Jedro

Ker je bila odločba prvostopnega davčnega organa z dne 7. 12. 2011, na čigar ugotovitvah v celoti temelji izpodbijana odločba, odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek prvostopnemu davčnemu organu, to pomeni, da je odpadla dejanska podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in jo je že iz tega razloga treba odpraviti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33111-1047/2009 z dne 11. 12. 2012, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 427,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju upravni organ) zavrnila zahtevek tožnika za izplačilo sredstev v znesku 126.695,00 EUR, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33111-1047/2009/12 z dne 7. 10. 2009. V obrazložitvi je upravni organ navedel, da je z odločbo o pravici do sredstev, št. 33111-1047/2009/12 z dne 7. 10. 2009, tožniku odobril vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 126.695,00 EUR za sofinanciranje iz ukrepa Dodajanje vrednosti kmetijskim in gozdarskim proizvodom za kmetije z dopolnilno dejavnostjo, agrarne in pašne skupnosti na podlagi pogodbe in kmetije, ki se ukvarjajo s trženjem lastnih kmetijskih proizvodov in pridelavo grozdja ter vina oziroma pridelavo oljk, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za ta ukrep (Uradni list RS, št. 21/09, v nadaljevanju Javni razpis). Sredstva iz ukrepa 123 so se odobrila stranki po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju Uredba) in Javnem razpisu. Tožnik je 29. 8. 2011 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 126.695,00 EUR in zahtevku priložil tam navedeno dokumentacijo, med drugim tudi račun št. 2158/11 izdajatelja A. d.o.o., ..., z dne 30. 5. 2011 z dokazilom o plačilu. V postopku preverjanja verodostojnosti zahtevka in prilog po postopku izvajanja administrativnih kontrol se je pojavil sum fiktivnosti in kršitve davčnih obveznosti za račun št. 2158/11 izdajatelja A. d.o.o. z dne 30. 5. 2011 v znesku 304.068,00 EUR. Organ je z namenom ugotovitve dejanskega stanja zaprosil za pridobitev podatkov iz uradne evidence pri Ministrstvu za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Novo mesto (v nadaljevanju DURS). DURS je opravil preiskavo verodostojnosti računa št. 2158/11 ter na organ posredoval dopis z dne 20. 10. 2011 in zapisnik, št. DT-0610-4377-2011-9-12-2001-04 z dne 19. 10. 2011, iz katerega izhaja, da je davčni organ v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora opravil naslednje preveritve: ogled strojev na sedežu, razgovor z davčnim zavezancem o proizvodnem postopku ter okoliščinah nakupa in preveritev dokumentov ter ostalih dokazov. Organ je dodatno DURS zaprosil še za odločbo, št. DT-0610-4377/2011-11-12-2001-04. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik v mesecu maju 2011 nabavil osnovno sredstvo - drobilni stroj za pripravo lesnih sekancev B. MZA 4300 in dodatno opremo od dobavitelja A. d.o.o. po računu št. 2158/11 z 30. 5. 2011, v vrednosti 304.068,00 EUR z DDV. Na tem računu je zavedena sledeča specifikacija opreme: - drobilni stroj B. MZA 4300 v vrednosti 210.300,00 EUR, - odlagalni trak v vrednosti 18.760,00 EUR, samopodpornik v vrednosti 9.845,00 EUR, - hidravlični izvlek za osovine v vrednosti 14.485,00 EUR. Tožnik je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora izjavil, da je podjetje A. izbral zaradi njegovih izkušenj kot dobavitelja iz Nemčije, poleg tega je tudi sam sodeloval pri naročanju opreme iz Nemčije. V nadaljevanju nadzora je bilo ugotovljeno, da je dobavitelj drobilni stroj za pripravo lesnih sekancev B. MZA 4300 in dodatno opremo pridobil od nemškega prodajalca B. Dobavitelj opreme A. je davčnemu organu predložil račun za drobilni stroj za pripravo lesnih sekancev B. MZA 4300 in dodatno opremo št. 183359 z dne 27. 