Jedro

Razveza zakonske zveze med tožencem in hčerko darovalcev po 13 letih od daritve ne more biti podlaga za ugotovitev, da je nagib izjalovljen in za uporabo 4.odst. 210.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o obveznosti vrnitve darila.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je darilna pogodba, ki so jo sklenili E. V. in J.V. kot darovalca ter K.H. kot obdarjenec dne 15.04.1985 za nepremičnine vpisane pri vl.št. 533 k.o. K., do 1/8 z razvezo zakonske zveze med K.V. in K.H., tožencem, prenehala veljati in je toženec dolžan tožeči stranki vrniti 1/8 nepremičnine, vpisane pri vl. št. 533 k.o. K., s parc. št. 116/1 in 535/1, in dopustiti, da se pri navedenih nepremičninah pri navedenem solastniškem deležu vpišejo tožniki, ker bo sicer sodba nadomestila to dopustitev, ter zahtevek na izselitev toženca iz prostorov tožeče stranke, ki se nahajajo na tej nepremičnini in izročitev prostorov prostih oseb in svojih osebnih stvari tožeči stranki, v 15-ih dneh pod izvršbo. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je navedena darilna pogodba z razvezo zakonske zveze med K.V. in tožencem prenehala veljati in je toženec zato dolžan plačati vrednost podarjene 1/8 nepremičnine, v skupnem znesku 3.000.000,00 SIT, tožnikom, in sicer E.V. 4/6, K.V. 1/6 in H.V. 1/6 tega zneska, z obrestmi. Tožeči stranki je sodišče prve stopnje naložilo, da povrne toženi stranki 386.845,20 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da sta darovalca podarila tožencu delež na ne do konca zgrajeni hiši zato, ker je bil mož njune hčere. To je bistveni nagib in pravna podlaga pogodbe. Bil je podan ob daritvi in mora biti podan ves čas, sicer se šteje, da je podlaga odpadla. Če odpade podlaga, posel neha veljati, kar je sodna praksa izrekla že velikokrat, n.pr. odločba Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 546/92. Pri tem ni pomembno, ali je pogodba izpolnjena ali ne. Sodišče najprej opredeli nagib kot opis iz darilne pogodbe, to je, da si obdarjenca uredita bivališče, zatem pa, da je bil nagib tudi obdariti toženca kot zeta, to je moža hčere darovalcev. S tem je prišlo med seboj v nasprotje. Nagib je eden, če jih je več, je eden dominanten. Jasno je tudi, da se hiša daruje, da se v njej stanuje in to je tudi zapisano. Sodišče pa napačno kot prvenstven nagib ovrednoti to dejstvo. Bistveno je, zakaj je bilo dano darilo tožencu. Sodišče napačno interpretira izjavo v prilogi A3 in jo odpravi, da je itak nihče ne iztožuje. Ničesar se nima tukaj za iztoževati, gre le za zapis volje nekega stanja duha. To je res edina avtentična stvar iz časa, ko se še ni nič naredilo in je toženec samovoljno pokazal, da ne šteje podarjenega kot trajno in izključno svoje in se zaveda nagiba tega darila. Sam toženec je opredelil, da je bil nagib darila njemu to, da je bil zet darovalcev. V sodbi manjkajo bistveni razlogi. Sodišče kot enega pomembnih razlogov za zavrnitev zahtevka šteje tudi, da naj bi si toženec in žena ustvarila eno stanovanje, torej novo stvar in jima stanovanje ni bilo podarjeno. Predmet pravde je to, kar je bilo podarjeno, ko te etaže nesporno še ni bilo. Ta je lahko vredna le od 5.000 do 10.000 DEM, na primer opeke, malta, železo in beton z delom vred, praktično pa le delček dokončne vrednosti. To kar sta toženec in K.V. zgradila, ni predmet darila in predmet te pravde. Sodna praksa se je izoblikovala, prav zato, da ne bi za vedno ohranjali nekaj zelo nepravičnega, to je, da razvezani zakonec obdrži neko veliko vrednoto, ki mu je bila dana kot zakoncu, po razvezi. Če je stanje nespremenjeno, se s sodbo zadeva reši dokončno, če je spremenjeno, kar izpostavlja sodba med vrsticami pravilno, ostane tako ali tako stvarno pravni ali obligacijski zahtevek priženjenega zakonca. Pravda se torej tiče darila in bo toženec vedno lahko uveljavljal to, kar je prispeval. Sicer pa je sam resnicoljubno povedal, da se zaveda, da je to dobil le zato, ker je bil zet. Razlogi sodišča, da je domnevno odpadel darilni nagib, ko je bila pogodba že sklenjena in realizirana, ne morejo prepričati. Če odpade nagib, odpade darilo. Sicer pa, če bi nekdo imel nekaj za svoje 20 let, bi že originarno priposestvoval, to bi bila lahko pravična meja in pravno podprta. Sodišče ne pove, zakaj pravna podlaga ne odpade, če je zakon trajal le 13 let od darila. