Jedro

Tožnik zaradi nesreče pri delu še vedno trpi škodo na zaslužku, ker pri svojem sedanjem delodajalcu prejema nižjo plačo od plače, ki bi jo prejemal, če bi delal v svojem poklicu orodjar. Ker je jasno, da mu bo škoda v obliki prikrajšanja pri plači nastajala tudi v prihodnje, je tožbeni zahtevek za plačilo rente utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 2., 3. in 4. točki delno spremeni tako, da se tako spremenjena v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 10.811,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od 343,66 EUR od 18. 5. 2007 dalje do plačila, od 316,89 EUR od 18. 6. 2007 dalje do plačila, od 274,70 EUR od 18. 7. 2007 dalje do plačila, od 370,12 EUR od 18. 8. 2007 dalje do plačila, od 348,90 EUR od 18. 9. 2007 dalje do plačila, od 341,38 EUR od 18. 10. 2007 dalje do plačila, od 405,38 EUR od 18. 11. 2007 dalje do plačila, od 507,61 EUR od 18. 12. 2007 dalje do plačila, od 268,10 EUR od 18. 1. 2008 dalje do plačila, od 361,88 EUR od 18. 2. 2008 dalje do plačila, od 368,85 EUR od 18. 3. 2008 dalje do plačila, od 390,58 EUR od 18. 4. 2008 dalje do plačila, od 363,57 EUR od 18. 5. 2008 dalje do plačila, od 339,71 EUR od 18. 6. 2008 dalje do plačila, od 305,63 EUR od 18. 7. 2008 dalje do plačila, od 351,02 EUR od 18. 8. 2008 dalje do plačila, od 312,12 EUR od 18. 9. 2008 dalje do plačila, od 384,56 EUR od 18. 10. 2008 dalje do plačila, od 369,26 EUR od 18. 11. 2008 dalje do plačila, od 454,66 EUR od 18. 12. 2008 dalje do plačila, od 364,55 EUR od 18. 1. 2009 dalje do plačila, od 390,88 EUR od 18. 2. 2009 dalje do plačila, od 353,63 EUR od 18. 3. 2009 dalje do plačila, od 379,51 EUR od 18. 4. 2009 dalje do plačila, od 348,78 EUR od 18. 5. 2009 dalje do plačila, od 344,61 EUR od 18. 6. 2009 dalje do plačila, od 368,80 EUR od 18. 7. 2009 dalje do plačila, od 373,68 EUR od 18. 8. 2009 dalje do plačila, od 277,03 EUR od 18. 9. 2009 dalje do plačila, od 422,91 EUR od 18. 10. 2009 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Višji obrestni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 5. v mesecu do 18. v mesecu) se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku od oktobra 2009 dalje izplačevati mesečne razlike plač v višini 357,87 EUR do vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.594,63 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 396,95 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 10.811,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz 1. točke izreka sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posamičnih mesečnih razlik v plači za obdobje april 2007 - februar 2008 od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do 27. 3. 2008 ter od mesečnih razlik v plači za obdobje marec 2008 - september 2009 od vsakega 5. dne do 17. dne v mesecu (2. točka izreka sodbe) in tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva plačilo mesečnih razlik neto plač v znesku 357,87 EUR s pp za obdobje od oktobra 2009 (3. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga po 3. in 2. točki 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika stroškovno v celoti ugodi, zgolj podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Opozarja, da je bilo o škodi na izgubi plač tožnika, med istima strankama, zaradi istega škodnega dogodka, že trikrat odločeno. V vseh treh pravdnih zadevah je bilo odločeno, da je utemeljen tožbeni zahtevek tožnika v zvezi z vtoževanimi posamičnimi mesečnimi razlikami plač, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamične mesečne razlike do plačila. Po mnenju tožnika je zmotno zaključevanje sodišča prve stopnje, da zamudne obresti od posamičnih mesečnih razlik tečejo šele od dneva vložitve tožbe v predmetni pravdni zadevi, saj je takšno zaključevanje v nasprotju s stališčem zavzetim v predhodnih sodnih odločbah. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožnika tako napačno uporabilo materialno pravo in neutemeljeno zavrnilo obrestni zahtevek pod tč. 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe. Neutemeljeno je zavrnilo tudi rentni zahtevek z utemeljitvijo, da tožnik ni dokazoval dejstev v smeri okoliščin, da bo ob normalnem teku stvari premoženjska škoda nastajala tudi v bodoče. Do sedaj obravnavane zadeve jasno kažejo, da bo premoženjska škoda tožniku nastajala tudi v bodoče. Že načelo ekonomičnosti utemeljuje zaključek, da je rentni zahtevek tožnika ob izkazanih okoliščinah utemeljen. Napačen je tudi izrek o pravdnih stroških, saj je bil zahtevek tožnika opredeljen v skladu z mnenjem izvedenca, ki ga v celoti sprejema tudi sodišče prve stopnje, obrestni del zahtevka pa je opredeljen v skladu z do sedaj izdanimi pravnomočnimi sodnimi odločitvami, zato meni, da je upravičen do vseh pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik uveljavljal razliko plače, ki jo prejema in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal kot orodjar, v kolikor bi to delo lahko opravljal, če do nesreče pri delu ne bi prišlo. Vtožuje razliko v plači od aprila 2007 do septembra 2009, od oktobra 2009 pa je zahteval rento v višini 367,87 EUR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik zaradi nesreče pri delu še vedno trpi škodo na zaslužku, ker pri svojem sedanjem delodajalcu prejema nižjo plačo, kot če bi delal v svojem poklicu orodjarja, zato je zahtevku ugodilo. Glede zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti se je postavilo na stališče, da zakonske zamudne obresti od mesečnih razlik za čas od aprila 2007 do februarja 2008 tečejo šele od vložitve tožbe, za ostale razlike pa šele od 19. dne v mesecu. Zahtevek na plačilo rente od oktobra 2009 je zavrnilo, ker tožnik ni dokazoval, da mu bo ob normalnem teku stvari premoženjska škoda nastajala tudi v bodoče. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti od posamičnih mesečnih razlik plače tečejo šele od dneva vložitve tožbe. Tožena stranka, ker je odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nezgodi, je bila vsak mesec v zamudi s plačilom, saj je tožniku mesečno nastajala izguba na zaslužku. Zato je tožnik upravičen do zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, v skladu z določbo 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji), ki določa, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.