5. 2011 v vrednosti 215.300,00 EUR. Na računu sta kot kontaktni osebi navedeni tožnik in C.C. Davčni organ je ugotovil, da sta tožnik in C.C. aktivno sodelovala pri nakupu drobilnega stroja v Nemčiji preko podjetja A., kar pomeni, da sta dobro vedela, da vsebuje zaračunana vrednost na nemškem računu v višini 215.300,00 EUR poleg drobilnega stroja tudi dodatno opremo (discharge convayor, magnetic drum, ABS, wheel drive, remot control unit, central lubrication system, hydravlic axle extractor, cooler fan reversible, extended hopper, hydravlic draw bar support). Za dodatno opremo je podjetje A. davčnemu organu predložilo še račun št. R-18/2011 z dne 27. 5. 2011, po katerem naj bi podjetje A. od podjetja D. d.o.o., Celje, nabavilo: - odlagalni trak v vrednosti 18.200,00 EUR, - samopodpornik v vrednosti 9.550,00 EUR, - hidravlični izvlek za osovine v vrednosti 14.050,00 EUR, skupaj 41.800,00 EUR brez DDV. Davčni organ je tako nesporno ugotovil, da je podjetje A. na računu št. 2158/11 z dne 30. 5. 2011 še enkrat zaračunalo dodatno opremo drobilnega stroja B. MZA 4300, za katero je to podjetje davčnemu organu predložilo račun slovenske ''missing trader'' družbe D. d.o.o.. Dodatno je bilo ugotovljeno, da je dobava dodatne opreme za navedeni drobilni stroj s strani podjetja D. d.o.o. podjetju A. d.o.o. po računu št. R-18/2011 z dne 27. 5. 2011 in naprej tožniku zgolj navidezni posel. Račun št. 2158/11 je bil tako povišan za vrednost navideznih dobav, na podlagi katere je tožnik zaprosil za višja nepovratna sredstva, kot pa bi bil dejansko upravičen. Tožnik je bil z dopisom organa z dne 22. 8. 2012 pozvan na obrazložitev dejanskega stanja, vendar pa v pisnem odgovoru ni navedel nobenih novih dokazov ali okoliščin, s katerimi bi pojasnil navedeno dejansko stanje. Organ je 9. 10. 2012 prejel še odločbo Ministrstva za finance, s katero je ministrstvo pritožbo tožnika zoper odločbo DURS, št. DT-0610-4377/2011-11-12-2001-04, zavrnilo in pritrdilo ugotovitvam DURS. Ker tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev, določenih v Uredbi in Javnem razpisu in je zahtevek v nasprotju z zahtevami, kot jih določajo predpisi, javni razpis oziroma odločba o pravici do sredstev, je organ zahtevek zavrnil. Ugotovil je še, da gre za kršitev prve točke 57. člena ZKme-1, zaradi česar se tožnika izključi iz prejemanja podore v okviru istega ukrepa za koledarsko leto ugotovitve in naslednje koledarsko leto.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, vsebino izpodbijane odločbe in navedel, da se z njo ne strinja. Nesporno je, da je toženka sprva vlogi tožnika za dodelitev sredstev ugodila in da je tožnik tudi pravočasno posredoval zahtevek za izplačilo na predpisanem obrazcu in s predpisanimi prilogami. Tožnik se nikakor ne more strinjati z ugotovitvami toženke in davčnega organa, ki je opravljal preveritve računa, št. 2158/2011 z dne 30. 5. 