Jedro

Bazne postaje kot sestavni del GSM mobilnega telefonskega sistema v Kombinirani nomenklaturi carinske tarife (KNCT) niso poimenovane, zato se njihova uvrstitev v carinsko tarifo izvede z uporabo Temeljnih pravil za uporabo kombinirane nomenklature in opomb ter pravil za razvrščanje, kar vse je sestavni del Navodil za razvrščanje blaga v carinsko tarifo. V smislu opomb 3 in 4 k XVI oddelku Navodil, se GSM mobilni telefonski sistem, katerega sestavni del so tudi bazne postaje, šteje za kombinirano opremo, ki je sestavljena iz več komponent, katerih skupen namen je prispevati k jasno definirani funkciji, zato se vse komponente štejejo za celoto in uvrščajo v tarifno številko, ki ustreza funkciji celote, ki je kot taka izrecno poimenovana pri posameznih tarifnih številkah 84. in 85. poglavja. Funkcija celote je v tem primeru vzpostavljanje telefonske veze med uporabniki, kar je tudi funkcija centrale žičnega telefonskega omrežja, ki je KNCT izrecno poimenovana. Zato je ob uporabi Temeljnih pravil 1, 4 in 6 materialnopravna pravilna uvrstitev baznih postaj, kot sestavnega dela GSM mobilnega telefonskega sistema, med druge telefonske centrale za telefonijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 1.7.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke in spremenila 2. točko izreka odločbe Carinskega urada Ljubljana z dne 13.11.2000 v delu, v katerem je določen rok za plačilo carinskega dolga, tako, da se ta glasi "v roku 30 dni od prejema obračuna za carinsko deklaracijo", v ostalem delu pa zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo, s katero je bilo v postopku preverjanja carinske deklaracije ugotovljeno nepravilno deklariranje in prijava nepravilne tarifne oznake blaga 15 kosov GSM mobilni telefonski sistem - bazne postaje, zato so bili določeni pravilni podatki ter pravilni carinski dolg v znesku 41.428.786,00 SIT, ki je bil naložen v plačilo tožeči stranki.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je carinski organ pravilno uvrstil carinsko blago GSM mobilni telefonski sistem - bazne postaje BTS 2202 v tarifno številko 8517 30 009 KNCT in posledično obračunal carino in druge carinske dajatve, saj tožeča stranka zatrjuje, da se bazne postaje mobilnega telefonskega sistema uvrščajo v tarifno številko 8525 20 910 KNC, ki je prosta carine. Prvostopno sodišče ugotavlja, da tehnične značilnosti in funkcionalna uporabnost blaga med strankama ni sporna, saj je tožena stranka te ugotovitve oprla na podatke tehnične dokumentacije, ki jo je predložila tožeča stranka v pritožbenem postopku. Med strankama tudi ni sporno, da celoten GSM mobilni telefonski sistem (za katerega je bila izdana zavezujoča informacija o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife ZINCT št. 428/2000 z dne 27.7.2000) kot tudi bazne postaje, ki predstavljajo le enega izmed gradnikov tega sistema, niso natančno poimenovani v KNCT. Po presoji sodišča je bila zato uvrstitev spornega blaga pravilno izvedena in s strani tožene stranke pravilno presojena z uporabo Temeljnih pravil za uporabo kombinirane nomenklature in opomb, ter Navodila za razvrščanje blaga v carinsko tarifo, kjer so podana Temeljna pravila za uporabo harmoniziranega sistema nomenklature carinske tarife ter navodila za uvrščanje blaga v harmonizirano nomenklaturo carinske tarife kakor tudi pojasnila za razvrščanje blaga v KNCT in sicer z uporabo temeljnih pravil 1, 4, in 6 ter opomb 3, 4 in 2 (B) k XVI. Oddelku Temeljnih pravil, ki jih je tožena stranka tudi pravilno utemeljila. S temi razlogi se sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanja ne navaja, dodaja pa, da je potrebno gledati celoten mobilni telefonski sistem kot integralno celoto, ki je sestavljena iz medsebojno povezanih delov in ugotoviti njeno funkcijo v smislu določil opomb 3, 4, ter 2(b) k XVI oddelku Navodil, ki jih prvostopno sodišče v obrazložitvi povzema, ter temeljnih pravil 1, 4, in 6. Funkcija baznih postaj kot enega izmed gradnikov, brez katerih GSM sistem ne more delovati, hkrati pa bazne postaje same zase ne morejo delovati kot prenosni sistem informacij, je v tem, da skupaj z ostalimi gradniki omogoča vzpostavljanje telefonske veze med uporabniki. To je tudi funkcija centrale žičnega (fiksnega) telefonskega sistema, ki je izrecno poimenovana v KCT. Zato je carinski organ utemeljeno uvrstil bazne postaje med druge telefonske centrale za telefonijo, čeprav se tarifna številka 8517 nanaša na žično in ne mobilno telefonijo. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja uvrstitev baznih postaj v tarifno številko 8525 20 910. V komentarju harmoniziranega sistema v točki 3 k tarifni številki 85.25 Navodila so med drugimi res navedeni tudi brezžični celularni telefoni (znani kot mobilni telefoni) vendar bazne postaje tu niso navedene. V komentarju k 85. poglavju k navedeni podtarifni številki je razvidno, da ta zajema le mobilne telefone. Komentar sicer govori tudi o baznih postajah, vendar le z vidika pogojev delovanja mobilnih telefonov, ni pa v komentarju navedeno, da bi ta tarifna podštevilka zajemala tudi bazne postaje, zato je v ECL prijavljena tarifna oznaka blaga s tarifno številko 8525 20 910 napačna. Prvostopno sodišče še navaja, da je prvostopni upravni organ svojo odločitev oprl tudi na izdano nepravnomočno zavezujočo informacijo, vendar tožena stranka svojo odločbo ni oprla na sporno zavezujočo informacijo, temveč je glede na ugotovljeno dejansko stanje svojo odločbo utemeljila z pravilno uporabo materialnega prava, zato je njena odločba pravilna in zakonita.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS ter zaradi kršitve ustavnih pravic po 22. in 25. členu Ustave RS. Predlaga da pritožbeno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je dejansko stanje sporno (zmotno in nepopolno ugotovljeno), zato bi tako sodišče kot pred tem upravni organ moral razpisati ustno obravnavo, katere opravo je tožeča stranka izrecno zahtevala. Pri izdaji sodbe naj bi sodelovale sodnice, ki so bile zaposlene pri toženi stranki, zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka po 2. točki 1. odstavka 399. člena ZPP. S tem, ko je v upravnem postopku carinsko deklaracijo vložila fizična oseba, ki ni zakoniti zastopnik špediterja in ker ta oseba ni imela pooblastila zakonitega zastopnika, kar bi morali upravni organi preveriti, je podana bistvena kršitev določb postopka. Izpodbijana sodba ni obrazložena, sodišče je sledilo obrazložitvi tožene stranke, ki v bistvenih delih ni bila obrazložena, zato tožnik ni mogel vložiti učinkovitega pravnega sredstva. Zato sta tožniku kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic in do učinkovitega pravnega sredstva kot tudi pravica do argumentirane sodbe, v smislu 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Ker sodišče pri navedbi tehnične dokumentacije ne navaja temeljnih podatkov in značilnosti, predvsem redne in listovne številke, ne ve kako bo vrhovno sodišče preizkusilo, za kakšno dokumentacijo gre. Sodišče prihaja v obrazložitvi sodbe samo s seboj v nasprotje in ne opravi subsumpcije v zgornjo premiso sodniškega silogizma. Sodišče ne loči med uvrstitvijo bazne postaje in telefonske centrale za telefonijo. Ker je upravni organ omenjal tudi zavezujočo informacijo carinskega laboratorija št. 428/200 z dne 27.7.2000, bi moral tudi tožeči stranki omogočiti, da v postopku predlaga postavitev lastnega izvedenca. Ker upravni organ obravnava uvrščanje v carinsko tarifo kot dejansko vprašanje predlaga, da se v postopku postavi izvedenca ustrezne stroke, ki bo na glavni obravnavi podal izvid in mnenje. Navaja še, da čeprav je organ druge stopnje spremenil izrek izpodbijane odločbe prve stopnje o izvršljivosti, je odločba glede teka zakonitih zamudnih obresti nezakonita saj 5. odstavka 153. člena CZ ni mogoče uporabiti v zvezi z 2. odstavkom 154. člena CZ. Ta napaka zakona, ki je posledica Zakona o spremembah in dopolnitvah carinskega zakona (Ur. l. RS, št. 32/99), ki je spremenil 2. odstavek 153. člena CZ, tako da je postal 5. odstavek je bila odpravljena šele z novejšo novelo objavljeno v Uradnem listu 59/2002. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da tožnikova pritožba, ki je bila vložena 10.12.2004, ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je po 2. dostavku 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora, ki jih uveljavlja revident, ni podan.

