Jedro

Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142‑2109/2020/84 (1221-03) z dne 30. 5. 2026, s katerim mu je to omejilo gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, in sicer na prostore Centra za tujce v Postojni od 29. 5. 2026 od 15.00 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 29. 8. 2026 do 15.00, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2.Upravno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo toženki, da so za izrek ukrepa izpolnjeni pogoji iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po presoji Upravnega sodišča je toženka dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj meni, da so se dogodki, na katere je toženka oprla svojo odločitev za izrek ukrepa, odvijali na način, kot je opisano v izpodbijanem sklepu. Pravilno je ravnala tudi, ko je na podlagi tožnikovih (več ponavljajočih) preteklih ravnanj (tj. tistih, za storitev katerih je bil pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 63338/2024 z dne 24. 6. 2025, in tistih, do katerih je prišlo med prestajanjem zaporne kazni po prej citirani sodbi), ki so po naravi taka, da predstavljajo ogrožanje varnosti, logično sklepala, da obstaja nevarnost, da bi se lahko taka ravnanja dogajala tudi v bodoče, zaradi česar se je pravilno odločila za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti ter premoženjske varnosti. Presodilo je, da je glede na okoliščine obravnavane zadeve odvzem prostosti tehten, kot tudi nujno potreben in ima zakonsko podlago v ZMZ-1. Očitke, da naj izpodbijani sklep ne bi imel razlogov o tožnikovi konkretni ponovitveni nevarnosti, pa je Upravno sodišče kot neutemeljene zavrnilo.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce nadomesti z milejšim ukrepom namestitve v azilnem domu.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V skladu z ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti navedenega ukrepa ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

7.Takšen ukrep je toženka pritožniku izrekla s sklepom z dne 30. 5. 2026, zoper katerega je ta vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo.

8.Pritožnik takšni odločitvi Upravnega sodišča nasprotuje in mu očita zmotno uporabo 84. člena ZMZ-1. V tej zvezi navaja, da je bil v konkretnem primeru izrečeni ukrep uporabljen kot nadaljevanje kaznovanja in ne kot izjemen preventiven ukrep. Trdi, da omejitev gibanja za prosilca za mednarodno zaščito ni kazen in ne sme avtomatično postati nadaljevanje prestajanja zaporne kazni v drugi obliki. Upravnemu sodišču dalje očita, da naj ne bi odgovorilo na tožbene navedbe o tem, da za izrečeni ukrep ni bila izkazana aktualna nevarnost, temveč je bila ta utemeljena predvsem na preteklih dogodkih. S tem, ko še nadalje zanika storitev očitanih mu ravnanj in zatrjuje, da so bila predstavljena enostransko kot tudi da bi mu moralo biti glede zaporniških dopisov omogočeno učinkovito izpodbijanje navedb v njih, smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, posredno pa tudi kršitev pravice do izjave. Dejansko stanje naj bi ostalo nepopolno ugotovljeno tudi glede okoliščin, ki so po prepričanju pritožnika pomembne za presojo, ali je njegovo vedenje posledica stiske, travme, psihičnih težav ali morebitnega nasilja.

9.Takšni očitki pa so neutemeljeni.

10.Vrhovno sodišče poudarja, da samo dejstvo, da je bil ukrep omejitve gibanja pritožniku izrečen po tem, ko je prestal zaporno kazen, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 63338/2024 z dne 24. 6. 2025, ne zadošča za zaključek o utemeljenosti pritožnikovega stališča, da je bil v obravnavanem primeru izrečeni ukrep uporabljen kot nadaljevanje kaznovanja oziroma neposredno nadaljevanje zapornega režima in ne kot izjemen preventiven ukrep. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bil postopek izreka ukrepa omejitve gibanja izpeljan skladno z zakonskimi določbami in kavtelami, kot so predvidene zlasti v petem odstavku 84. člena v ZMZ-1. Pred ustnim izrekom ukrepa je bil pritožnik s strani uradne osebe pristojnega organa ob navzočnosti tolmača v jeziku, ki ga razume, seznanjen z vsemi kaznivimi in drugimi ravnanji, zaradi katerih toženka ocenjuje, da mu je zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda potrebno omejiti gibanje, imel pa se je možnost izjasniti o vseh navedenih dejanjih. Da postopek izreka ukrepa omejitve gibanja ne bi bil spoštovan, pritožnik ne zatrjuje. Glede na to, da se je imel tako pred pristojnim organom pred izrekom ukrepa, kot tudi zaslišan na glavni obravnavi, kjer ga je spremljala tudi njegova svetovalka, možnost opredeliti do dejanj, ki izhajajo iz zaporniških dopisov, pa mu je bilo v nasprotju z njegovimi pritožbenimi navedbami tudi omogočeno učinkovito izpodbijanje navedb v njih. Kot bo razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve, je bil ukrep omejitve gibanja v konkretnem primeru izrečen na podlagi tehtne presoje okoliščin konkretnega primera z obrazloženim sklepom. Zato pritožnik zgolj s svojimi pavšalnimi navedbami o domnevnem nadaljevanju kaznovanja oziroma zaporniškega režima ne more biti uspešen.

