, medtem ko je družinska pokojnina prejemek iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Ne gre torej za splošno pravico, temveč za pravico, ki je vezana na zavarovanje in izpolnitev določenih pogojev. Tudi če bi bila tožnica povsem brez sredstev za preživljanje, do tega prejemka ne bi bila upravičena, če bi ne bili izpolnjeni predpisani pogoji. Po povedanem je torej navedenim prejemkom skupen samo namen, za katerega so porabljeni, to je za preživljanje. Le za preživnino in odškodnino za izgubljeno preživljanje pa zakon opredeli kot prejemka, iz katerih stroškov BPP ni potrebno vračati. Relevantna pa tudi ni tožbena navedba, po kateri tožnica še ni prejela celotnega zneska iz sodne poravnave. Zakonsko besedilo, ki se nanaša na povračilo stroškov, nikjer ne omenja, da bi moral upravičenec oziroma zavezanec za vračilo prejeti terjatev iz sodbe oziroma sodne poravnave v celoti. Takšna razlaga bi tudi nasprotovala namenu določbe, katere smisel je v tem, da posameznik, ki s pomočjo BPP pride do premoženja, iz tega premoženja povrne stroške, ki so zaradi BPP nastali državi. Vendar pa je povsem življenjsko, da se (tudi) družinska pokojnina porabi za preživljanje tožnice. Omejitev je le v tem, da upravičenec ni dolžan vrniti več, kot je bilo stroškov oziroma več, kot je sam prejel. V konkretnem primeru je tožnica prejela več, kot je bilo plačnih stroškov, zato ni nobene ovire, da iz tega zneska stroškov za BPP ne bi vrnila.

Tožba ni utemeljena.

Kot pravilno poudari že tožena stranka v odgovoru na tožbo, v zadevi niso sporne dejanske ugotovitve in dejanski zaključki. Sporna je uporaba prava na ugotovljeno dejansko stanje, konkretno tistih določb drugega odstavka 48. člena ZBPP, po katerih upravičenec ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje.

Ni namreč spora o tem, da je tožeča stranka s sklenitvijo sodne poravnave delno uspela v sodnem sporu in da se je pri tem odpovedala povračilu stroškov postopka ter na ta način na podlagi določb prvega odstavka 48. člena ZBPP in ustaljene sodne prakse postala glavni zavezanec za povračilo stroškov iz naslova BPP državi. Prav tako ni spora o tem, da je na podlagi sodne poravnave pridobila denarni znesek in s tem premoženje v zadostni višini. Sporno je uveljavljanje že navedene, zakonsko določene izjeme od obveznosti povračila.

V tem pogledu pa že spet ni spora o tem, da gre pri znesku iz poravnave za (neizplačano) družinsko pokojnino. Ne gre torej za preživnino in tudi ne za odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje, in tega tudi tožnica ne zatrjuje. Trdi le, da je imela oziroma da še ima družinska pokojnina, ki pripada tožnici in ki je predmet sodne poravnave, dejansko funkcijo preživnine in da je zato upravičena, da se odloči o njeni obveznosti na podlagi oziroma ob upoštevanju citirane določbe. Uveljavlja torej širšo razlago zakona od zapisane, kar pa (tudi) po presoji sodišča ni mogoče. Tako pri preživnini kot odškodnini iz citirane zakonske določbe gre namreč za povsem določno opredeljeni kategoriji prejemkov, ki sta izločeni iz obveznosti, ki sicer na podlagi določb 48. člena ZBPP splošno velja glede povrnitve stroškov postopka. Kot izjemi ju je zato treba razlagati zožujoče, predvsem pa ju ni mogoče širiti na primere, ki v zakonski določbi niso zajeti. Takšna je tudi konkretna situacija, v kateri se je znašla tožeča stranka. Glede na pogoje, pod katerimi je upravičena do družinske pokojnine in med katerimi je tudi nezmožnost preživljanja, ter še zlasti glede na njene učinke, se sicer družinska pokojnina v konkretnem primeru v veliki meri približuje vlogi, ki jo ima preživnina. Obenem pa ni preživnina, kakor jo opredeli ustrezni področni zakon, tako kot tudi ni odškodnina za izgubljeno preživljanje po določbah OZ. Čim pa je ni mogoče uvrstiti med zakonsko določeni izjemi, ni podlage za drugačno odločitev, kot jo je v konkretnem primeru sprejel pristojni organ za BPP in ki je zato tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita.

Ker torej ugovori, ki jih uveljavlja tožeča stranka, niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker se na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/2010) v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača. Ker dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.