Jedro

Tožeča stranka je posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane uveljavljala šele v napovedi, ki jo je vložila kot samoprijavo po poteku roka iz šestega odstavka 267. člena ZDoh-2. To pomeni, da je olajšavo uveljavljala prepozno in je zato davčni organ pri ponovni odmeri dohodnine upravičeno ni upošteval.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v zadevi odmere dohodnine za leto 2010 na podlagi samoprijave z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka razveljavil svojo odločbo št. 06-04800-1 z dne 31. 3. 2011 in jo nadomestil z novo; v 2. točki izreka tožnici odmeril dohodnino v znesku 5 414,14 EUR; v 3. točki izreka odločil, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami 342,86 EUR ter v 4. točki izreka tožnici, ki je plačala po prvotni odločbi 316,29 EUR, naložil, da plača še 26,57 EUR in obračunane obrestmi, kar znese skupaj 29,75 EUR, na prehodni davčni podračun v roku 30 dni od vročitve odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila tožnici z informativnim izračunom dohodnine za leto 2010 odmerjena dohodnina v višini 5 387,57 EUR, nakar je tožnica dne 21. 10. 2011 na podlagi 63. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved za odmero dohodnine na podlagi samoprijave. V napovedi je navedla, da je v letu 2010 prejela višje dohodke ter da uveljavlja olajšavo za vzdrževane družinske člane. Davčni organ je pri ponovni odmeri dohodnine upošteval napovedane višje dohodke, ni pa upošteval oziroma priznal napovedane olajšave za vzdrževane družinske člane, ter na tej podlagi odmeril dohodnino, tokrat od davčne osnove 20 366,93 EUR po stopnji 26,58299% v višini 5 414,14 EUR. Olajšave za vzdrževane družinske člane davčni organ ni priznal zato, ker meni, da je v skladu z določbo prvega odstavka 271. člena ZDavP-2 posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane mogoče uveljavljati le še v ugovoru zoper informativni izračun, medtem ko z uporabo instituta samoprijave zavezanec lahko napove samo dodatne dohodke. Če pa zavezancu ni bil vročen informativni izračun dohodnine do 15. junija tekočega leta za preteklo leto, bi moral v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2 do 31. julija tekočega leta vložiti napoved za odmero dohodnine, s čimer bi izpodbijal domnevno vročitev po prvem odstavku 85. člena tega zakona.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da tožnici olajšava, ki jo je uveljavljala v napovedi, utemeljeno ni bila priznana. V skladu z 271. členom ZDavP-2 lahko davčni zavezanec uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi še v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, ki ga tožeča stranka ni podala. Prav tako ni vložila napovedi do 31. 7. za preteklo leto, kot morajo sicer narediti davčni zavezanci, ki informativnega izračuna niso prejeli. Zato se šteje, da ji je bil informativni izračun vročen. Kolikor je zavezanec prejel informativni izračun, pa lahko olajšavo uveljavlja najkasneje v ugovoru na informativni izračun, česar pa tožeča stranka ni storila. To pa pomeni, da je olajšavo uveljavljala prepozno in da ji zato davčni organ olajšave ni mogel upoštevati pri odmeri.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo odločbe ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Meni, da ZDavP-2 ne more bistveno različno obravnavati davčnih zavezancev, ki vložijo napoved za odmero dohodnine, od tistih, ki prejmejo informativni izračun dohodnine in vložijo ugovor. ZDavP-2 v 271. členu ne prepoveduje uveljavljati olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi kasneje, po vložitvi ugovora na informativni izračun, oziroma v pritožbi zoper odmerno odločbo, zato je po mnenju tožeče stranke davčni organ kršil načelo enake obravnave davčnih zavezancev. Poudarja, da ji informativni izračun dohodnine ni bil vročen. Ker je v preteklih letih praviloma prejela vračilo dohodnine, tudi ni vlagala napovedi, ampak je čakala, da prejme nakazilo razlike. Tako je bila šele z obvestilom o izterjavi davčnega dolga obveščena, da dolg obstaja. Obenem je ugotovila, da ni napovedala določenih dohodkov iz leta 2010. Zato je vložila napoved kot samoprijavo, ki pravno ne more biti obravnavana drugače kot napoved po 267. členu ZDavP-2. Glede na to, da je po določbah ZDavP-2 mogoče uveljavljati olajšavo še v pritožbi na odločbo in ker v primeru, kakršen je tožničin, zakon tega ne prepoveduje, meni da ni zamudila