Jedro

ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej vtoževani dve plači pred postopkom prisilne poravnave. Po določilih 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za prednostne terjatve (2. točka prvega odstavka).

Izrek o stroških sodišča prve stopnje je ustrezno formuliran. Pravilno je odločeno, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki: - obračunati osnovno plačo za mesec januar 2014 v bruto znesku 1.144,43 EUR, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek osnovne plače v znesku 819,39 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2014 dalje do plačila, - obračunati osnovno plačo za mesec februar 2014 v bruto znesku 1.034,68 EUR, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek osnovne plače v znesku 762,46 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka).

V presežku, ko tožeča stranka zahteva zamudne obresti od 18. dne v mesecu, se obrestni zahtevek zavrne (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka v višini 499,58 EUR in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka). Nadalje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna na račun sodnih taks številka ..., BIC banke prejemnika: ..., referenca: ..., ime in naslov prejemnika: Delovno sodišče v Celju, Gregorčičeva 6, 3000 Celje, namen plačila: Pd 187-2015 plačati 66,00 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku 15-dnevnega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) razveljavi in nadomesti z novo, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in naloži tožnici plačilo pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonitim zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Navaja, da terjatev tožnice ne predstavlja prednostne terjatve, pač pa gre za terjatev, za katero se upoštevajo pogoji potrjene prisilne poravnave. Nad toženo stranko je bil dne 27. 3. 2014 pričet postopek prisilne poravnave, pri čemer je bila le-ta potrjena s sklepom Okrožnega sodišča opr. št. St 1151/2014 z dne 20. 2. 2015. Tožnici terjatev delno sploh še ni nastala. Nepravilna je tudi odločitev o stroških (tudi v primeru, če bi sodišče odločilo, da je sodba v I. točki izreka pravilna). Rok za plačilo lahko prične teči šele po pravnomočnosti odločbe in šele po poteku paricijskega roka pričnejo teči zakonite zamudne obresti. Tožena stranka šele po poteku paricijskega roka pride v zamudo, v kolikor bi obveljal sedanji izrek, bi pričele teči obresti bistveno prej. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica na podlagi verodostojne listine - plačilnih list vložila izvršilni predlog, pri čemer je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izvršbi, ker pa je tožena stranka vložila ugovor, je Okrajno sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojno listino sklep razveljavilo in zadevo odstopilo v reševanje pristojnemu Delovnemu sodišču v Celju.

6. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da tožena stranka tožnici ni plačala plač za meseca januar in februar 2014, prav tako tudi ni bilo sporno, da je bil nad toženo stranko uveden postopek prisilne poravnave in sicer po sklepu Okrožnega sodišča v Celju, St 1151/2014 z dne 27. 3. 2014, pri čemer je bila prisilna poravnava potrjena s sklepom 20. 2. 2015 za navadne terjatve. Terjatev tožnice je torej po višini nesporna, tožena stranka pa se ne strinja glede odločitve sodišča, da je terjatev za plačilo plače za januar in februar 2014 prednostna terjatev.

7. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 do 63/2013 - ZFPPIPP) v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej vtoževani dve plači pred postopkom prisilne poravnave (januar in februar 2014). Po določilih 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za prednostne terjatve (2. točka prvega odstavka) in je pritožba glede navedenega neutemeljena, pri čemer je sodišče glede višine plač odločilo v višini kot to izhaja iz obeh predloženih plačilnih list. 8. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer je izrek ustrezno formuliran, saj je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Tožena stranka se v pritožbi zavzema, da rok za plačilo stroškov postopka prične teči šele po pravnomočnosti odločbe, tožena stranka pa šele po poteku paricijskega roka pride v zamudo, ko pričnejo teči tudi zamudne obresti.

9. Po ustaljeni sodni praksi (odločbe višjih sodišč – npr. VSL, opr. št. III Ip 588/2014 z dne 11. 3. 2014, VSC opr. št. II Ip 501/2014 z dne 26. 11. 2014, VSL opr. št. II Cpg 913/2013 z dne 24. 4. 2014, VSL opr. št. III Ip 3755/2015 z dne 30. 11. 2015) obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti.

V odločbi VSL, opr. št. III Ip 3755/2015 z dne 30. 11. 2015, ki se nanaša na podoben primer kot je obravnavani, je sodišče med drugim navedlo, da pritožba (zoper odločitev o stroških postopka) odlaga izvršljivost sodne odločbe, izvršljivost (pravnomočnost in iztek paricijskega roka) pa je treba obravnavati ločeno od nastopa zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost je bistveno, da je stranka s svojo obveznostjo povrnitve stroškov postopka seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, ki pri tem nadomešča opomin po drugem odstavku 299. člena OZ, na katerega zakon veže zapadlost in nastop zamude, dolžnikovi presoji pa je prepuščeno, ali bo svojo obveznost izpolnil ob zapadlosti ali kasneje, z zamudo, vendar do izteka roka za njeno prostovoljno izpolnitev. Enako stališče je bilo zavzeto tudi v sklepu VSL opr. št. III Ip 588/2014 z dne 11. 3. 2014, iz katerega izhaja, da po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 obveznost povrnitve stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške in v kakšni višini in da je v konkretni zadevi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastala že s sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je bil določen tudi rok za prostovoljno izpolnitev, upnik pa je prišel v zamudo že po poteku tega roka (in ne šele po poteku paricijskega roka, to je od 16. dne po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča RS, izdanega v postopku z revizijo), ker je bil z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. V tem sklepu je VSL pritrdilo sodišču prve stopnje, da bi se z nasprotnim stališčem izgubila funkcija zamudnih obresti kot civilnopravne sankcije za zamudo, saj dolžniki ne bi bili motivirani za čimprejšnjo izpolnitev svojih obveznosti, temveč za zavlačevanje postopkov z vlaganjem (tudi neutemeljenih) pravnih sredstev.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.