Jedro

Glede na to da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v spornem obdobju takšno, da je lahko opravljal svoje delo, sta zakoniti odločbi toženca, s katerima je bilo ugotovljeno, da je tožnik zmožen za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi 1. odstavek izreka odločbe toženca št. ... z dne 8. 3. 2011 v delu, da je tožnik od 23. 2. 2011 dalje zmožen za delo in da se ugotovi, da je tožnik od 23. 2. 2011 do 18. 7. 2011 nezmožen za delo v polnem delovnem času zaradi nesreče pri delu.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vsakič s stroškovno posledico. Meni, da je tožnik nastopal v sporu kot prava neuka stranka in bi ga sodišče skladno z 12. členom Zakona o pravdnem postopku moralo opozoriti na to, katera pravdna dejanja lahko opravi, da bi tožnik navedel podrobno trditveno podlago v zvezi s tožbenim zahtevkom. Sodišče tudi ni zaslišalo tožnika kot stranke v postopku in je tako postopalo povsem nezakonito ter iz tega razloga tožnik ni imel možnosti uveljavljanja svojih temeljnih pravic, ki mu gredo po zakonu in je v posledici tega sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. V posledici tega je bila prekršena tožnikova pravica do izjave, to je pravica predlagati dokaze v svojo korist in si zagotoviti njihovo izvajanje. Sodba ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določil postopka iz 14. in 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj so navedbe zgolj pavšalne in popolnoma neutemeljene. Obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ki se nahajajo v spisu ter med samimi temi listinami. Sodišče je najmanj preuranjeno zaključilo, da je bil tožnik v časovnem obdobju od 23. 2. 2011 do 18. 7. 2011 zmožen za delo. Tožnikov kirurg je ob pregledu dne 18. 1. 2011 ugotovil, da tožnik še najmanj nadaljnjih 6 mesecev ne bo zmožen za delo. Po mnenju pritožbe je potrebno zaupati kirurgu, ki spremlja tožnikovo zdravljenje od samega začetka poškodbe do zaključka, ne pa izvedencu, ki je svoje ugotovitve strnil zgolj na podlagi 30 minutnega pregleda tožnika ter spisne dokumentacije. Pritožba opozarja na pomembnost izvedeniškega mnenja. Pritožba nadalje navaja, da ni mogoče slediti zaključkom sodišča prve stopnje v tem, da kirurg, na čigar izvide se je utemeljeno skliceval tožnik, ni opravil ustreznih meritev oz. pregledov, saj to ne drži, o čemer bi se z vpogledom v osebni zdravstveni karton tožnika oz. z njegovim neposrednim zaslišanjem lahko prepričalo tudi sodišče prve stopnje. S tem, ko je sodišče predlagani, a neizvedeni dokazni predlog po postavitvi drugega nepristranskega izvedenca kot nepotrebnega zavrnilo je kršilo pravico tožnika, to je pravico enakosti orožij, ki je zajeta tudi v pravici do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, še zlasti glede na dejstvo, da prvostopenjsko sodišče razlogov za neupoštevanje dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo. Pritožba v zvezi s tem citira odločbe Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997, Up-171/05 z dne 14. 4. 2006, Up-199/98 z dne 25. 3. 1999, Up-466/05 z dne 17. 3. 2006, Up-698/04 z dne 10. 7. 2006 in odločbo Up-7/98 z dne 30. 9. 1998. Meni, da so s tako pomanjkljivo obrazložitvijo izpodbijane sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje bile tožniku evidentno kršene tako pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kakor tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih očita pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 8. 3. 2011, s katero je bila pritožba tožnika zoper sklep imenovanega zdravnika z dne 17. 2. 2011 zavrnjena kot neutemeljena, navedeni sklep odpravljen ter odločeno, da je tožnik od 21. 2. 2011 do 22. 2. 2011 začasno nezmožen za delo (poškodba pri delu) in od dne 23. 2. 2011 dalje zmožen za delo.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V kolikor pritožba sodišču prve stopnje očita navedeno kršitev pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih so navedeni in so jasni. Sodišče prve stopnje je v izreku zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi 1. odstavek izreka odločbe toženca z dne 8. 3. 2011 v delu, da je tožnik od 23. 2. 2011 dalje zmožen za delo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je bil ta od 23. 2. 2011 do 18. 7. 2011 nezmožen za delo v polnem delovnem času zaradi nesreče pri delu. Pri tem je kot odločilni razlog upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki je, upoštevajoč delo, ki ga tožnik opravlja, menil, da je bil tožnik od 23. 2. 2011 dalje zmožen opravljati delo samostojnega podjetnika prodaje blaga na premičnih stojnicah, v polnem delovnem času.