2011, v znesku 305.068,00 EUR, ki je po mnenju organa sporen oziroma fiktiven. Tožnik je drobilni stroj B. MZA 4300 in dodatno opremo nabavil v maju 2011 od družbe A. d.o.o., ki mu je izstavila račun št. 2158/2011 v skupni neto vrednosti 253.390,00 EUR oziroma z obračunanim DDV v znesku 50.678,00 EUR, skupaj 304.068,00 EUR, kar je bilo v celoti plačano deloma iz lastnih sredstev, deloma iz sredstev kredita, deloma pa s pologom gotovine. V konkretnem primeru dodatna oprema (odlagalni trak, samopodpornik ter hidravlični izvlek za osovine), v skupni vrednosti 51.708,00 EUR, ki je predmet računa št. 2158/11, ni bila zajeta v ceni samega stroja in ni bila sestavni del le-tega, pač pa jo je bilo treba dodatno naročiti in tudi plačati in torej ni bila zajeta v ceni, ki jo je dobavitelj A. plačal družbi D. iz ... Ne davčni organ, ne toženka za nasprotne trditve nimata podlage. Dogovorjena cena je bila nekoliko nižja oziroma enaka, kot pa bi bila cena za stroj in dodatno opremo pri drugih ponudnikih. Sicer pa iz podatkov izkaza poslovnega izida za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008, torej v času, ko je tožnik s podjetjem posloval, izhaja, da je bilo podjetje stabilno in dobro delujoče, da je v letu 2008 ustvarilo za 4.663.552,00 EUR čistih prihodkov od prodaje, da je imelo v letu 2009 in 2010 povprečno zaposlenih 7,34 do 7,61 delavcev, da je ustvarilo dobiček, ki je v letu 2010 znašal kar 377.926,00 EUR, kar vse kaže na to, da ne gre za navidezno družbo oziroma nedelujoči pravni subjekt. Poleg tega je tožnik davčnemu organu še pojasnil, da je pri tem podjetju posle dogovarjal z direktorjem E.E., pri čemer so bili vsi posli realizirani, še preden je bil slednji iz RDZ kot direktor izbrisan. Zato podatek davčnega organa, da je tožnik dogovarjal posle z direktorico F.F. (ki je bila s strani DURS Celje prepoznana kot rizična oseba), ne drži. Tožnik tudi ni poslovno sodeloval z družbo D. d.o.o. in mu torej razmerja in odnosi med tema dvema družbama niso poznani. Tožnik je še poudaril, da iz predračuna št. 00009-2009 z dne 10. 6. 2009 družbe G. d.o.o. (ki je bil zastopnik za stroje B.) izhaja, da je znašala vrednost drobilnega stroja B. MZA 4300 z dodatno opremo bruto 304.068,00 EUR oziroma ravno toliko (253.390,00 EUR + DDV v znesku 50.678,00 EUR), kolikor je znašala cena pri A., kar pomeni, da v ceni 213.500,00 EUR kolikor naj bi potrditvi davčnega organa dobavitelj A. d.o.o. plačal podjetju B., nikakor ni mogla biti zajeta tudi dodatna oprema. Tudi če je dobavitelj A. z družbo D. d.o.o. dogovoril posel, ki ni v skladu z veljavno zakonodajo, tožnik za to ni vedel in ni sodeloval pri nobenem navideznem pravnem poslu, kot tudi ne pri utaji DDV in tudi ne pri pridobitvi višje državne subvencije za nakup strojev, kot bi mu dejansko šla in kot mu je bilo že ugodeno. Tožnik meni, da je odločitev tudi v nasprotju s prakso Sodišča EU (C-80/11 in C-142/11 z dne 21. 6. 2012), kot tudi v nasprotju s prakso Vrhovnega sodišča RS (npr.: v zadevi X Ips 352/2011 z dne 21. 11. 2012). Glede na navedeno je tudi utemeljeno pričakovati, da bo tožnik uspel s tožbo zoper odločbo DURS, DU Novo mesto, št. DT 0610-4377/2011-11-12-2001-04 z dne 7. 12. 2011, ki je bila podlaga za odločitev toženke. Odločbe pa tudi ni moč preizkusiti v delu, ko toženka pavšalno očita tožniku, da ne izpolnjuje vseh pogojev in kriterijev po Uredbi in Javnem razpisu, saj ne navede konkretno, katerih pogojev oziroma kriterijev njegov zahtevek naj ne bi izpolnjeval. Predlagal je, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika, ponovno podrobneje povzela razloge odločbe, navedla, da je pri svojem odločanju o upravičenosti do sredstev odločala skladno z določbami javnega razpisa, nacionalne in evropske zakonodaje, v postopku preveritve zahtevka pa upoštevala ugotovitve DURS, ki jih je