Jedro

Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da tla v trgovini zaradi koščka odvržene banane niso postala nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. V našem pravu je krivdna odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ) pravilo, objektivna, o kateri je moč govoriti takrat, ko stvar sama po sebi pomeni povečano nevarnost za nastanek škode, pa izjema. Te pa je treba razlagati zožujoče. Zato je v primeru, kadar stvar, ki ni nevarna sama po sebi (suha tla), postane pa nevarna zaradi določenih okoliščin, treba ugotoviti, ali je podana krivdna odgovornost za obstoj teh okoliščin. Če je torej povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja odgovorne osebe, to narave (subjektivne) odgovornosti ne spreminja.

Nepravilna je pritožbena teza, da so umazana (spolzka) tla v trgovini z živili za stranko povsem nepričakovan rizik. Pritožbeno sodišče pritrjuje izpodbijanemu stališču, da bi bila neživljenjska in prestroga zahteva, da bi moral toženkin zavarovanec v vsakem trenutku na celotni površini trgovine (800 m2) zagotavljati povsem čisto (nedrsečo) pohodno površino. Delavcem v trgovinskih centrih ni mogoče naložiti neprestanega nadzora nad ravnanji obiskovalcev trgovine. Časovna komponenta dogodka (ugotovitev, da košček banane ni bil na tleh dalj časa) je odločilna. Drugačna presoja bi pomenila izenačitev objektivne in krivdne odgovornosti.

Standardu zadostne skrbnosti ustreza tudi izkazano ravnanje prodajalk, ki so stranke opozarjale na prepoved uživanja hrane v trgovini. Pretirano in neživljenjsko pa bi bilo od trgovca z živili zahtevati, da bi prepoved uveljavljal v vsakem trenutku in na celotni površini trgovine.

Pritožnica grajano opustitev dolžnega nadzora nad konzumiranjem hrane v trgovini nepravilno utemeljuje z določbo četrtega odstavka 3. člena ZT-1. Določba ima namreč povsem drugačen domet. Določba, katere cilj je (bil) povečati konkurenčnost trgovca v smislu zadovoljevanja potreb in želja potrošnikov tudi v smeri dodatne ponudbe, razmejuje trgovinsko od gostinske dejavnosti. Trgovec lahko dodatno obdela hrano, tako da je primerna za uživanje, ne sme pa potrošniku ponuditi možnosti uživanja hrane in pijače v prodajalni ali pred njo. S prepovedjo nudenja živilskih izdelkov, ki so običajni za gostinsko ponudbo (v smislu strežbe in konzumacije), določba poudarja enega glavnih ločevalnih elementov med opravljanjem trgovinske in gostinske dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo odškodnine v višini 1.100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2018 dalje (I. točka izreka), ter odločilo, da stroške postopka nosi tožnica (II. točka izreka).

2.Tožnica se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (izrecno zatrjuje kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni (ugodi tožbenemu zahtevku po temelju), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Trdi, da je do nesreče prišlo zaradi opuščenega nadzora nad urejenostjo trgovine. Toženkin zavarovanec ni jasno, vizualno s tablami, prepovedal uživanja hrane v trgovini, prav tako ni učinkovito preprečeval uživanja hrane v trgovini. Ker trgovina ni prostor, namenjen uživanju hrane (razen na posebej označenih mestih, kjer se odvija promocija izdelka), je bil kršen četrti odstavek 3. člena ZT-1. Sodišče je neodgovornost toženkinega zavarovanca gradilo na izkazanem načinu opravljanja čiščenja – na splošno, kar je za zadevo nebistveno in ni v vzročni zvezi z dogodkom. S sklicevanjem na nepomembno dejstvo (kolikokrat na dan se je izvajalo čiščenje), je sodišče obšlo omenjeno zakonsko določbo. Bistven je pojav hrane v trgovini, kjer hrana ne bi smela biti prisotna. Toženkin zavarovanec je z zapisom v prijavi škode potrdil, da se je škodni dogodek zgodil na način, da je prišlo do odvrženja banane tik preden je tožnica stopila nanjo. Zapis, ki je nastal takoj po nesreči, ni mogel nastati na podlagi izmišljenih navedb tožnice. Sodišče je bolj verjelo pričam, ki se niso spomnile podrobnosti dogodka, kot uradni listini. Iz prijave nezgode izhaja, da so trgovke pri blagajni videle osebo, ki je jedla banano. Očitno je, da so videle tudi, ko je ta oseba odvrgla banano. Tudi, če tega niso videle, bi morale biti pozorne na pojav hrane, in uživalca hrane vizualno spremljati do trenutka zapustitve trgovine oziroma do odložitve ali zaužitja hrane. Če je hrano užival otrok, bi morala biti stopnja pozornosti še višja. Trgovke tožnice niso opozorile na možnost pojava hrane. Ker pred tožnico ni bilo nikogar, hrana ni bila odvržena tik pred njenim prihodom, temveč v določenem časovnem okviru, v katerem bi trgovke morale reagirati z opozorilom tožnice ali odstranitvijo banane. Sodba je pomanjkljiva, ker sodišče ni ocenilo dokumentacije, v kateri je jasno naveden vzrok padca. Toženkin zavarovanec ni prepovedal uživanja hrane (z namestitvijo opozorilne signalizacije), ni nadzoroval izvajanja prepovedi uživanja hrane, ni namestil košev za smeti, tožnice ni opozoril na odvrženo banano oziroma banane ni odstranil, prav tako ni spremljal otroka, ki je banano užival. Zaradi pojava banane na keramičnih ploščicah se je njihova drsnost spremenila do takšne mere, da so postale ekstremno nevarne za uporabo. Odgovornost toženkinega zavarovanca je torej objektivna. Dokazni predlog za imenovanje izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotovil povečano drsnost, je bil kot nepotreben zavrnjen, kar je tožnica pravočasno grajala.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V takšnem sporu je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v teh sporih niso dopusten pritožbeni razlog.