11.Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo,1 da pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Zato so neutemeljene tudi pritožnikove navedbe, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno glede okoliščin, ki so pomembne za presojo, ali je njegovo vedenje posledica stiske, travme, psihičnih težav ali morebitnega nasilja. Te okoliščine namreč glede na zgoraj pojasnjeno niso relevantne. Tudi sicer pa je pritožnik glede smiselnega zatrjevanja stiske, travme, psihičnih težav ali morebitnega nasilja kot vzroka njegovega ravnanja, ki je vodilo do izdaje sklepa o omejitvi gibanja, prekludiran (74. člen ZUS-1).

12.V tej zadevi sta dejansko stanje že ugotavljala in presojala tako toženka kot Upravno sodišče, ki ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja od tistega, ki je bilo podlaga za izdajo toženkinega sklepa z dne 30. 5. 2026.2 Pritožbeno zanikanje storitve ravnanj, na podlagi katerih je pristojni organ ocenil, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja, in s tem povezane navedbe, 1.) da bi morale biti navedbe iz zaporniških dopisov, na katere se je oprla toženka, kot tudi pritožnikove navedbe, ki kažejo na drugačen tek dogodkov, preverjene in raziskane3 ter 2.) da naj Upravno sodišče ne bi zadostno preverilo, ali je bila nevarnost konkretna, aktualna in individualizirana (pritožnik poudarja, da je bila nevarnost utemeljena predvsem na preteklih dogodkih), je tako mogoče razumeti predvsem kot nestrinjanje s presojo Upravnega sodišča, da okoliščine konkretnega primera dajejo zadostno podlago za zaključek toženke, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

13.Upravno sodišče se je glede izpolnjenosti zakonskega razloga za omejitev gibanja na prostore Centra za tujcev skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sklicevalo na utemeljitev v sklepu toženke, v 17. in 18. točki obrazložitve sodbe pa še dodatno poudarilo, da je bila toženkina obrazložitev, zakaj glede poteka dogodkov sledi navedbam iz dopisa Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob na Mirni z dne 22. 5. 2026 4 in ugotovitvam iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 63338/2024 z dne 24. 6. 2025 5, v izpodbijanem sklepu dovolj prepričljiva. Navedlo je, da iz citiranega dopisa izhaja, da je bil pritožnik med prestajanjem kazni zapora večkrat nasilen do soobsojencev ter se je neprimerno obnašal tudi do zaposlenih. Glede kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil obsojen na kazen zapora, pa se je toženka utemeljeno sklicevala, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je pritožnik večkrat poudaril, da se kritičnega dogodka dne 29. 6. 2024 spomni in ve, kaj se je takrat dogajalo ter da je kazniva dejanja storil z direktnim naklepom. Prav tako se je utemeljeno sklicevala na to, da iz citirane sodbe izhaja, da obstaja velika verjetno, da bo pritožnik v Republiki Sloveniji še naprej izvrševal podobna kazniva dejanja, zaradi česar obstaja resna grožnja za javni red in varno varnost. Pritrdilo je tudi toženkini oceni pritožnikove trenutne nevarnosti za javni red in varnost ljudi oziroma premoženja, ko je toženka na podlagi pritožnikovih preteklih ravnanj sklepala, da je lahko taka nevarnost podana tudi v prihodnje. Po presoji sodišča namreč ni mogoče spregledati, kar izhaja iz kazenske sodbe, tj. da je šlo pri pritožniku za več ravnanj, ki so po naravi taka, da predstavljajo ogrožanje varnosti (grožnje oškodovanki in napad nanjo v različnih časovnih obdobjih). Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa toženke pa gre tudi za dejanja, ki predstavljajo ogrožanje varnosti, ki so bila storjena v zaporu. Dovolj konkretna je obrazložitev toženke o pritožnikovi udeležbi v fizičnem obračunu z drugim soobsojencem tako 5. 3. 2026, kot tudi 16. 5. 2026. Upravno sodišče je presodilo, da je toženka, ker gre za več ponavljajočih se dejanj, ki predstavljajo ogrožanje varnosti drugih, logično sklepala, da obstaja nevarnost, da bi se lahko taka ravnanja dogajala tudi v bodoče, in se posledično pravilno odločila za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti ter premoženjske varnosti. Toženka je svojo odločitev utemeljila s konkretnimi razlogi, saj je v obrazložitvi navedla konkretne okoliščine, zaradi katerih se je odločila za izrek takšnega ukrepa in je izrek takega ukrepa tudi po presoji sodišča tehten, nujno potreben in ima zakonsko podlago v ZMZ-1.