Po določbi 4. odstavka 72. člena ZUS opustitev izvedbe glavne obravnave predstavlja bistveno kršitev le, v kolikor je to vplivalo ali bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. To je v primerih, ko sodišče glavne obravnave ne opravi, čeprav je potrebno zaradi razjasnitve dejanskih navedb, z izvedbo predlaganih dokazov razjasniti tiste sporne prvine dejanskega stanja, ki so bistvene za pravilno in zakonito odločbo. Iz tožbenih navedb tožeče stranke, sedaj revidenta, izhaja, da bistvenih prvin dejanskega stanja, na katerih temelji odločba tožene stranke, ni izpodbijal in oprave glavne obravnave kot tudi izvedbe dodatnih dokazov ni predlagal. Prerekal je le uvrstitev v carinsko tarifo. Tudi revizijske navedbe, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno so pavšalne, saj revident ne pove glede katerih ključnih dejanskih okoliščin naj bi bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zaradi navedenega in ker je bilo v postopku dejansko stanje ugotovljeno izključno na podlagi tehnične dokumentacije, ki jo je v pritožbenem postopku predložila tožeča stranka, po presoji revizijskega sodišča neizvedba glavne obravnave v tem postopku ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Ker iz predloženih listin ne izhaja, da bi članice sodnega senata, ki je v tem upravnem sporu odločal o zadevi, sodelovale v upravnem postopku, ki sta ga vodila upravni organ prve stopnje in tožena stranka, niso bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu. Revident sodelovanja oziroma odločanja v predhodnem postopku niti ne zatrjuje, pravi le, da naj bi bile članice senata zaposlene pri toženi stranki. Samo dejstvo zaposlitve pri toženi stranki, ob tem, da v konkretnem upravnem postopku članice senata niso sodelovale, pa v skladu z sprejeto sodno prakso vrhovnega sodišča kot tudi Ustavnega sodišča, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Obstoj pooblastilnega razmerja s špediterjem, družbo S. d.o.o., revident tekom postopka ni niti prerekal niti zanikal. V skladu s sprejeto sodno prakso (odločbe vrhovnega sodišča št. I Up 131/2003, I Up 132/2003, I Up 135/2003, I Up 136/2003, I Up 129/2003 in I Up 128/2003) ima samostojni deklarant pri špediterju, družbi S. d.o.o., ki je podpisal enotno carinsko listino, položaj pooblaščenca iz zaposlitve, zato revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrača očitano bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi bila podana s tem, da se je postopka udeleževal samostojni deklarant, ki naj ne bi imel ustreznega pooblastila. Kot neutemeljeno revizijsko sodišče zavrača tudi očitano kršitev materialnega prava, ki naj bi bila podana z nepravilno uporabo določbe 5. odstavka 153. člena CZ v povezavi z 2. odstavkom 154. člena CZ. Napačno je namreč pravno naziranje revidenta, da se 5. odstavek 153. člena CZ v tem primeru uporablja na podlagi 2. odstavka 154. člena CZ, ki ureja naknadni obračun carinskega dolga. V tem sporu ne gre za naknadni obračun carinskega dolga v smislu določbe 62. člena CZ, temveč za ravnanje carinskih organov na podlagi 52. člena CZ. Zato se določba 5. odstavka 153. člena uporablja neposredno in njena uporaba ni vezana na 2. odstavek 154. člena CZ.

