Jedro

Če je storilec kaznivega dejanja določno opredeljen glede na v izreku sodbe navedene osebne podatke, potrebne za njegovo identifikacijo (skladno s tretjim odstavkom 364. člena ZKP), ni nujno njegovo nadaljnje označevanje z osebnim imenom in priimkom tudi v dejstvenem opisu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojenega R. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik, ki pa je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 72599/2010 z dne 29. 11. 2011 zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 5., 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1., 2. in 3. točki 372. člena v zvezi z 2. točko 370. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodnega postopka. Predlagano je bilo, da se zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in spremeni ter obsojenega R. R. oprosti obtožbe in s sklepom o stroških odloči, da gredo ti v breme proračuna.

4. Na zahtevo je podal odgovor vrhovni državni tožilec, ki je zahtevo opredelil kot neutemeljeno.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Zagovornik je v pisni izjavi navedel, da navajanja vrhovnega državnega tožilca prereka, se z njegovimi utemeljitvami ne strinja in ostaja pri predlogu iz zahteve.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. V zahtevi obsojenčev zagovornik navaja, da je izrek izpodbijane sodbe nepopoln in posledično sodba nezakonita, ker se storilca označujeta le s priimkoma R. in S. ter zato storilec (R.) kaznivega dejanja ni določen. Tako stališče zahteve pa je zmotno, saj je storilec kaznivega dejanja v obravnavanem primeru določno opredeljen glede na v izreku sodbe navedene vse osebne podatke obsojenega R. R., potrebne za njegovo identifikacijo (skladno s tretjim odstavkom 364. člena ZKP) ter zato ni nujno njegovo nadaljnje označevanje z osebnim imenom in priimkom tudi v dejstvenem opisu. Opredeljevanje storilca v tem delu le s priimkom R. se zato nedvoumno nanaša prav na obsojenca R. R., ki je edini kot obsojenec naveden v izreku izpodbijane sodbe ter je zato sodba v tem pogledu popolna, jasna in določna.

8. Zahteva na več mestih trdi, da obsojeni R. R. sploh ni bil na kraju zadevnega kaznivega dejanja, dejanja zato niti ni mogel storiti, prav tako pa ni njegove prisotnosti potrdila nobena od zaslišanih prič, razen oškodovanca samega (pri čemer vložnik sam analizira izpovedbe prič M. B., T. B., A. V., B. S. in oškodovanega S.); poleg tega pa sodišče po mnenju vložnika ni preverjalo dejanske prisotnosti obsojenega na kraju dejanja. S tovrstnimi navedbami vložnik zahteve vsebinsko izpodbija v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa glede na drugi odstavek 420. člena ZKP ni dovoljeno in se zato do njih Vrhovno sodišče ne opredeljuje.

9. Glede nadaljnjega stališča zahteve, da je bila oškodovančeva prepoznava obsojenca po fotografijah nezakonita in neverodostojna ter da je oškodovanec pri podaji kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon kot storilca najprej izrecno navajal T. R. in šele kasneje to navedbo spremenil in obremenil obsojenega R. R., je najprej ugotoviti, da se z očitkom neverodostojnosti in spreminjanjem obremenilne izjave oškodovanca vsebinsko napada dejanske zaključke sodišča, ki jih je v tem pogledu napravilo sodišče v izpodbijani sodbi (in je torej zahteva v tem delu nedovoljena), glede očitka nezakonitosti opravljene prepoznave po fotografijah pa se je obširno in pravilno opredelilo že sodišče druge stopnje, ko je odgovarjalo na enak pritožbeni očitek (točka 10 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