14.Po presoji Vrhovnega sodišča celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. Takšnim razlogom Upravnega sodišča pritožnik argumentirano ne nasprotuje in za drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne ponudi nobenih prepričljivih razlogov. Pritožnik tudi sicer v zvezi s svojimi navedbami glede poteka dogodkov, ki se mu očitajo, oziroma njegovi (aktualni) nevarnosti tudi ni podal nikakršnih dokaznih predlogov. Na tak način pa v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti in prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene in izpodbiti opravljene presoje o tem, da so zaradi okoliščin v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

15.Glede na predhodno navedeno Vrhovno sodišče kot neutemeljen zavrača tudi očitek, da naj Upravno sodišče ne bi odgovorilo na ključne tožbene navedbe, da "ni bila izkazana aktualna nevarnost, da je bila nevarnost utemeljena predvsem na preteklih dogodkih....". Pri tem Vrhovno sodišče še pripominja, da je že v sodbi in sklepu I Up 287/2023 z dne 13. 12. 2023 sprejelo stališče, da se pri presoji, ali je ukrep nujno potreben zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (torej razlogov iz 84. člena ZMZ-1), sme upoštevati verjetnost ponovitve kršitve. Prav presoja, ali je verjetno, da bo prosilec s kršitvami nadaljeval, mora biti med ključnimi dejavniki ocene nujnosti preventivnega ukrepa, katerega namen je zlasti varstvo osebne in premoženjske varnosti v prihodnje.6

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, s katerimi pritožnik izraža nestrinjanje s presojo sorazmernosti izrečenega ukrepa. Ne drži namreč, da naj bi Upravno sodišče nekritično sprejelo obrazložitev toženke, ki naj bi izrek milejšega ukrepa zavrnila predvsem z argumentom splošne neučinkovitosti azilnega doma, čeprav bi moralo opraviti konkretno presojo, zakaj milejši ukrep v tem konkretnem primeru ne bi zadostoval. Upravno sodišče je presojo sorazmernosti v konkretnem primeru izrečenega ukrepa opravilo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Poudarilo, da je toženka svojo odločitev utemeljila s konkretnimi razlogi, saj so v obrazložitvi sklepa navedene konkretne okoliščine, zaradi katerih se je odločila za ukrep omejitve gibanja. V 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je te okoliščine in toženkino presojo sorazmernosti izrečenega ukrepa tudi povzelo. Toženka je svojo presojo utemeljila s sklicevanjem na več okoliščin, v prvi vrsti na pritožnikova pretekla kazniva dejanja in njegovo nasilno obnašanje, ter ocenila da bi bila v predmetni zadevi omejitev gibanja zgolj na območje azilnega doma povsem neučinkovita in bi tožnik v prostorih azilnega doma utegnil vnašati nemir in bi še naprej ogrožal svojo varnost in varnost drugih oseb in premoženja. Posebej je poudarila, da je tožnikovo ravnanje nepredvidljivo in zato ni primerno, da bi se mu izrekel ukrep obveznega zadrževanja v azilnem domu, saj je tam nastanjenih izredno veliko število oseb, med katerimi je tudi veliko ranljivih posameznikov. V 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je Upravno sodišče presodilo, da je glede na vse te okoliščine, odvzem prostosti tehten, kot tudi nujno potreben in ima zakonsko podlago v ZMZ-1. Vrhovno sodišče pripominja, da je presoja Upravnega sodišča v tem delu res nekoliko skopa, vendar pa pritožnik v tožbi presoji sorazmernosti izrečenega ukrepa ni konkretno nasprotoval.