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri ugotovilo bistvene dejanske okoliščine, pomembne za odločitev v tem sporu, na tako ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, ob tem pa tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350 čl. Zakona o pravdnem postopku -ZPP) ni zagrešilo.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta E.V. in J.V. z darilno pogodbo dne 15.04.1985 podarila svoji hčeri K.H. in njenemu tedanjemu možu, tožencu, vsakemu 1/8 predmetnih nepremičnin. Ko je zaslišalo pravdne stranke, je sprejelo tudi dokazno oceno, ob tem ocenilo tudi zapis v darilni pogodbi in sicer, da je bil namen oziroma nagib navedene darilne pogodbe ta, da si obdarjenca z lastnimi sredstvi na podarjenem zgradita prvo nadstropje 1/2 stanovanjskega dvojčka. To sta tudi storila. Vlagala sta torej v podarjene jima nepremičnine in dokončala stanovanje v prvem nadstropju, kjer sta živela. Če toženec ne bi bil mož hčere darovalcev, ne bi prejel predmetnega darila. Ugotovljeno je tudi, da je do razveze zakonske zveze prišlo skoraj 13 let po sklenitvi darilne pogodbe.

Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da je bilo nagibov in s tem pravnih podlag daritve več. Eden je ta, da si po daritvi obdarjenca, hči darovalcev z možem, uredita stanovanje in v njem živita, drugi pa, da je bil toženec mož hčerke darovalcev. Sprejemljiva je ob povedanem tudi razlaga prvostopenjske sodbe, da razveza zakonske zveze med tožencem in hčerko darovalcev po 13 letih od daritve ne more biti podlaga za ugotovitev, da je nagib izjalovljen in za uporabo 4. odst. 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika - OZ, še uporablja - 1060. čl. OZ) o obveznosti vrnitve darila. Stranke pogodbe so namreč od daritve dalje v tem dolgem obdobju določbe darilne pogodbe izvajale. Taka je tudi sodna praksa (n.pr. sodba VS RS II Ips 494/96 z dne 11.02.1998), dejanske okoliščine v zadevi, ki jo omenja pritožba, pa so drugačne kot v obravnavani. Podlaga pravnega posla zaradi pozneje nastalih okoliščin (razveza zakonske zveze po 17 letih od sklenitve oz. 13. letih od darila) ni odpadla, posebej, ker je prvenstveni nagib predvsem ta, ki je zapisan v darilni pogodbi, kot je prepričljivo zaključilo prvostopenjsko sodišče, ko je ocenilo zbrane dokaze, daritev z namenom, da si hči in njen mož, toženec, uredita stanovanje, v katerem bosta živela, česar pritožba le s polemiko ne more ovreči. Podlaga torej ni odpadla, zato posel ni prenehal veljati (1. odst. 51. čl. ZOR). Zato tudi tožniki nimajo pravice zahtevati nazaj tistega, kar so v izvrševanju pogodbe dali v smislu 4. odst. 210. čl. ZOR, in je zato tudi izpraznitveni zahtevek neutemeljen ter tudi podredni zahtevek za nadomestitev dosežene koristi (2. odst. 210. čl. ZOR). Sklicevanje v pritožbi na izjavo darovalcev z dne 20.07.1999 (izjava v prilogi A 3) je neupoštevno, saj iz te izjave izhaja le zaveza toženca in tudi tedanje žene, da v primeru smrti ali razveze zakonske zveze zapuščata stanovanje otrokoma, iz česar ne sledi zaključek, da se je toženec zavedal, da je odločilni nagib daritve nepremičnine bil, da je mož hčere darovalcev, ter bi z razvezo zakonske zveze odpadel, saj se je enako zavezala tudi hči darovalcev. Prvostopenjska sodba ima glede odločilnih okoliščin vse potrebne ugotovitve, sodba je obrazložena in je preizkus mogoč, zato tudi ne drži, da bi bila obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353.čl. ZPP).