Jedro

Sporazum o prestrukturiranju ni bil sklenjen, pri čemer bi moralo biti prestrukturiranje (da bi bilo mogoče govoriti o učinkih prenovitve obveznosti) izvedeno v dveh korakih. Prvi korak bi zajemal sklenitev okvirnega sporazuma, do česar ni prišlo, saj pravdni stranki v pogajanjih nista dosegli soglasja o njegovi vsebini, šele na podlagi sklenjenega okvirnega sporazuma pa bi lahko prišlo do „podaljšanja“ posojilnih pogodb (očitno rokov vračil), kot drugi korak. S tem, ko je prvo sodišče ugotovilo, da okvirni sporazum ni bil sklenjen, je konkludentno pojasnilo tudi, da „dogovor o mirovanju kreditov“ sploh ni bil relevanten, ker bi moral biti (zato, da bi sprememba rokov zapadlosti učinkovala) sestavni del okvirnega sporazuma (iz katerega bi po ugotovitvah prvega sodišča moralo biti razvidno, kakšen je sporazum strank o rešitvi zadeve in kakšna naj bi bila vsebina poravnave, kar že po naravi stvari zajema tudi morebiten dogovor o spremembi rokov zapadlosti oziroma plačil obveznosti), do sklenitve tega okvirnega sporazuma pa ni prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 31.598,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 6.580.038,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2009 do plačila (I. točka), da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 992.671,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2009 do plačila (II. točka) in da je toženec dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 97.928,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, poleg tega pa tudi kršitve 14. in 22. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Toženec navaja, da je trdil na prvem naroku, da med strankama tečejo pogajanja o prenovi dolga in da je bil v teh pogajanjih dosežen „dogovor o mirovanju“. Prvo sodišče ni ocenilo izpovedb toženca in prič o dogovoru o mirovanju v času pogajanj. S tem je kršilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). P. R. je izpovedal, da je med pogajanji prišlo do molčečega dogovora o mirovanju. Pogajanja še tečejo, kar pomeni, da je dogovor o mirovanju še veljaven in je zapadlost kreditov odložena do konca pogajanj. Ker prvo sodišče ni presodilo izvedenih dokazov v zvezi z obstojem in učinki mirovanja, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni presojalo niti zatrjevanega dejstva o mirovanju kreditov v času pogajanj ter s tem v zvezi izvedenih dokazov. Sodišče je s tem kršilo tudi pravico toženca do poštenega sodnega postopka. Prvo sodišče je ugotovilo, da je uprava tožeče stranke sprejela dokončno odločitev glede prestrukturiranja dolga tožene stranke ter potrdila terminski list, pri čemer ni upoštevalo izjave P. R., da je bil s strani banke sklenjen dogovor o bistvenih točkah sporazuma. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe še ne pomeni sklenitve pogodbe. Glede terminskega lista je v bistvu šlo za punktacijo, ki ustvarja obveznost določenega ravnanja, saj predstavlja dokončen dogovor o tistih točkah, ki so zapisane v punktaciji. Iz elektronskega sporočila P. R. je razvidno, da je bilo dogovorjeno, da se osebni dolg tožene stranke zmanjša na 5 mio EUR. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil dogovor o zmanjšanju toženčevega dolga že dosežen, roki zapadlosti pa so bili odloženi do dokončnega dogovora. Prvo sodišče sploh ni ugotavljalo višine glavnic, tožeči stranki pa je prisodilo obresti, čeprav se jim je odrekla s terminskim listom. Sodišče je brez obrazložitve sledilo obračunu obresti tožeče stranke. Iz listin A50, A52 in A54 se ne vidi niti, kako je določena obrestna mera in kako so obračunane obresti. Sodišče ni ugotavljalo višine Eeuriborja in ni opravilo izračuna obresti, zato se v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazovala višine trimesečnega Euriborja, ki bi lahko opravičeval spremembe obrestne mere. Sodišče je v nasprotju s 7. členom ZPP prevalilo breme dokazovanja višine obresti na toženo stranko. Tako kot tožeča stranka je tudi tožena stranka predložila kartice svojih dolgov po vtoževanih kreditih. Sodišče je te dokaze neenako obravnavalo in zato kršilo 8. člen ZPP.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni prišlo do sklenitve dogovora o poravnavi obveznosti toženca in njegove skupine do tožeče stranke oziroma z drugimi besedami, da ni prišlo do sklenitve pogodbe o prenovitvi obveznosti. V okviru tega je pravilna tudi ugotovitev, da je sicer uprava tožeče stranke sprejela dokončno odločitev glede prestrukturiranja, vendar pa do sklenitve ustreznega sporazuma (pogodbe) med pravdnima strankama ni nikoli prišlo. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so jasni, skladni in prepričljivi ter temeljijo na dokazni oceni, izdelani v skladu z 8. členom ZPP. Prvo sodišče je ugotovilo, da sporazum o prestrukturiranju ni bil sklenjen, pri čemer bi moralo biti prestrukturiranje (da bi bilo mogoče govoriti o učinkih prenovitve obveznosti) izvedeno v dveh korakih. Prvi korak bi zajemal sklenitev okvirnega sporazuma, do česar ni prišlo, saj pravdni stranki v pogajanjih nista dosegli soglasja o njegovi vsebini, šele na podlagi sklenjenega okvirnega sporazuma pa bi lahko prišlo do „podaljšanja“ posojilnih pogodb (očitno rokov vračil), kot drugi korak. S tem, ko je prvo sodišče ugotovilo, da okvirni sporazum ni bil sklenjen, je konkludentno pojasnilo tudi, da „dogovor o mirovanju kreditov“ sploh ni bil relevanten, ker bi moral biti (zato, da bi sprememba rokov zapadlosti učinkovala) sestavni del okvirnega sporazuma (iz katerega bi po ugotovitvah prvega sodišča moralo biti razvidno, kakšen je sporazum strank o rešitvi zadeve in kakšna naj bi bila vsebina poravnave, kar že po naravi stvari zajema tudi morebiten dogovor o spremembi rokov zapadlosti oziroma plačil obveznosti), do sklenitve tega okvirnega sporazuma pa ni prišlo. S tem v zvezi se toženec neutemeljeno sklicuje na izpoved P. R., katero povzema iztrgano iz celotnega konteksta, saj je priča izpovedala, da bi „molčeči dogovor o mirovanju“ moral biti določen v okvirnem sporazumu, ki pa ni bil podpisan (sklenjen). Izpoved toženca v tem pogledu ni imela nobene teže, saj je prvo sodišče ugotovilo, da ni sodeloval v pogajanjih, glede priče N. N. pa pritožba ne pojasni, zakaj naj bi bila njegova izpoved pomembna za presojo „dogovora o mirovanju“, pri čemer tudi iz izpovedi te priče izhaja, da pogajanja med pravdnima strankama niso bila končana. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da pogajanja pravdnih strank o odprtih obveznostih toženca in njegove skupine niso privedla do sklenitve nobenega dogovora (pogodbe).

