Jedro

Na nastanek skupnega premoženja nimajo vpliva okoliščine, kdo od zakoncev je sklenil kupoprodajno pogodbo, s katero je bilo pridobljeno premoženje, kdo od njiju je prodajalcema izročil kupnino in kdo od njiju se je vpisal v zemljiško knjigo. Relevanten je vir denarnih sredstev, ki predstavlja kupnino.

Na zemljiškoknjižno stanje in zaupanje v zemljiškoknjižne podatke lahko sklicuje le tisti, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico, ne pa tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele ob zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izvršba na solastni delež tožnice do 1/8 na nepremičnini, parc. št. 110/78, k. o. X in solastni delež tožnice do ½ na nepremičninah, parc. št. 110/43, 110/80 in 110/89, vse k. o. X, nedopustna (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 589,37 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sledilo navedbam bivših zakoncev J. in V. Z., da so predmetne nepremičnine spadale v njuno skupno premoženje in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ob pravilni presoji izvedenih dokazov bi sodišče moralo zaključiti, da so nepremičnine posebno premoženje J. Z. in da sta bivša zakonca šele kasneje, ko je nastala bojazen, da bi bile nepremičnine v izvršilnem postopku prodane, dosegla vpis solastnine v korist tožnice. Če bi bile nepremičnine res skupno premoženje, bi se oba zakonca vpisala v zemljiško knjigo kot solastnika. S sklenitvijo dogovora o razdelitvi skupnega premoženja iz leta 2006 sta zakonca izrazila voljo, da skupnega premoženja nimata. Tožnica ni dokazala, da je financirala nakup nepremičnin, kot to zmotno ugotavlja sodišče. Nesporno je le, da je tožnica leta 2006 najela kredit, ki pa je bil bistveno višji, kot je znašala kupnina za nepremičnine, na potrdilu o plačilu kupnine pa je naveden le J. Z. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi tožnice in J. Z., medtem ko je omenjene listine brez obrazložitve prezrlo. Sodišče je napačno ugotovilo, da sta se bivša zakonca v letu 2008 in 2009 dogovorila, da družbo I. d. o. o., prevzame v last J. Z., nepremičnine (vključno s predmetnimi) pa tožnica. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da sporne nepremičnine v celoti predstavljajo dovozno pot do stanovanjske hiše tožnice na parc. št. 110/37. Namen vložitve ugovora tretjega in tožbe zaradi ugotovitve deležev na skupnem premoženju ter pasivnosti J. Z. po prejemu te tožbe je bil preprečiti poplačilo tožene stranke, kar predstavlja zlorabo pravic, ki je sodišče ne bi smelo dopustiti. Tožena stranka nadalje v pritožbi navaja, da je sodišče svojo odločitev nekritično oprlo na odločbo Up 128/03, ki se nanaša na primere, ki z obravnavanim niso primerljivi. Sodišče je vezano na ustavo in zakon, medtem ko odločbe ustavnega sodišča niso formalni pravni vir. Sodišče ni pojasnilo zavzetega stališča, da se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati upnik, ki je v dobri veri in zaupanju v zemljiško knjigo pridobil zastavno pravico na nepremičnini v izvršilnem postopku še pred vpisom (so)lastninske pravice zakonca njegovega dolžnika. Sodišče bi moralo dati prednost toženi stranki, ki je zaupala v zemljiško knjigo, tožnica pa je na drugi stranki vpis v zemljiško knjigo opustila. Zgolj dejstvo, da pri izvršbi ne gre za pravni promet, ne more biti razlog za različno obravnavanje upnikov, ki so hipoteko pridobili s pogodbo in tistih, ki so jo pridobili v izvršilnem postopku.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (t. i. izločitvena tožba) je sredstvo, ki ga ima na razpolago oseba, ki vsaj verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZIZ (1)). Kadar je temelj za uveljavljanje izločitvene tožbe lastninska pravica tretjega, se ta dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice.

6. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR (2)). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pridobi zakonec lastninsko pravico na nedoločenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo.

7. Predpostavki za nastanek skupnega premoženja sta obstoj zakonske zveze in pridobitev premoženja z delom. Pod navedenima predpostavkama nastane skupno premoženje na podlagi samega zakona. Zato na nastanek skupnega premoženja nimajo vpliva okoliščine (ki jih izpostavlja pritožba), kdo od zakoncev je sklenil kupoprodajno pogodbo, s katero je bilo pridobljeno premoženje, kdo od njiju je prodajalcema izročil kupnino in kdo od njiju se je vpisal v zemljiško knjigo. Relevanten je vir denarnih sredstev, ki predstavlja kupnino. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta tožnica in J. Z. (izvršilni dolžnik) kupila nepremičnine, parc. št. 110/43, 110/80, 110/89 in 1/4 parc. št. 110/78 (sporne nepremičnine) s skupnimi sredstvi v času trajanja njune zakonske zveze. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe sta tožnica in izvršilni dolžnik nakup nepremičnih financirala s sredstvi kredita, ki ga je tožnica najela pri toženi stranki. Povzeti zaključki sodišča prve stopnje temeljijo na skrbni oceni vseh izvedenih dokazov (8. členom ZPP (3)), ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tožnica je v postopku trdila, da sta z bivšim možem oba z delom in s sredstvi prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja, česar tožena stranka ni prerekala. Glede na navedeno je bilo na toženi stranki dokazno breme, da so bile sporne nepremičnine kupljene s sredstvi, ki predstavljajo posebno premoženje izvršilnega dolžnika. Tega pa tožena stranka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dokazala.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sklenitev sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja v obliki notarskega zapisa leta 2006, ne vpliva na nadaljnjo pridobitev skupnega premoženja, to je v letu 2007 pridobljenih nepremičnin (sporne nepremičnine) (4). Ob izpolnjenih zakonskih predpostavkah nastane skupno premoženje neodvisno od volje zakoncev po sili samega zakona. Morebitni ustni dogovori o delitvi skupnega premoženja (na katere se sklicuje pritožba) pa za odločitev prav tako niso relevantni (5).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno, sklicujoč se na ustavno odločbo Up-128/2003 z dne 27. 1. 2005, pojasnilo, da ima originarna pravica zakonca prednost pred poplačilno pravico, pridobljeno z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiško knjigo v izvršilnem postopku. Tožena stranka, ki je pridobila zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku, se zato na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati. Takšno stališče, ki je zavzeto v pravni teoriji in sodni praksi, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi ustrezno pojasnilo (7. točka obrazložitve). Sicer pa pritožba nima prav, ko navaja, da odločbe ustavnega sodišča niso zavezujoče (prim. tretji odstavek 1. člena ZUstS). Neutemeljena so zato tudi pritožbena razglabljanja o pravilnosti omenjene ustavne odločbe, ki jo je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo in se nanjo sklicevalo.

10. Izpodbijana odločitev je torej pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da so bile sporne nepremičnine ob zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiško knjigo skupno premoženje tožnice in izvršilnega dolžnika in da je delež tožnice na tem premoženju 1/2, pravilno zaključilo, da ima tožnica na 1/2 teh nepremičnin pravico, ki preprečuje izvršbo in posledično tožbenemu zahtevku ugodilo.

11. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl.)

(2) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl.)

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(4) Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je zakonska zveza med tožnico in izvršilnim dolžnikom trajala od leta 1985 do leta 2011. (5) Prim. 1. točka 47. člena Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/1994 in nasl.)

(6) Zakon o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/1994 in nasl.)