Absolutna bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Takšnega nasprotja pritožbeno sodišče ne ugotavlja. V kolikor pa se pritožba ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanje, ne gre za 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč za razlog iz 2. točke 1. odstavka 338. člena ZPP, to je za zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče prav tako ne more sprejeti pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju z 12. členom Zakona o pravdnem postopku, ker tožnika ni poučilo, da mora navesti podrobno trditveno podlago v zvezi s tožbenim zahtevkom ter v potrditev le-te podati ustrezne dokazne predloge. Pri določitvi meje, do kod sega dolžnost poučevanja, se je potrebno opreti tudi na določilo 1. odstavka 7. člena ZPP, ki kot pravilo glede zbiranja najpomembnejšega dela procesnega gradiva, to je trditev o dejstvih in dokazih, predvideva razpravno načelo. Čeprav zakon sodišču nalaga dolžnost poučevanja prava nevešče stranke, ostaja stranka tisti subjekt, ki mora priskrbeti procesno gradivo, to je navesti pravno relevantna dejstva in predlagati dokaze. V predmetni zadevi je tožnik navedel vsa relevantna dejstva in podal opis življenjskega primera, navedel na prvi glavni obravnavi tudi katere zdravstvene probleme ima, kakšno delo opravlja, in da lečeči kirurg ortoped meni v izvidu z dne 18. 1. 2011, da tožnik naj ne bi opravljal svojega dela še vsaj 6 mesecev. Sodišče pa strankam ne more dajati vsebinskih napotkov, kako oblikovati tožbeni zahtevek, ker bi s tem prekršilo načelo dispozitivnosti. Prav tako je potrebno temeljno načelo pomoči prava nevešči stranki razlikovati od materialno procesnega vodstva, ki se v svojem bistvu nanaša na zbiranje procesnega gradiva. V zvezi s tem je, kot je razvidno iz zapisnika z glavne obravnave, sodišče tožnika tudi vzpodbujalo, in je tožnik potom tega tudi predlagal postavitev sodnega izvedenca, ki ga je sodišče tudi postavilo. Oba instituta predstavljata torej način, kako čim učinkoviteje obravnavati bistvo oz. vsebino spora. Bistvo spora v tej zadevi je, ali je tožnik glede na svoje zdravstveno stanje bil sposoben opravljati svoje delo. V zvezi s tem je tožnik navedel, zakaj meni, da dela ni bil sposoben opravljati, pri tem se je v celoti opiral na izvid kirurga z dne 18. 1. 2011 in ravno v ta namen je bil postavljen tudi sodni izvedenec. Iz zapisnikov z glavnih obravnav ni razvidno, da bi sodišče kršilo načelo materialnega procesnega vodstva, niti ni razvidno, da bi tožnik, ki je v postopku nastopal brez pooblaščenca, ne razumel sodnega postopka oz. nekaterih vprašanj oz. procesnih aktivnosti.

Zaslišanje strank je le eden izmed dokazov, ki se v okviru dokazovanja lahko izvede. Takšnega dokaza ali dokaza z zaslišanjem prič v tej zadevi ni predlagala nobena stranka. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ne sledi pritožbeni navedbi, da je v posledici tega sodišče postopalo povsem nezakonito in da tožnik zato ni imel možnosti uveljavljanja svojih temeljnih pravic, ki mu gredo po zakonu. Tožniku tako tudi ni bila prekršena pravica do izjave, saj je svoje navedbe tako na prvi kot na naslednji glavni obravnavi lahko podal, predlagal je lahko tudi dokaze v svojo korist in si zagotovil njihovo izvajanje. Tožnik je tudi dejansko predstavil svoja stališča, vključno z dokazi.

