Jedro

V obravnavanem upravnem sporu je sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev odločitev procesne narave, in s tem sklepom ni bilo odločeno o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu.

Izpodbijana odločba o odmeri komunalnega prispevka z dne 3. 11. 2016 v času vložitve tožbe, z dne 24. 11. 2017, še ni bila dokončna (tožnika sama navajata, da je odločitev v pritožbenem postopku). Torej, ker ni bila dokončna, sta tožnika zoper to odločbo vložila tožbo preuranjeno.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo tožnikov za izločitev župana A.A. v zadevi reševanja pritožbe zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka št. 354-49/2016-2 z dne 3. 11. 2016. V obrazložitvi je navedla, da ni razlogov za izločitev župana, ki so našteti v 35. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), niti ne obstajajo druge okoliščine, ki bi vzbujale dvom o nepristranosti župana pri reševanju pritožbe. Z izpodbijano odločbo o odmeri komunalnega prispevka z dne 3. 11. 2016 pa je toženka tožnikoma odmerila komunalni prispevek.

2. Tožnika v tožbi navajata, da je župan sodeloval pri odločanju že na prvi stopnji ter je istočasno pristranski, zato ne more odločati o pritožbi zoper odločbo o komunalnem prispevku. Navajata, da je v postopku priključitve na vodovodno omrežje preprečil priklop tako, da je na dan, določen za izvedbo priključka, svoji podrejeni v. d. direktorja občinske uprave naročil, da izda odločbo o zavrnitvi delne začasne zapore občinske ceste, ker tožnika nimata sklenjene pogodbe o ustanovitvi služnosti. Župan se je postavil nad upravljavcem vodovoda in v služnostni pogodbi za javno dobro dodal 9. člen, tako da je podpis te pogodbe pogojeval s podpisom druge, v kateri naj bi se ustanovila služnostna pravica po zemljišču tožnikov. Ocenjujeta, da gre za izsiljevanje in opisujeta ozadje tega izsiljevanja.

V zvezi z izpodbijano odločbo o komunalnem prispevku z dne 3. 11. 2016 pa navajata, da voda iz A. vodovoda ni pitna. Javna oskrba s pitno vodo tožnikoma ni zagotovljena, priključek dolžine cca. 150 metrov ni priključek, saj seka štiri priključke in bi izgradnja predstavljala enormen nesorazmeren strošek. Dejansko se od tožnikov terja izgradnja sekundarnega voda, to pa je dolžnost občine. Predlagata odpravo sklepa z dne 20. 12. 2016 in odločbe z dne 3. 1. 2016 ter zahtevata povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnika ne podajata nobenih relevantnih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost župana. V zvezi z tožbenimi predlogom na odpravo odločbe o odmeri komunalnega prispevka pa, da ne gre za dokončni upravni akt. Predlaga zavrženje tožbe oziroma podrejeno zavrnitev ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožnika v prvi in drugi pripravljalni vlogi dopolnjujeta svoje navedbe iz tožbe.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (tako imenovane procesne predpostavke), ki jih Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) določa v prvem odstavku 36. člena. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči. 7. Sodišče je tožbo zoper sklep Občine B. z dne 20. 12. 2016 zavrglo iz naslednjega razloga: V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni korist posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu tako ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje odločitev o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Če gre za upravne akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so takšni akti lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavanem upravnem sporu je sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev odločitev procesne narave, in s tem sklepom ni bilo odločeno o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu (enako tudi Vrhovno sodišče I Up 404/2007, I Up 362/2007, I Up 470/2008, I Up 250/2009, I Up 121/2010).

Ker tožnika izpodbijata odločitev o zahtevi za izločitev uradne osebe, ki po navedenih določbah ZUS-1 ni upravni akt, niti akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 8. Sodišče je tožbo zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka z dne 3. 11. 2016 zavrglo iz naslednjega razloga: Kot že navedeno, po določbi 2. člena ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Izpodbijana odločba o odmeri komunalnega prispevka z dne 3. 11. 2016 v času vložitve tožbe, z dne 24. 11. 2017, še ni bila dokončna (tožnika sama navajata, da je odločitev v pritožbenem postopku). Torej, ker ni bila dokončna, sta tožnika zoper to odločbo vložila tožbo preuranjeno.

Ker tožnika izpodbijata odločitev, ki še ni dokončna, je glede na določbe ZUS-1 tožba vložena prezgodaj, zato je ni dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Sodišče jo je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

9. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.