Jedro

Potrdilo občine ne zadošča za določitev funkcionalnega zemljišča.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se v 4. odstavku izreka razveljavi glede izročitve obveznic v višini 22.532,072 DEM (to je za parcelo št. 246/6, v izmeri 841 m2) in v 6. odstavku glede odločitve o stroških postopka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v 4. odstavku pa se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pred piko doda besedilo :"v treh mesecih pod izvršbo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se J. P. šteje za upravičenca do denacionalizacije parc. št. 246/1, parc. št. 246/2 in parc. št. 145/39, v času nacionalizacije pripisanih pod vl. št. 167 k.o. Č.; da je zavezanec v postopku denacionalizacije Slovenski odškodninski sklad d.d., Mala ulica 5, Ljubljana, ki je dolžan po pravnomočnosti tega sklepa upravičencu izročiti obveznice v višini 108.936,06 DEM in denacionalizirano premoženje kot skrbnici za poseben primer dalo v začasno upravljanje predlagateljici M. P. Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da mora nasprotni udeleženec v 15 dneh povrniti predlagateljici stroške postopka v znesku 47.307,00 SIT. Zoper sklep se pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec. V pritožbi prereka obstoj ovir za vrnitev v naravi parc. št. 246/6, ki naj bi predstavljala funkcionalno zemljišče k poslovni stavbi na parc. št. 246/4 in meni, da je odločitev sodišča v tej smeri nepravilna. Če funkcionalno zemljišče ni določeno z izvedbenim načrtom, ga mora namreč določiti pristojni upravni organ z odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča. Zgolj potrdilo občine ne zadošča za določitev funkcionalnega zemljišča. Takšno potrdilo bi služilo kot dokaz za izkazanost ovir le v primeru, če bi temeljilo na odločbi o določitvi funkcionalnega zemljišča. Pritožnik tudi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb prvega odstavka 66. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen; Ur. l. RS 27/91 - 65/98) in v izreku izpodbijanega sklepa ni določilo roka za izpolnitev obveznosti oziroma izročitev obveznic. Poleg tega pritožnik graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka in meni, da v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP; Ur. l. SFRJ 47/86 in 55/99) vsaka stranka trpi svoje stroške postopka in so zato stroški izvedenca in cenilca stroški predlagateljice. Takšni stroški pa so bili tudi popolnoma nepotrebni. Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je glede vseh parcel, ki so predmet obravnavanega predloga za denacionalizacijo ugotovilo, da jih v naravi ni mogoče vrniti, ker gre bodisi za zazidana stavbna zemljišča, bodisi za funkcionalna zemljišča zgradb na sosednjih parcelah. Pritožnik pravilno opozarja, da potrdilo občine Črnomelj številka 35102/348/94, z dne 20.9.1994 (priloga B5 v spisu) ne zadošča za določitev funkcionalnega zemljišča. Omenjeno potrdilo je bilo izdano na podlagi določbe 172. člena ZUP, torej o dejstvu, o katerem organ, ki ga je izdal, ne vodi uradne evidence. Takšno potrdilo v skladu z določbo 2. odstavka omenjenega člena ne veže organa, ki mu je predloženo kot dokaz. Izdajatelj potrdila se v njem sklicuje na Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje Črnomlja in naselij Vojna vas, Svibnik, Kočevje, Kanižarica in Blatnik (Skupščinski Dolenjski list št. 14/90), po katerem naj bi v pritožbi edina še sporna parcela - to je travnik v izmeri 841 m2, parc. št. 246/6, spadal kot funkcionalno zemljišče k poslovni stavbi na zemljišču parc. št. 246/4. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz omenjenega Odloka ni razvidno, da bi bila sporna parcela opredeljena kot funkcionalno zemljišče. Iz podatkov v spisu je mogoče le ugotoviti, da gre za nezazidano zemljišče, zelenico. Glede na to pa je odločitev sodišča prve stopnje, da vrnitev travnika parc. št. 246/6 v izmeri 841 m2 v naravi ni možna, preuranjena. Iz listin v spisu ni razvidno, da bi bilo sporno zemljišče opredeljeno kot funkcionalno zemljišče. V spisu namreč ni podatka, da bi bilo v skladu z določbo tretjega odstavka 46. člena Zakona o urejanju naselij in posegov v prostor sporno zemljišče določeno kot funkcionalno zemljišče, torej da bi ga na zahtevo lastnika oz. uporabnika zemljišča kot funkcionalno zemljišče določil za urejanje prostora pristojni organ na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev. Zaradi tega je pritožbeno sodišče glede izročitve obveznic za to zemljišče izpodbijani sklep v četrtem odstavku razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje natančno ugotoviti kakšen je status parcele št. 246/6, travnik oz. zelenica v izmeri 841 m2; ponovno oceniti, ali res obstajajo ovire določene z ZDen za vrnitev sporne parcele v naravi in nato v razveljavljenem delu ponovno odločiti o predlogu. Pritožnik tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni določilo roka za izvršitev odločbe. Tretji odstavek 6. člena Zakona o slovenskem odškodninskem skladu (Ur.l.RS št. 7/94 in 48/94) predvideva rok v razponu od treh do šestih mesecev. Sodišče prve stopnje omenjene določbe ni uporabilo in je tako zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. točke 380. člena ZPP/77 sklep v tem delu spremenilo tako, da je določilo rok za izvršitev odločbe. Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi primeren rok tri mesece. Razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica delne razveljavitve sklepa. Vendar pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe pripominja, da sicer sprejema odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, tako glede potrebnosti stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem cenilcem, kot tudi glede uporabe določb Zakona o nepravdnem postopku in ne določb ZUP, kot izhaja iz pravilne uporabe določbe drugega odstavka 71. člena ZDen.