6. Prvo sodišče je pravilno opredelilo tudi pomen terminskega lista (B8). Ta je predstavljal zgolj podlago za pogajanja med pravdnima strankama o ureditvi odprtih obveznosti toženca, pri čemer pa sta se pravdni stranki pogajali o celoviti ureditvi vseh odprtih vprašanj (tudi o obveznostih toženčeve skupine, ne le toženčevih obveznosti), ne pa zgolj o delnih rešitvah. Terminski list ni ustvarjal nobenih obveznosti, zato ni mogoče šteti, da je bil med pravdnima strankama dosežen dogovor o zmanjšanju dolga.

7. Tožeča stranka je v vlogi z dne 2. 11. 2012 podrobno obrazložila višino vtoževanih terjatev ter predložila listinske dokaze. S tem je glede višine tožbenega zahtevka prevalila procesno dokazno breme na toženca, ki pa na te obrazložene trditve tožeče stranke in ponujene dokaze ni podal nobenih substanciranih ugovorov. Prvo sodišče je zato presojalo le tiste ugovore o višini tožbenega zahtevka, ki jih je toženec podal v odgovoru na tožbo, in sicer zgolj glede višine glavnice, ničesar pa glede obresti. Prvo sodišče je obrazložilo, zakaj toženec dolguje vtoževana zneska po kreditnih pogodbah (13. in 14. točka obrazložitve). Pritožbene navedbe so v tem delu (višina glavnice) pavšalne, zato nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja. Terminski list ne predstavlja relevantne listine o višini vtoževane glavnice.

8. Glede obresti toženec v pritožbi podaja trditve, ki predstavljajo nedovoljene in zato neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prvo sodišče je ustrezno obrazložilo tudi obrestni del tožbenega zahtevka, ki mu je utemeljeno ugodilo, saj je tožeča stranka s predloženimi dokaznimi listinami izkazala tudi ta del zahtevka (13. in 14. točka obrazložitve). Prvo sodišče je obrazložilo, katera plačila dolga je tožena stranka opravila po kreditnih pogodbah (drugih plačil toženec ni dokazal), s čemer je odgovorilo tudi na navedbe tožene stranke o plačilih v povezavi z njenimi izpisi o stanju dolga, teh ugotovitev pa pritožba obrazloženo ne izpodbija. Tožeča stranka je pojasnila, kako se je obrestna mera spreminjala v povezavi z gibanjem Euriborja, glede višine obrestnih mer pa je predložila dokazne listine (kreditne pogodbe, izpiske in kreditne kartice), s čimer je zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu.

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa prvo sodišče tudi ni storilo očitanih kršitev toženčevih pravic po določbah Ustave RS in EKČP, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženec je dolžan povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te predstavlja nagrada za postopek s pritožbo v znesku 25.880,00 EUR s pavšalnim izdatkom za poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR, odmerjeno v skladu z določili Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in z 22% DDV, kar skupno znaša 31.598,00 EUR. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tožnici tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ in drugi odstavek 313. člena ZPP).