roka, ki ga za uveljavljanje olajšave predpisuje 271. člen Zakona o dohodnini (pravilno: ZDavP-2). Davčni organ namreč na podlagi napovedi izda odločbo, zoper katero je možna pritožba. Davčni predpisi pa že ves čas zavezancem omogočajo, da olajšavo uveljavljajo še v pritožbi. Posebej tožeča stranka poudari še, da ZDavP-2 ne predpisuje strožjih pogojev za uveljavljanje olajšave v primeru napovedi, ki je vložena kot samoprijava, zato je upravičeno pričakovati, da bo davčni organ pri odmeri upošteval vsa dejstva, tudi tista, ki so v korist zavezanca. Tako bi moral odločiti tudi v konkretnem primeru in pri tem odločiti v korist tožeče stranke. Upoštevati je namreč treba možnost, da tožeči stranki informativni izračun ni bil ustrezno vročen, zato domneva o vročitvi pomeni prekomerno poseganje v pravice davčnih zavezancev. Hkrati je mogoče napoved, ki je bila dana kot samoprijava, šteti kot samoprijavo napovedi po šestem odstavku 267. člena ZDavP-2, to pa pomeni, da se olajšava lahko uveljavlja do vložitve pritožbe na odločbo, kar je tožeča stranka nedvomno storila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Dejansko stanje v zadevi ni sporno. Tako med strankama ni spora o tem, da tožeča stranka ugovora zoper informativni izračun dohodnine za leto 2010 ni vložila in da tudi ni do 31. julija tekočega leta (2011) vložila napovedi za odmero dohodnine ter na ta način v skladu z določbami šestega odstavka 267. člena ZDavP-2 izpodbijala domnevo vročitve informativnega izračuna po prvem odstavku 85. člena ZDavP-2. Spora tudi ni o tem, da je tožeča stranka posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane uveljavljala šele v napovedi, ki jo je vložila kot samoprijavo po poteku roka iz šestega odstavka 267. člena ZDoh-2. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je olajšavo uveljavljala prepozno in da zato davčni organ le-te pri ponovni odmeri dohodnine upravičeno ni upošteval. Olajšava za vzdrževane družinske člane je namreč ugodnost, ki se ne upošteva uradoma, temveč jo mora zavezanec posebej uveljavljati. To lahko stori le na način in v rokih, ki jih določa zakon. Tako je v zvezi z izračunom akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve v 287. členu predpisano, na kakšen način (s predložitvijo pisnega obvestila delodajalcu) se uveljavlja olajšava za vzdrževane družinske člane med letom in v 270. členu, do kdaj najpozneje (do 5. februarja tekočega leta) lahko davčni zavezanec pošlje podatke za pravilno upoštevanje davčnih olajšav davčnemu organu. V 271. členu ZDavP-2 pa je posebej predpisano še, kako je z (naknadnim) uveljavljanjem olajšav, ko gre za vlaganje pravnih sredstev. Po prvem odstavku 271. člena člena je to mogoče storiti tudi še v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, po poteku roka za vložitev napovedi oziroma najpozneje v roku za pritožbo pa le v primeru, kadar gre za napoved, ki jo zavezanec vloži v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2 in torej za napoved, ki se vloži (do 31. julija tekočega leta) v primeru, če informativni izračun ni bil vročen v predpisanem roku. V primeru napovedi, ki se vloži kot samoprijava in s tem po preteku navedenega roka, torej uveljavljanje posebne olajšave ni več mogoče, saj je uveljavljanje le-te izrecno omejeno na napoved, ki se vloži v primeru, ko se izpodbija domneva vročitve informativnega izračuna. Ne drži torej tožbena trditev, da davčni predpisi omogočajo olajšavo v vsakem primeru do vložitve pritožbe na odločbo, ne glede na to, kdaj in kakšna napoved je vložena. Utemeljen pa tudi ni tožbeni očitek, da je s takšno ureditvijo (in posledično z izpodbijano odločitvijo) kršeno načelo enake obravnave zavezancev. V primeru samoprijave namreč ne gre za enak dejanski položaj kot v primeru iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2. V obeh primerih se sicer vlaga davčna napoved, vendar iz različnih razlogov: v primeru samoprijave zaradi neprijave ali nepravilne prijave dohodkov in s tem iz razloga, ki je na strani zavezanca, medtem ko se v drugem primeru šteje, da davek ni bil odmerjen neodvisno od volje oziroma ravnanja zavezanca, in da gre torej za situacijo, na katero davčni zavezanec ni imel vpliva. Čim pa gre za različen dejanski položaj, ki ga ima zavezanec pri vložitvi davčne napovedi, ni videti razloga, da bi temu ne sledila tudi različna zakonska ureditev.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.