Na podlagi 3. odstavka 254. člena ZPP je za postavitev novega izvedenca potrebna ocena sodišča, da so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvomov ne da opraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Kadar sodišče oceni, da so ugovori strank zoper izvedensko delo neutemeljeni in, da je torej mnenje izvedenca jasno, razumljivo in logično oz., da so bile pomanjkljivosti ali dvom odpravljeni z dodatnim zaslišanjem izvedenca, pa postavitev novega izvedenca ni potrebna. V predmetni zadevi je sodišče postavilo sodnega izvedenca zdravnika specialista ortopeda zato, ker samo ni razpolagalo s potrebnim strokovnim znanjem in ker je tožnik navajal, da ni bil sposoben za delo v spornem obdobju, enako pa je iz izvida lečečega kirurga z dne 18. 1. 2011 izhajalo, da ta meni, da tožnik še vsaj pol leta ne bo sposoben opravljati stoječega dela. Izvedenec je po preučitvi sodnega spisa, upravnega spisa, pregleda osebnega zdravstvenega kartona tožnika, osebnega pregleda in pogovora s tožnikom, podal izvedensko mnenje, da je tožnik v spornem obdobju bil sposoben opravljati svoje delo. Tožnik posebnih pripomb na delo izvedenca ni imel, nasprotno navedel je, da je bil izvedenec med pregledom zelo prijazen, se pa nesubstancirano z izvedenskim mnenjem ni strinjal in je želel drugo mnenje tujega sodnega izvedenca. Na glavni obravnavi je pojasnil, da se z izvedenskim mnenjem ni strinjal zato, ker je v nasprotju z izvidom njegovega lečečega kirurga. Takšen dokazni predlog je sodišče kot nepotreben zavrnilo in to v obrazložitvi sodbe tudi pojasnilo (na strani 5 obrazložitve sodbe). O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev določenih dejstev odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitev določil postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali, da je neko dejstvo že dokazano. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje razumno ocenilo in v zadostni meri argumentiralo, zakaj ni potrebno izvajati dodatnega dokaza s postavitvijo novega izvedenca.

Pritožba se v bistvu ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na mnenju postavljenega sodnega izvedenca, da je bil tožnik od 23. 2. 2011 do 18. 7. 2011 sposoben za delo v polnem delovnem času. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da mnenje sodnega izvedenca ni pristransko, saj temelji na razpoložljivi medicinski dokumentaciji od poškodbe desnega gležnja tožnika dne 1. 5. 2009 dalje, upošteva zdravljenje in rehabilitacijo tožnika in osebni pregled tožnika. Iz vsega navedenega izhaja, da je bila gibljivost gležnja dobra, da je zlom povsem prerasel v anatomski položaj, brez vidnih artrotičnih sprememb, kostnina je bila še razredčena in prisotna sensibeliteta, kar je običajna posledica pri tovrstnih poškodbah. Zdravstveno stanje tožnika je bilo v mesecu februarju 2011 enako kot ob zadnjem pregledu dne 28. 6. 2011 in je torej bil že v mesecu februarju zmožen tudi za stoječe delo. Poškodba, ki jo je tožnik utrpel dne 1. 6. 2009 je sicer zapustila posledice, ki so po tovrstnih poškodbah pričakovane, vendar pa so z ozirom na težo poškodbe relativno blage in je bil rezultat zdravljenja dober. Posledice so se kazale v manjši oteklini desnega gležnja, saj je bil obseg desnega gležnja večji za 0,5 cm v primerjavi z levo stranjo ter nekoliko omejeni gibljivosti desnega gležnja, dorzifleksija je zmanjšana za 5 stopinj, plantarna fleksija za 10 stopinj in everzija za 5 stopinj. Skupna vsota gibov v desnem gležnju je dosegla 80,95 % normalne, pri čemer je gibljivost tako dobra, da omogoča opravljanje večine vsakodnevnih opravil. Navedeno zdravstveno stanje je torej bilo v spornem obdobju takšno, da je lahko opravljal svoje delo. Z izvedenskim mnenjem je sodni izvedenec tudi v zadostni meri pojasnil, zakaj ni mogoče slediti mnenju kirurga z dne 18. 1. 2011, pri tem pa je možno iz RTG posnetka zaključiti, da je zlom povsem prerasel v anatomskem položaju, brez vidnih artrotičnih sprememb, kostnina je še razredčena. Pri takšni oceni je potrebno upoštevati tudi splošno doktrino tovrstnih poškodb in sicer v kolikor zdravljenje poteka brez zapletov, traja kostno zaraščanje tovrstnih zlomov 14 do 16 tedenov, osteosintetski material se praviloma odstranjuje po 12 do 24 mesecih. Tožniku so osteosintestki material odstranili 18. 10. 2010, to je dobrih 16 mesecev po poškodbi, tudi zdravljenje po odstranitvi osteosintetskega materiala je potekalo brez zapletov, rane so se zacelile v pričakovanem času, kožne šive so mu odstranili 17 dni po operaciji.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju v glavni stvari je sodišče prve stopnje uporabilo tudi pravilno materialno pravo in sicer Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 72/2006) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) in sicer določbe 81. in 82. člena ZZVZZ ter določbe 232., 234., 235., 236., 239., 243. in 244. člena POZZ.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, s katerimi se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, krije stroške pritožbe sam (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).