V zvezi s presojo sorazmernosti izrečenega ukrepa pritožnik Upravnemu sodišču očita tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede njegovega zdravstvenega stanja. Sklicuje se na okoliščine, ki izhajajo iz zapisnika ob ustni seznanitvi pritožnika z izrečenim ukrepom (tj. da se slabo počuti, da ima psihične težave, da ga je strah, da je bil v zaporu pretepen, da je bil hospitaliziran in operiran ter da ima izvide v bolnišnici Novo mesto) in toženki očita, da teh okoliščin ni ustrezno preverila, sodišču pa, da bi moralo pred odločitvijo o izreku najstrožjega ukrepa ugotoviti njegovo dejansko zdravstveno stanje, pridobiti zdravstveno dokumentacijo in po potrebi izvesti medicinsko oziroma psihiatrično oceno. Prav tako Upravnemu sodišču očita, da naj ne bi odgovorilo na ključne tožbene navedbe, 1.) da niso bili preverjeni zdravstveni in psihični razlogi in 2.) da ni bila individualizirano preverjena možnost milejšega ukrepa. Upravno sodišče, naj bi sprejelo razloge toženke, ne da bi zadostno preverilo, ali je bil najstrožji ukrep res nujen ali bi zadoščal milejši ukrep in ali so bile upoštevane tožnikove zdravstvene, psihične in osebne okoliščine.

Vrhovno sodišču ugotavlja, da pritožnik v tožbi ni podal nobenih navedb, ki bi se nanašale na njegove zdravstvene in psihične razloge, niti ni izrecno zatrjeval, da naj ne bi bila individualizirano preverjena možnost izreka milejšega ukrepa. Zato se Upravno sodišče do njih niti ni moglo opredeliti. Neutemeljen je tudi očitek, da naj Upravno sodišče ne bi zadosti preverilo, ali so bile upoštevane pritožnikove zdravstvene, psihične in osebne okoliščine. Pritožnik namreč v tožbi obstoja teh ni zatrjeval niti pavšalno, kaj šele, da bi konkretizirano navedel, katere zdravstvene, psihične in osebne okoliščine bi bilo pri izreku ukrepa omejitve gibanja treba upoštevati. Teh okoliščin ni konkretiziral niti v pritožbi. Tako ne drži, da naj bi Upravno sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede njegovega zdravstvenega stanja. Ker pritožnik v tej zvezi v tožbi ni navajal nobenih takih okoliščin, ni bilo razloga, da bi Upravno sodišče ugotavljalo njegovo dejansko zdravstveno stanje, pridobivalo zdravstveno dokumentacijo ali celo priskrbelo medicinsko oziroma psihiatrično oceno, kot to zmotno meni pritožnik. Da bi obstoječa omejitev gibanja za pritožnika sedaj povzročala posledice, ki bi lahko pomenile poseg v ustavno pravico iz 18. člena Ustave, ne zatrjuje niti pritožnik niti to ni razvidno iz dejanskega stanja zadeve. Iz izpodbijanega sklepa toženke izhaja,7 da bo pritožniku v Centru za tujce nudena primerna zdravstvena oskrba, da bo imel dostop do pomoči socialnih delavk in primerne psihiatrične obravnave, če bi to potreboval. Pri tem Vrhovno sodišče še pripominja, da so pristojne zdravstvene službe in organi v primeru ugotovitve, da je pritožnikovo zdravljenje potrebno, to upravičeni in dolžni zagotoviti ne glede na izrečeni ukrep v tej zadevi, kar izhaja tudi iz zakonske ureditve.

Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.