Revizijsko sodišče je v skladu s 86. členom ZUS-1, materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe preverilo tudi po uradni dolžnosti. Pri tem pa je zaradi izrecne prepovedi vsebovane v 2. dostavku 85. člena ZUS-1 upoštevalo naslednje: Predmet carinskega postopka in uvrščanja blaga v carinsko tarifo je 15 kosov blaga označenega z nazivom GSM mobilni telefonski sistem - bazne postaje. Bazna postaja je eden izmed osnovnih elementov GSM mobilnega telefonskega omrežja. Telefonski naročnik v GSM sistemu s telefonsko centralo niso povezani s pomočjo žičnih ali optičnih vodnikov temveč z radijsko zvezo. Osnovna naloga bazne postaje je vmesnik med centralnim delom omrežja in mobilnim telefonom. Z vidika omrežja je zadnji element, ki preko radijske povezave komunicira z mobilnim telefonom in omogoča mobilnost naročnikov. Bazne postaje same zase ne morejo delovati kot prenosni sistem informacij in ne opravljati funkcije razdelitve signala od klicatelja do klicane osebe. Bazna postaja prejme signal in ga pošlje v obdelavo centralnemu delu telefonske centrale, ki obdelani signal pošlje nazaj do bazne postaje in ta po radijski zvezi poveže klicatelja s klicano osebo.

