Jedro

Delovno razmerje za določen čas preneha s potekom časa, zato prenehanja delovnega razmerja za določen čas ni mogoče enačiti s prenehanjem delovnega razmerja po sporazumu z delodajalcem (prva alinea 1. odstavka 19. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, Ur.l. RS, št. 5/91, 17/91 in 12/92), še zlasti ne v primeru, če delavec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi nima možnosti izbire med delovnim razmerjem za določen čas in delovnim razmerjem za nedoločen čas.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 07-354/92 z dne 2.12.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožnica je dne 15.12.1993 vložila pri tem sodišču zoper toženo stranko tožbo po 26. členu zakona o upravnih sporih, ker tožena stranka ni v zakonitem roku pa tudi ne v naknadnih sedmih dneh po vložitvi zahteve za izdajo odločbe, odločila o tožničini pritožbi proti odločbi Republiškega zavoda za zaposlovanje - Območne enote Maribor št. 09/7249-4-92 z dne 3.6.1993, s katero je bil tožničin zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo zavrnjen.

Tožena stranka je med sodnim postopkom izdala odločbo št. 07-354/92 z dne 2.12.1993, s katero je tožničino pritožbo proti navedeni prvostopni odločbi zavrnila. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnici delovno razmerje pri G. g. Maribor prenehalo kot presežni delavki dne 31.5.1992. Kot presežna delavka je bila tožnica za nedoločen čas prerazporejena v podjetje R., d.o.o., Maribor, na podlagi sporazuma, sklenjenega med obema podjetjema dne 27.5.1992. Tožnica je dne 1.6.1992 sklenila s podjetjem R., d.o.o., pogodbo o zaposlitvi za določen čas, to je od 1.6. do 2.7.1992. Ta pogodba je v nasprotju s sporazumom med tožničinim prejšnjim in novim delodajalcem, vendar je tožnica nanjo zavestno pristala, ker je nameravala uveljaviti pravice kot brezposelna oseba. Tožnica je torej ostala brez zaposlitve po svoji volji. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti v 3. odstavku 1. člena določa, da se zavarovancem za primer brezposelnosti zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Prva alinea 1.odstavka 19. člena tega zakona pa določa, da denarnega nadomestila ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi pisne izjave ali pisnega sporazuma s pooblaščenim organom organizacije oziroma delodajalca. Ker pogodba o zaposlitvi med tožnico in pooblaščeno osebo podjetja R., d.o.o., vsebuje tudi pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja z 2.7.1992 ni dvoma, da je tožnica po svoji volji ostala brez zaposlitve, saj se je izrecno sporazumela za prenehanje delovnega razmerja, čeprav ji je bila s sklepi dotedanjega delodajalca in s sporazumom med njim in novim delodajalcem, h kateremu je bila prerazporejena, zagotovljena pravica do delovnega razmerja za nedoločen čas. Organ prve stopnje je dejansko stanje ugotovil pravilno in tudi pravilno uporabil materialni predpis, zato je morala tožena stranka tožničino pritožbo zavrniti.