štela za dokazane in resnične. Poudarila je, da je bila dobava drobilnega stroja z dodatno opremo iz Nemčije preko podjetja A. d.o.o. tožniku nedvomno dejanski posel, medtem ko je bila dobava dodatne opreme za drobilni stroj s strani podjetja D. podjetju A. d.o.o. po računu št. R-18/2011 in nato naprej tožniku navidezen posel. V nadaljevanju je še navedla ugotovitve DURS glede domnevne davčne utaje. Toženka je tudi navedla razloge za svojo odločitev, v postopku preverjanja verodostojnosti zahtevka in prilog je delovala po postopku izvajanja administrativnih kontrol skladno s šestim odstavkom 24. člena Uredbe Komisije št. 65/2011, ki določa, da se plačila upravičencev dokažejo z računi in dokaznimi dokumenti, delovala pa je tudi na podlagi 34. člena ZUP ter 2. točke ''Izjave vlagatelja''. Ker je glede na navedeno tožnik podal lažne podatke, do izplačila sredstev ni upravičen (prvi odstavek 30. člena Uredbe št. 65/2011), poleg tega pa je izpolnjen tudi pogoj za izključitev stranke po drugem odstavku istega člena te Uredbe. Enako stališče je zavzelo tudi že Upravno sodišče RS, oddelek v Mariboru, II U 268/2011 z dne 3. 10. 2012. Predlagala je zavrnitev tožbe.

V pripravljalnih vlogah je tožnik vztrajal pri povedanem, podrobno je povzel že v tožbi citirani praksi Sodišča EU in Vrhovnega sodišča, poudaril, da je Vrhovno sodišče RS v svoji zadevi, X Ips 352/2011 jasno zapisalo, da je v zvezi z izpolnjevanjem enega izmed pogojev, tj. da je zavezanec vedel ali mogel vedeti, da je transakcija povezana z goljufijo, dokazno breme na davčnem organu. V konkretnem primeru pa davčni organ tega tožniku ni dokazal. Predlagal je tudi zaslišanje prič E.E. in H.H. glede cen stroja in dodatne opreme, E.E. pa še o dejstvih in okoliščinah v zvezi z dogovori in pogovori tožnika pred odločitvijo o nabavi. Tožnik je sodišču posredoval še sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu, ZSV 264/2012, ki je bila izdana v zadevi o prekršku zoper tožnika in s katero je sodišče ugodilo zahtevi za sodno varstvo in postopek o prekršku zoper tožnika ustavilo, saj ni dokazano, da bi storil očitani prekršek po 1. točki prvega odstavka 141. člena Zakona o davku na dodano vrednost. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bila odločitev prekrškovnega organa razveljavljena iz razloga, ker se posel, glede katerega davčni organ očita tožniku, da je bil fiktiven, sploh ne dotika tožnika, temveč je šlo za poslovanje med družbama A. in D. d.o.o. Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna zavrnitev tožnikovega zahtevka za izplačilo sredstev v znesku 126.695,00 EUR, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33111-1047/2009/12 z dne 7. 10. 2009. Tožnikov poglavitni ugovor se nanaša predvsem na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijane odločbe (kot jo je sodišče podrobno povzelo v točki 1 te sodbe) in ki temelji na ugotovitvah davčnega organa v postopku preveritve verodostojnosti računa št. 2158/11 izdajatelja A. d.o.o. z dne 30. 5. 2011, v znesku 304.068,00 EUR in odločbi istega organa, št. DT-0610-4377/2011-11-12-2001-04 z dne 7. 12. 2011, s katero je bil tožniku kot nosilcu dopolnilne dejavnosti na kmetiji dodatno odmerjen davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 5. 2011 do 31. 5. 2011 v znesku 8.360,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 79,23 EUR ter DDV za obdobje od 1. 7. 2011 do 31. 7. 2011 v znesku 1.852,20 EUR in pripadajoče obresti v znesku 10,39 EUR, kar skupaj znaša 10.301,82 EUR.

