Jedro

Tožnica, ki ji je bila s pravnomočno odločbo že priznana pravica do starostne pokojnine, je na podlagi potrdila delodajalca, da v matično evidenco ni posebej sporočil dohodka iz dežurstva, vložila zahtevo za novo odmero pokojnine, ki jo je toženec zavrgel, ker je o pokojnini že bilo pravnomočno odločeno. Takšna odločitev toženca je nezakonita, saj bi moral preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo št. ... z dne 21. 12. 2010 in sklep Območne enote A. tožene stranke št. ... z dne 3. 12. 2010, s katerima je tožena stranka dokončno zavrgla tožničino zahtevo za novo odmero starostne pokojnine. Zadevo je vrnilo toženi stranki v nov postopek in ji naložilo, da v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe odloči o predlogu tožnice za obnovo postopka in v obnovljenem postopku izda novo odločbo o odmeri starostne pokojnine.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom in se sodbe ne da preizkusiti. Tožnica je pri toženi stranki dne 23. 11. 2010 vložila jasno zahtevo za ponovno odmero pokojnine, sodišče pa je zahtevo razširilo na predlog za obnovo postopka, čeprav tožnica tega ni uveljavljala. Toženi stranki je naložilo, da odloči o predlogu za obnovo postopka, čeprav je iz razlogov sodbe razvidno, da je o tem odločilo sodišče samo. Po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04 - popr., 61/04 - ZPMSPDSS, 45/08 - ZArbit, 45/08 - ZPP-D, 33/10 - Skl. US in 47/10 - Odl. US) je sodišče v socialnem sporu vezano na tožbeni zahtevek. Obseg sodne presoje je določen z dokončno odločbo tožene stranke, ki glede na postavljeni zahtevek ni vsebovala odločitve o predlogu za obnovo postopka. Iz tožbenega zahtevka se vidi, da je tožnica zahtevala novo odmero pokojnine. Ne glede na določbo 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10) organe tožene stranke obvezujejo postopkovna pravila, določena v zakonu in so zanje obvezne pravnomočne odločitve. Za odločanje v tem primeru ni pomembno, ali gre za nova dejstva, ker ni mogoče začeti novega postopka. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12) v 180. in 181. členu ne dopušča ponovnega odločanja v takšnih primerih, kot je obravnavani. Tožena stranka bi vsebinsko o predlogu za obnovo postopka odločila, če bi obnovo dovolila. Sodišče je z odpravo izpodbijane dokončne odločbe ter prvostopenjskega sklepa in vrnitvijo zadeve v nov postopek o zadevi meritorno odločilo. To pomeni bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZDSS-1, ker tožena stranka o obnovi postopka še ni odločila. Tožnica je bila ob upokojitvi seznanjena in je razpolagala s podatki o plačah in nadomestilih ter opravljenih nadurah in je imela možnost preveriti, ali so bile pri izračunu pokojnine upoštevane plače za nadure. Subjektivni rok za predlog za obnovo postopka je zamujen, ker bi tožnica dejstva v zvezi s plačami za nadurno delo lahko navajala prej, ne pa šele od dopisa delodajalca 23. 11. 2010. Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, kdaj bi tožnica lahko navedla nova dejstva, oziroma uporabila nove dokaze. Ker je sodišče tožničino vlogo iz leta 2010 samo obravnavalo kot predlog za obnovo postopka, je s tem samo zmotno uporabilo materialno pravo. Določbi 180. in 181. člena ZPIZ-1 ne dopuščata ponovne odmere pokojnine v primeru naknadno ugotovljene plače. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev in navaja, da je sodbo potrebno šteti kot sodbo na podlagi pripoznave v smislu določb ZPP. Zato se sodba lahko izpodbija le iz omejenih razlogov. Tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje, da je bila pripoznava dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Tožnica meni, da prvostopenjsko sodišče ni bistveno kršilo določb postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Izrek prvostopenjske sodbe, upoštevajoč vsebino odločitve, ni povsem natančno oblikovan, glede na vsebino odločitve in razloge, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ne gre za kršitev, ki bi imela za posledico nerazumljivost izreka sodbe ali nasprotja med izrekom in razlogi. V sodbi so jasno navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka. Dejansko stanje je ugotovilo dovolj popolno in pravilno ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Preizkus pravilne uporabe določb ZUP, ki ga tožena stranka po določbah 12. in 249. člena ZPIZ-1 uporablja pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja, v socialnem sporu pomeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 94/2009 z dne 7. 3. 2011). Po določbi 407. člena ZPIZ-1 se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. ZUP, po katerem odločajo nosilci javnih pooblastil, v temeljnih določbah opredeljuje načela zakonitosti, materialne resnice in varstva pravic strank ter varstvo javnih koristi. Pri postopanju in odločanju morajo organi po 7. členu ZUP omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve, ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori. Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku, nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. V določbah o postopku je v 138. členu ZUP določeno, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Iz navedenih določb jasno izhaja poudarjena skrb in odgovornost organov in uradnih oseb, ki so pri odločanju o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi posameznikov dolžni paziti, da se jim na vsakršni materialnopravni ali procesnopravni podlagi omogoči uveljavitev pravice. Tožena stranka v obrazložitvi dokončne odločbe dopušča hipotetično možnost, da bi tožnica vložila predlog za obnovo postopka in v nadaljevanju preuranjeno navaja, da v danem primeru ne gre za nova dejstva in dokaze, kar je pogoj za predlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP.