Na podlagi navedenega je po presoji revizijskega sodišča prvostopno sodišče pri presoji pravilnosti uvrstitve spornega blaga v carinsko tarifo, pravilno uporabilo materialno pravo. Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani sodbi navedlo prvostopno sodišče, tudi s tem, ko se je sklicevalo na razloge tožene stranke. Ker bazne postaje v Kombinirani nomenklaturi carinske tarife (v nadaljevanju KNCT) niso poimenovane je bila njihova uvrstitev v carinsko tarifo pravilno izvedena z uporabo Temeljnih pravil za uporabo kombinirane nomenklature, ki so del Uredbe o kombinirani nomenklaturi carinske tarife s carinsko tarifo (Ur.l. RS, št. 97/1999, prečiščeno besedilo) in Pravil za razvrščanje blaga v harmonizirano nomenklaturo carinske tarife, katerega sestavni del so Temeljna pravila za uporabo harmoniziranega sistema nomenklature carinske tarife s komentarjem ter Pravila za razvrščanje blaga v kombinirano nomenklaturo carinske tarife skupaj z opombami, kar vse je sestavni del Navodil za razvrščanje blaga v carinsko tarifo ( Ur. l. RS, št. 77/99, v nadaljevanju Navodil). Revizijsko sodišče se v celoti strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je potrebno pri uvrstitvi baznih postaj gledati celoten mobilni telefonski sistem kot integralno celoto, ki je sestavljena iz medsebojno povezanih delov in ugotoviti funkcijo celote v smislu določil opomb 3, 4, ter 2 (b) k XVI oddelku Navodil, z sočasno uporabo Temeljnih pravil 1, 4 in 6, katerih uporabo sta sodišče in tožena stranka pravilno utemeljila. Po presoji revizijskega sodišča mobilni telefonski sistem katerega sestavni del so tudi bazne postaje, nedvomno ustreza pojmovanju kombinirane opreme v smislu opombe 3 k XVI oddelku navodil. Hkrati pa gre za opremo v smislu opombe 4 k XVI oddelku Navodil, to je opremo, ki je sestavljena iz več komponent, katerih namen je, da skupaj prispevajo k jasno definirani funkciji iz posameznih tarifnih številk 84. in 85. poglavja, to je vzpostavljanje telefonske veze med uporabniki, ki je kot taka definirana v komentarju k tarifni podštevilki 8517 30. Zato se v skladu z opombo 3 in 4 k XVI oddelku navodil vse komponente štejejo za celoto in uvrščajo v tarifno številko, ki ustreza funkciji celote.

Ker je funkcija celotnega GSM mobilnega sistema, katerega integralni del so tudi bazne postaje, (ki same zase ne morejo opravljati funkcije razdelitve signala od klicatelja do klicane osebe temveč so vmesnik med centralo in naročnikom in omogočajo mobilnost naročnikov in ki v KNCT niso izrecno poimenovane) vzpostavljanje veze med točno določenimi uporabniki in skrb za nemoten pogovor med uporabniki, kar je tudi funkcija centrale žičnega telefonskega omrežja, ki je za razliko od baznih postaj v KNCT izrecno poimenovana, je tudi po presoji revizijskega sodišča uvrstitev v tarifno številko 8717 30 009 KNCT - druge telefonske centrale za telefonijo, pravilna.

Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje tožniku pojasnilo zakaj uvrstitev spornega blaga v tarifno številko 8525 20 910 KNCT ni ustrezna in jih v izogib ponavljanja ne navaja ponovno.

Ni utemeljen revizijski ugovor, da sodba sodišča prve stopnje ni obrazložena, s čimer naj bi sodišče prve stopnje kršilo revidentove ustavne pravice do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva po 22. in 25. členu Ustave RS ter 6. člen EKČP. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožnika in se do njih v zadostni meri opredelilo. Do navedb, ki za odločitev niso bistvene in do očitno neutemeljenih navedb pa se sodišče ni dolžno opredeliti. Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe z zadostno jasnostjo opredelilo razloge na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, so neutemeljeni tudi revidentovi ugovori o tem, da sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje in da ni opravilo subsumpcije v zgornjo premiso sodniškega silogizma.

V reviziji zatrjevane kršitve upravnega postopka v skladu z določbo 1. odstavka 85. člena ZUS-1 niso predmet revizijske presoje, zato se revizijsko sodišče do njih ni opredeljevalo in jih ni presojalo.

Predlog revidenta, da revizijsko sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča vrhovno sodišče brez obravnave.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS na podlagi 92. člena ZUS- 1 zavrnilo neutemeljeno revizijo.