Jedro

Odločba disciplinske komisije ni nična, če se sklicuje na splošni akt, ki več ne velja, ker je nadomeščen z novim, če so tudi v novem aktu, pa vsebine enake določbe kot tiste, na katere se DK sklicuje iz neveljavnega akta.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom ugodilo reviziji tožnice, ki je bila vložena na podlagi 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94), in razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje, ker je pri odločanju o pritožbi uporabilo napačni splošni akt. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo ponovno zavrnilo pritožbo tožnice, ugodilo pa pritožbi tožene stranke, in odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov tožene stranke oziroma njene pravne prednice z dne 19.10.1979 in 3.12.1979 o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja in zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je dejansko stanje popolno ugotovilo, pač pa je napačno uporabilo materialno pravo, ker je v nasprotju z določbo 2. odstavka 198. člena Zakona o združenem delu zaradi neopravičenega izostanka z dela zaporedoma najmanj 5 delovnih dni, disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremenilo v javni opomin. Čeprav je pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke predvideval možnost pogojne odločitve ukrepa prenehanja delovnega razmerja (216. člena), je tožena stranka zakonito izrekla nepogojni ukrep, glede na okoliščine, v katerih je tožnica storila hujšo kršitev delovne obveznosti.

Tožnica je zoper pravnomočno drugostopno odločbo pravočasno (10.9.1996) vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revidentka navaja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker niso bili izvedeni dokazi o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje je nezakonito postopalo, ker ji ni predhodno vročilo sklepa revizijskega sodišča, in ji je tako preprečilo, da bi dopolnila pritožbo. Tudi v disciplinskem postopku niso bili izvedeni dokazi o odločilnih dejstvih, disciplinski postopek je bil uveden iz šikanoznih razlogov, saj je v spornem obdobju bila na letnem dopustu. V predlogih za obnovo postopka je navajala nova dejstva in nove dokaze, ker jih zaradi neukosti ni predlagala v prvem postopku. Disciplinska odločba je absolutno nična, ker je izdana na podlagi akta, ki ga ni. Tudi disciplinska komisija ni bila pravilno sestavljena. Revidentka predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano odločbo.

Revidentka je 18.9.1996, še tudi pravočasno, vložila drugo revizijo, v kateri prav tako uveljavlja oba revizijska razloga in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da njeni pritožbi ugodi, zavrne pa pritožbo tožene stranke, podrejeno pa, da odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da tudi predhodnih kršitev delovnih obveznosti - neizpolnjevanje delovnih dolžnosti - ni storila, vendar ni uveljavljala sodnega varstva. Ponavlja, da disciplinska komisija ni bila pravilno sestavljena in še navaja, da ni bilo upoštevano njeno zdravstveno in socialno stanje, da je koristila dopust oziroma bila celo na delu in da tožena stranka navaja različne datume prenehanja delovnega razmerja.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa kdaj in zaradi katerih razlogov jo je dovoljeno vložiti, in v kakšnem obsegu sme revizijsko sodišče preizkusiti z revizijo izpodbijano sodno odločbo. Zakon določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP).

Glede na citirane zakonske določbe revizijsko sodišče ne more presojati, ali je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, in ne more upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje.

Revidentka v reviziji navaja, da bi naj bila storjena bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar pa ne obrazloži, katera od bistvenih kršitev navedenih v 13. točki bi naj bila zagrešena, in ne s čim bi jo naj sodišče storilo. Revizijsko sodišče zato tega revizijskega razloga ne more preizkusiti.

Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP. S tem, da je sodišče revidentki vročilo sklep revizijskega sodišča skupaj z novo odločbo sodišča druge stopnje, ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revidentka tudi ne navaja, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi naj bila s tem podana. Revidentka zaradi take vročitve sklepa revizijskega sodišča ni bila prizadeta v nobeni svoji pravici. Zmotno je stališče revidentke, da ji je bila na ta način onemogočena dopolnitev pritožbe. Pritožba se lahko vloži v zakonsko določenem roku, v danem primeru je to bilo v 15. dneh po prejemu prvostopne sodne odločbe, ki je bila revidentki vročena 15.3.1980. Torej je rok za pritožbo že zdavnaj potekel. Pritožbe oziroma dopolnitve pritožbe vložene po roku pritožbeno sodišče ne more obravnavati oziroma upoštevati, razen, če opravi obravnavo (5. odstavek 363. člena ZPP).

Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti.

S sklepom je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in razveljavilo izpodbijano odločbo sodišča druge stopnje samo zato, ker pri odločanju ni uporabilo veljavnega splošnega akta tožene strake - Pravilnika o delovnih razmerjih. Pri ponovnem odločanju je drugostopno sodišče ob uporabi navedenega pravilnika odločilo enako kot prej. Ugotovilo je, da revidentki izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja ni v nasprotju z določbami tega pravilnika, ki v 216. členu sicer predvideva možnost pogojne odložitve izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, vendar pa ta v spornem primeru, glede na okoliščine v katerih je bila kršitev storjena, ne pride v poštev. Revizijsko sodišče se strinja s tako odločitvijo sodišča druge stopnje, saj ni ugotovilo, da bi pri tem bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. V 216. členu Pravilnika o delovnih razmerjih je samo določeno, da se izvršitev izrečene denarni kazni in izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja lahko odloži za dobo enega leta. Pravilnik ne določa pogojev, kdaj bi bilo obvezno odložiti izvršitev izrečenega ukrepa, zato je presoja in odločitev o tem prepuščena pristojnim organom. Vsekakor pa to pride v poštev, če so podane tehtne olajševalne okoliščine in druge okoliščine, iz katerih je možno utemeljeno zaključiti, da delavec ne bo kršil delovnih obveznosti, te pa v danem primeru niso ugotovljene. Navedena določba pravilnika je bila v skladu s takrat veljavnim Zakonom o združenem delu, ki je v 198. členu določal, da se izvršitev denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja odloži za čas, ki ga določa samoupravni splošni akt v skladu z zakonom.

Zgrešeno je revidentkino stališče, da bi naj bila disciplinska odločba nična, ker je izdana na podlagi akta, ki ga ni. Disciplinski sklep se res sklicuje na samoupravni sporazum, ki takrat ni več veljal, ker ga je nadomestil pravilnik. Vendar pa samo zaradi tega sklep ni nezakonit. Sklep bi bil nezakonit, če veljavni splošni akt ne bi opradeljeval neopravičenih izostankov več kot 5 zaporednih delovnih dni za hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, tega pa revidentka ne zatrjuje.

Svoje stališče do disciplinske komisije je revizijsko sodišče že obrazložilo v sklepu.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o smostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).