10. Po mnenju vložnika zahteve izrek sodbe ne konkretizira prepovedanega ravnanja obsojenega R., niti njegove kretnje ali dotika oškodovanca in prav tako ne načina in ostalih okoliščin povzročitve poškodbe oškodovancu, kar vse bi utemeljevalo obstoj znakov kaznivega dejanja po prvem in še posebej po drugem odstavku 133. člena KZ. Zaradi teh razlogov naj bi bil izrek sodbe sam s sabo v nasprotju, pomanjkljiv, pa tudi v nasprotju z razlogi sodbe. Ta stališča vložnika so neutemeljena in povsem pavšalna, saj iz izreka sodbe izhajajo vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja (tudi tisti, ki opredeljujejo način s katerim se lahko telo hudo poškoduje – „brcanje v glavo na tleh ležečega“), obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje pa jih povsem ustrezno in jasno obrazloži, dodatno pa se je do istovrstnih pritožbenih navedb opredelilo tudi sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku (točke 5 in 7 sodbe). Kolikor pa vložnik zahteve v tem pogledu polemizira in po svoje interpretira izvedensko mnenje ter izpoved izvedenca medicinske stroke, gre prav tako za njegovo videnje dejanskega stanja v nasprotju s tistim, kot ga je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi in gre zato za izpodbijanje sodbe iz nedovoljenega razloga (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi niti v delu, ko izpostavlja, da naj bi sodišče mimo dokaznega sklepa dovolilo tožilcu, da je v spis predložil izpiske o osnovnih sredstvih gospodarske družbe R. d. o. o., saj vložnik ni obrazložil, katera kršitev zakona naj bi bila s tem storjena; ob tem pa je ugotoviti, da se je glede pribave tega dokaza opredeljevalo v sodbi že sodišče druge stopnje (točka 11 obrazložitve), pri tem pa pravilno ugotovilo, da se na tako pridobljen podatek sodba sodišča prve stopnje sploh ni oprla.

12. Zahteva je neutemeljena tudi glede zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje nezakonito dopustilo oškodovancu navzočnost njegovega pooblaščenca, ki naj bi vplival na procesna ravnanja državnega tožilca in skušal vplivati na pričo B. S., kar naj bi vse pomenilo zmotno uporabo materialnega prava po 1., 2. in 3. točki 372. člena ZKP. Kot je mogoče razumeti zahtevo naj bi oškodovančev pooblaščenec ne imel pravico biti navzoč pri procesnih dejanjih v postopku tudi zaradi okoliščine, da oškodovanec ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka zoper obsojenca. Glede pravice oškodovanca, da ima v kazenskem postopku svojega pooblaščenca, je v zvezi z enakimi pritožbenimi navedbami podalo ustrezna pojasnila že sodišče druge stopnje (točka 12 obrazložitve sodbe); nadaljnje vložnikove navedbe glede zatrjevanih kršitev kazenskega zakona po citiranih določbah ZKP pa so zgrešene in nimajo izkazane neposredne povezave z navajanimi razlogi.

13. Ponavljanje vložnika zahteve, sicer že v pritožbi zatrjevanega stališča, o nedovoljenosti dokaza – podatkov iz Facebooka – ne da bi pri tem obrazložil kako naj bi uporaba tega, na glavni obravnavi neizvedenega dokaza vplivala na zakonitost sodbe, se prav tako izkaže kot neutemeljena. Ob tem je opozoriti na stališče sodišča druge stopnje, da iz tega podatka izvirajoč zaključek sodišča prve stopnje o prijateljstvu med pričo A. V. in obsojencem, ni predstavljala nikakršno odločilno dejstvo v obravnavani zadevi, ki bi kakorkoli vplivalo na (pravilnost in) zakonitost izpodbijane sodbe.

14. Zahtevi ni mogoče pritrditi niti v delu, ko se navaja, da izpodbijana sodba ne obrazloži kazenske odgovornosti obsojenca, direktnega naklepa, niti njegove prištevnosti. O teh subjektivnih elementih obravnavanega kaznivega dejanja se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo na strani 6 sodbe, s tem da je ta povzetek krivdnega odnosa treba brati skupaj s preostalimi deli obrazložitve sodbe, kjer se sodišče opredeljuje do obsojenčevega ravnanja na podlagi ocene izvedenih dokazov.

15. Zahteva se zavzema tudi za poseg v obsojencu izrečeno kazensko sankcijo, ki naj bi bila nezakonita, pa tudi previsoka in nesorazmerna ugotovljenim okoliščinam. Kolikor zahteva s tem meri na kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, je v tem pogledu ostala neobrazložena in je zato niti ni mogoče vsebinsko obravnavati. V preostalem, ko gre za nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo, pa gre za razlog, ki ga glede na prvi odstavek 420. člena ZKP z zahtevo ni mogoče uveljavljati.

16. Zaradi navedenih razlogov, ko zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitve kazenskega zakona, niso bile ugotovljene, deloma pa v zahtevi niti niso obrazložene, vsebinsko pa se pretežno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar je glede na drugi odstavek 420. člena ZKP nedopustno, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

17. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.