Tožnica je dne 19.10.1994 svojo tožbo razširila na navedeno odločbo tožene stranke. V tožbi navaja, da trditev tožene stranke, da je tožnica pristala na zaposlitev za določen čas zato, ker je želela uveljaviti svoje pravice kot brezposelna oseba, ne drži. Tožnica je sicer vedela, da bi ji moralo podjetje R., d.o.o, predložiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, vendar to podjetje tega ni hotelo storiti. Tožnica je bila kot delavka v celoti prepuščena samovolji G.g., ki jo je z dokončnim sklepom določilo kot trajni presežek, in novega delodajalca, pri katerem naj bi sklenila delovno razmerje za nedoločen čas. Direktorica podjetja R., d.o.o. ji je predložila pogodbo o zaposlitvi za določen čas in če bi tožnica sklenitev pogodbe odklonila, bi ostala brez socialnih pravic. Ker je bila v tem času njena štiričlanska družina v celoti odvisna od njenega dohodka, je tožnica pod pritiskom varovanja socialnih pravic pogodbo podpisala, saj se je zavedala, da sodni postopki v zvezi z varstvom pravic iz delovnega razmerja tečejo zelo dolgo, v tem času pa socialnega statusa ne bi imela varovanega. Delovno razmerje je torej tožnici prenehalo iz razlogov, ki po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti omogočajo pridobitev pravice do denarnega nadomestila, zato tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v znesku 8.450,00 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je bila tožnica s sklepom direktorja G.g. Maribor z dne 13.4.1992 opredeljena kot trajni presežek in da tožnici preneha delovno razmerje po preteku 6 mesecev od dokončnosti sklepa, razen če ji G.g. Maribor najde druge delo, ki ustreza njeni strokovni usposobljenosti in jo za nedoločen čas razporedi na ta dela. S sklepom istega organa z dne 13.4.1992 pa je bila tožnica razporejena v podjetje R., d.o.o. Maribor na dela in naloge, ki ustrezajo njeni strokovni usposobljenosti. Oba sklepa sta postala dokončna na podlagi sklepa Delavskega sveta DSSS G.g. Maribor št. II-JL/HM-703/1 z dne 19.5.1992, s katerim je bil tožničin ugovor zoper navedena sklepa zavrnjen in odločeno, da se mora tožnica javiti na delo v R. d.o.o. dne 1.6.1992. Nadalje je iz upravnih spisov razvidno, da je podjetje R. d.o.o., Računovodsko finančna agencija Maribor, sklenilo s tožnico pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ker je imelo glede na naravo svojega dela in glede na svoje stranke od 1.6.1992 delo za knjigovodjo osnovnih sredstev, ki ga je tožnica opravljala pri G.g. Maribor, za manj kot mesec dni (pisno sporočilo podjetja toženi stranki z dne 3.3.1993).

Podlaga za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti je zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Uradni list RS, št. 5/91, 17/91 in 12/92), ki v 3. odstavku 1. člena določa, da se z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Primere in pogoje, pod katerimi zavarovanec lahko uveljavlja pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, določa zakon v 18. in 19. členu. Glede vprašanja, kdaj je v smislu 3. odstavka 1. člena ZZZPB šteti, da je zavarovanec izgubil zaposlitev po svoji krivdi oziroma po svoji volji, je po mnenju sodišča treba upoštevati določbe 19. člena ZZZPB, kajti zakon primere, v katerih zavarovanec pravice do denarnega nadomestila ne more uveljavljati, tukaj taksativno našteva. Tožena stranka v izpodbijani odločbi meni, da tožnici ne gre pravica do denarnega nadomestila zato, ker je s tem, da je tožnica sklenila s podjetjem R., d.o.o. delovno razmerje za določen čas, podan primer iz prve alinee 1. odstavka tega člena, Takšna razlaga določbe prve alinee 1. odstavka 19. člena ZZZPB pa ni pravilna. Delovno razmerje za določen čas preneha s potekom časa, zato po presoji sodišča prenehanja delovnega razmerja za določen čas ni mogoče enačiti s prenehanjem delovnega razmerja po sporazumu z delodajalcem, ki ima za posledico izgubo pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti iz prve alinee 1. odstavka 19. člena ZZZPB. To še zlasti ne v primeru, če delavec zaradi ukrepov prejšnjega delodajalca, sprejetih brez delavčeve krivde in proti njegovi volji, pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi pri novem delodajalcu nima možnosti izbire med delovnim razmerjem za nedoločen čas ter delovnim razmerjem za določen čas. Kot izhaja iz navedenih podatkov upravnih spisov tožnica takšne možnosti izbire pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi z R. d.o.o. ni imela. Tožena stranka je torej iz ugotovljenih dejanskih okoliščin napravila napačen sklep glede dejanskega stanja, to pa bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Sodišče je moralo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi torej ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

Zakon o upravnih sporih je sodišče v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis. Glede tožničinega zahtevka za povrnitev stroškov upravnega spora sodišče napotuje tožnico na 61. člen zakona o upravnih sporih.