7.Tožnica zahteva od toženke, pri kateri je imela trgovina zavarovano odgovornost (prvi odstavek 965. člena OZ), plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela ob padcu v trgovini. Njenemu zavarovancu očita opustitev skrbi za urejenost trgovine, torej krivdno odgovornost, pa tudi objektivno odgovornost, ker naj bi spolzka (mastna) tla predstavljala nevarno stvar. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah: - da je tožnici v trgovini med 8. in 9. uro poleg blagajne spodrsnilo na koščku banane, tako da je padla, - da prodajalke tla trgovine temeljito očistijo zjutraj in zvečer, med obratovalnim časom pa po potrebi, takoj ko vidijo ali so opozorjene na polito tekočino ali ostanke hrane, - da prodajalke niso videle odvrženega koščka banane, niti niso zaznale trenutka, ko je bila banana odvržena, - da prodajalke niso dopuščale prostega konzumiranja hrane v trgovini, nasprotno, stranke, ki so v trgovini uživale hrano, so opozarjale na prepoved uživanja hrane v trgovini, - da veljavni predpisi trgovcu niso nalagali postavitve opozorilnih tabel o prepovedi uživanja hrane v trgovini.

8.Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da tla v trgovini zaradi koščka odvržene banane niso postala nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. V našem pravu je krivdna odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ) pravilo, objektivna, o kateri je moč govoriti takrat, ko stvar sama po sebi pomeni povečano nevarnost za nastanek škode, pa izjema. Te pa je treba razlagati zožujoče. Zato je v primeru, kadar stvar, ki ni nevarna sama po sebi (suha tla), postane pa nevarna zaradi določenih okoliščin, treba ugotoviti, ali je podana krivdna odgovornost za obstoj teh okoliščin. Če je torej povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja odgovorne osebe, to narave (subjektivne) odgovornosti ne spreminja.

9.Glede na izpostavljena materialnopravna izhodišča je bil pravilno zavrnjen dokazni predlog za imenovanje izvedenca gradbene stroke, podan v zvezi s trditvijo, da so tla zaradi prisotnosti koščka banane postala ekstremno drsna in nevarna za uporabo. Sodišče prve stopnje torej s takšno odločitvijo ni zagrešilo v pritožbi očitane postopkovne kršitve.