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, ki je pri tem upoštevalo tožbene navedbe, da bi tožena stranka morala preizkusiti, ali so v zvezi s tožničino vlogo z dne 23. 11. 2010, priloženo v upravnem spisu, izpolnjeni pogoji za obnovo postopka. Doslej ugotovljena dejstva kažejo, da je bila tožnica z osebnimi dohodki (plačami) za delo preko polnega delovnega časa v natančnem znesku za posamezno leto seznanjena s potrdilom delodajalca z dne 23. 11. 2010 in istega dne je pri toženi stranki vložila zahtevo, ki je toženka zaenkrat ni obravnavala kot predlog za obnovo postopka. Res je bila tožnici s pravnomočno odločbo z dne 8. 9. 2008 že priznana pravica do starostne pokojnine, vendar niti iz obrazložitve odločbe niti iz izpisa pokojninske dobe in izračuna pokojninske osnove v prilogah k odločbi ni razvidno, ali in v kolikšni meri je tožena stranka upoštevala plače, ki jih je tožnica v obdobju od leta 1971 do leta 1983 prejela za opravljeno dežurstvo oziroma nadurno delo. Iz potrdila delodajalca izhaja, da osebnega dohodka iz dežurstva v matično evidenco tožene stranke ni posebej sporočil, ker se je osebni dohodek do spremembe Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji v letu 1986 (Statutarni sklep, Ur. l. SRS, št. 10/86), prejet za delo, daljše od polnega delovnega časa, preračunaval na polni delovni čas in ni bil posebej sporočen upravljavcu matične evidence, tudi če je šlo za delo, ki se je štelo kot poseben delovni pogoj. Če so bili podatki o delu preko polnega delovnega časa in plačilu znani delodajalcu že ob izdaji odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine, to še ne pomeni, da so bili ti podatki znani tudi tožnici. Ni bilo ugotovljeno ali ji je bilo znano, kako so se podatki o plačah sporočali oziroma preračunavali v matični evidenci. Če ji to ni bilo znano, je po prejetem obvestilu delodajalca utemeljeno predlagala novo odmero pokojnine. Ali so izpolnjeni vsi pogoji, pravočasnost in utemeljenost predloga za obnovo postopka, bo tožena stranka ugotovila in odločila, kot je naložilo sodišče prve stopnje. Sodišče je povsem pravilno naložilo toženi stranki, da v zakonskem roku iz drugega odstavka 82. člena ZDSS-1 odloči o predlogu tožnice za obnovo postopka. Nadaljnja odločitev prvostopenjskega sodišča "in v obnovljenem postopku izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine" je sicer nepotrebna, vendar je ni mogoče razumeti, da bo tožena stranka, tudi če bo ugotovila, da predlog za obnovo postopka ni vložen pravočasno oziroma ni utemeljen, izdala ponovno odločbo o odmeri starostne pokojnine. O ponovni odmeri starostne pokojnine bo tožena stranka odločala šele, če bo ugotovila, da je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, da ga je podala upravičena oseba, ter da je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Nadalje bo ugotavljala, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe in nato postopala po 268. členu ZUP.

Ni nepomembno opozorilo tožeče stranke, da je na naroku pooblaščenka tožene stranke soglašala, da se zadeva vrne toženi stranki, ki bo v ponovnem postopku ugotavljala, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka. Upoštevajoč soglasje, tožnica v dobri veri ni navajala dodatnih dejstev ali predlagala dokazov ter ni spremenila zahtevka, kar bi sicer na podlagi določb ZPP in drugega odstavka 73. člena ZDSS-1 lahko storila.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.