Tožnik pa ugovarja opisanim ugotovitvam in sicer, da je v celoti plačal račun št. 2158/11 z dne 30. 5. 2011 podjetju A. d.o.o, ki ga je izbral zaradi izkušenj z nabavo teh strojev in posla, da dodatna oprema ni bila zajeta v ceni stroja in ni bila njegov sestavni del, temveč predmet dodatnega naročila, da je pred nabavo stroja pribavil ustrezne ponudbe in izbral najugodnejšo, da poslovni izkaz podjetja A. d.o.o. dokazuje, da podjetje obstaja, da iz predračuna podjetja G. izhaja, da je vrednost stroja z dodatno opremo 304.068,00 EUR, kar pomeni, da v ceni 213.500,00 EUR ni mogla biti zajeta dodatna oprema in, da če sta podjetje A. d.o.o. in D. sklenila navidezen posel, tožnik za to ni vedel. Ob izdaji izpodbijane odločbe je bila odločba davčnega organa, št. DT-0610-4377/2011-11-12-2001-04 z dne 7. 12. 2011, potrjena z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499/16-19/2012-5 z dne 28. 9. 2012, torej dokončna, ni pa še bila pravnomočna. Kot je tožnik opozoril v tožbi in pripravljalnih vlogah, je zoper odločbo davčnega organa, št. DT-0620-4377/2011-11-12-2001-04 z dne 7. 12. 2011, sprožil upravni spor, ki se je pred naslovnim sodiščem vodil pod opr. št. I U 1641/2012. S sodbo, I U 1641/2012 z dne 27. 8. 2013, je sodišče tožbi tožnika ugodilo in odločbo Davčnega urada Novo mesto, št. DT-0610-4377/2011-11-12-2001-04 z dne 7. 12. 2011, odpravilo in vrnilo zadevo istemu organu v ponovni postopek. Sodišče je (med drugim) ugotovilo, da je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, ker ni mogoče nesporno pritrditi, da dodatna oprema, specificirana na računu nemškega prodajalca, res predstavlja dodatno opremo (odlagalni trak, samopodpornik, hidravlični trak za osovine), saj tega organ sploh ni ugotavljal, zaradi česar je bil zaključek organa preuranjen. Posledično pa je zato bil preuranjen tudi zaključek, da je tožnik vedel, da je račun za dobavo dodatne opreme družbe D. d.o.o., ki je ''missing trader'', fiktiven posel. Organ bo zato moral, ob upoštevanju napotil iz sodbe, o zadevi ponovno odločiti.

Ker je bila odločba prvostopnega davčnega organa, št. DT-0620-4377/2011-11-12-2001-04 z dne 7. 12. 2011, na čigar ugotovitvah v celoti temelji izpodbijana odločba, odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek prvostopnemu davčnemu organu, to pomeni, da je odpadla dejanska podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in jo je že iz tega razloga treba odpraviti. Zaradi istega razloga se sodišče tudi ni spuščalo v presojo tožnikovih ugovorov v tem upravnem sporu, saj se ugovori prvenstveno nanašajo na sporne ugotovitve iz (sedaj že) odpravljene odločbe prvostopnega davčnega organa, jih bo pa moral obravnavati upravni organ, ko bo o zadevi ponovno odločal. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo, ker je bilo v postopku zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku ter v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj organ dopolni ugotovitveni postopek in o zadevi ponovno odloči. Odločitev o povrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na podlagi tretjega 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, sodišče pa je tožniku priznalo tudi DDV.

Tožnik je v tožbi zahteval povrnitev sodne takse, ki mu bo vrnjena po uradni dolžnosti po 36. in 37. členu v zvezi z opombo k 6. 1 c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.