10.Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo listinske dokumentacije, iz katere jasno izhaja vzrok nezgode (gre za smiselno zatrjevano postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožnica z očitkom meri na prijavo škodnega primera (priloga B3) in izjavo o škodnem dogodku (priloga B4). V obeh je zapis, nastal na podlagi informacij prodajalk, da je tožnici za blagajno spodrsnilo na koščku banane, ki jo je jedla punčka pred njo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe (predvsem iz točk 19, 21 in 28), je sodišče prve stopnje obe listini vključilo v dokazno oceno, del katere je presoja, da iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja, da je prodajalka za blagajno videla, da je punčka odvrgla banano (zaslišana priča A. A. je to izrecno zanikala, dopustila pa je možnost, da je bila v vrsti pred tožnico gospa z otrokom v vozičku). Del relevantnega dejanskega stanja, na katerega je bilo pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi vezano, je torej tudi ugotovitev, da je bila pred tožnico v vrsti punčka, ki je jedla banano, ne pa tudi ugotovitev, da je prodajalka videla, ko je punčka odvrgla košček banane (oziroma ko ji je ta padel na tla). Zapis iz obeh omenjenih listin (da je bila punčka z banano v vrsti pred tožnico) je bil tudi podlaga za oceno, da je bil odvržen košček banane na tleh zgolj kratek čas.

11.Pritožbene navedbe glede časovnega vidika škodnega dogodka so (enako kot prej tožbene navedbe) notranje neskladne. Pritožnica namreč del pritožbene argumentacije veže na očitek, da je prodajalka videla, ko je otrok odvrgel košček banane, saj je bil odvržen tik preden je tožnica stopila nanj, del pritožbene argumentacije pa na očitek, da bi morale prodajalke tožnico opozoriti na banano ali jo odstraniti s tal, saj košček banane ni bil odvržen tik pred njenim prihodom. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, se je v dokaznem postopku izkazalo, da se je oboje - odvrženje koščka banane in tožničin zdrs na koščku banane, zgodilo v kratkem časovnem okviru. Tako kratkem, da toženkinemu zavarovancu ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti, ker njegovi zaposleni niso zaznali umazanije in ustrezno poskrbeli za čiščenje spolzkih tal. Glede na kratek časovni interval situacije tudi ob skrajno visoki skrbnosti ne bi mogel nihče preprečiti.

12.Ugotovljeno čistilno rutino v trgovini je torej šteti za pravno pomembno dejstvo (čeprav pritožnica trdi drugače). Pomembna je ugotovitev, da so prodajalke talne površine čistile tudi med obratovalnim časom, in sicer takoj, ko so zaznale ali bile opozorjene na tekočino ali ostanke hrane na tleh. Takšen režim čiščenja ustreza pričakovani stopnji skrbnosti. Nepravilna je pritožbena teza, da so umazana (spolzka) tla v trgovini z živili za stranko povsem nepričakovan rizik. Pritožbeno sodišče pritrjuje izpodbijanemu stališču, da bi bila neživljenjska in prestroga zahteva, da bi moral toženkin zavarovanec v vsakem trenutku na celotni površini trgovine zagotavljati povsem čisto (nedrsečo) pohodno površino. Delavcem v trgovinskih centrih ni mogoče naložiti neprestanega nadzora nad ravnanji obiskovalcev trgovine. Časovna komponenta dogodka (ugotovitev, da košček banane ni bil na tleh dalj časa) je odločilna. Drugačna presoja bi pomenila izenačitev objektivne in krivdne odgovornosti.

13.Pritožnica grajano opustitev dolžnega nadzora nad konzumiranjem hrane v trgovini nepravilno utemeljuje z določbo četrtega odstavka 3. člena ZT-1. Določba ima namreč povsem drugačen domet. Določba, katere cilj je (bil) povečati konkurenčnost trgovca v smislu zadovoljevanja potreb in želja potrošnikov tudi v smeri dodatne ponudbe, razmejuje trgovinsko od gostinske dejavnosti. Trgovec lahko dodatno obdela hrano, tako da je primerna za uživanje, ne sme pa potrošniku ponuditi možnosti uživanja hrane in pijače v prodajalni ali pred njo. S prepovedjo nudenja živilskih izdelkov, ki so običajni za gostinsko ponudbo (v smislu strežbe in konzumacije), določba poudarja enega glavnih ločevalnih elementov med opravljanjem trgovinske in gostinske dejavnosti.

14.Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri presoji zatrjevane odškodninske odgovornosti pravilno uporabilo materialno pravo (škodni dogodek ni bil posledica protipravnih opustitev toženkinega zavarovanca, oziroma njegovega krivdnega ravnanja) in da ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Stroškovni del izreka je odpadel, saj je v odločitvi o zavrnitvi pritožbe vsebovana tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka, poleg tega pravdni stranki pritožbenih stroškov niti nista imeli.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 131/2, 965 Zakon o trgovini (2008) - ZT-1 - člen 3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.