Pritožba tudi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo rentni zahtevek tožnika. 174. člen OZ določa, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento, kot povračilo za to škodo. Iz navedene zakonske določbe torej nedvoumno sledi, da je bodoči izgubljeni zaslužek z zakonom izrecno zavarovan interes, ki se v obliki denarne rente priznava kot povračilo za škodo. Pogoj denarne rente je seveda ta, da oškodovanec škodo sploh trpi. Predpostavka za prisojo odškodninske rente je odgovornost tožene stranke za škodni dogodek in na drugi strani obstoj bodoče škode tožniku, ki mora biti gotova oziroma z veliko verjetnostjo pričakovana. O odgovornosti tožene stranke je že pravnomočno odločeno, dejstvo, da tožnik od poškodbe pri delu dalje vtožuje razliko v plačah (od leta 1995), jasno kaže, da mu bo premoženjska škoda nastajala tudi v bodoče. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni navajal, niti dokazoval nobenih dejstev v zvezi z okoliščinami, da mu bo tudi v bodoče nastajala premoženjska škoda, napačno. Dejstvo, da že od leta 1995 vtožuje razliko v plači, po mnenju pritožbenega sodišča dovolj jasno kaže, da bo tožniku tudi v bodoče nastajala premoženjska škoda. Glede višine rente, je tožnik upošteval podatke iz izvedenskega mnenja - povprečne razlike za mesec julij, avgust in september 2009, na katere tožena stranka ni imela pripomb.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 4. točko 358. člena ZPP delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Glede na delno spremenjeno odločitev je moralo odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik v postopku v celoti uspel (razen v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti), mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka. V skladu z določili Odvetniške tarife (OT – Ur. l. RS št. 67/2003 in naslednji) se tožniku prizna 500 točk za sestavo tožbe, za prvo pripravljalno vlogo 500 točk ter za dve pripravljalni vlogi po 375 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke, 2 % administrativnih stroškov in 20 % DDV znaša 983,17 EUR. K temu je treba prišteti še 611,46 EUR za sodne takse. Skupaj znašajo stroški 1.594,63 EUR. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, ker niso bili potrebni za pravdo.

Ker je tožnik uspel s pritožbo v pretežnem delu, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Za sestavo pritožbe se tožniku prizna 625 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke, 1 % administrativnih stroškov, 20 % DDV in sodne takse za pritožbo znaša 396,95 EUR.