Jedro

Za presojo kako visoka denarna satisfakcija je pravična, ni odločilno le trajanje strahu mesec dni, ampak tudi okoliščine, v katerih je bil pretrpljen. Okoliščine, ki na to bistveno vplivajo, so predvsem teža in narava telesne poškodbe, morebitna življenjska ogroženosti in komplikacije med zdravljenem ter podobno.

Zavarovalnica ni dolžna izplačati oškodovancu več, kot bi bila dolžna izplačati svojemu zavarovancu, če bi oškodovanec od njega uveljavljal odškodnino za povzročeno škodo. Višina zavarovalničine obveznosti je odvisna od zavarovalne pogodbe. Tudi če bi bila škoda, ki bi jo utrpel tožnik, višja od zavarovalne vsote, za katero jamči zavarovalnica, za kar sicer v konkretnem primeru ne gre, bi tožnik lahko zahteval presežek samo od povzročitelja škode. Enako velja tudi za dogovorjeno odbitno franšizo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode in toženi stranki naložilo, da tožeči plača odškodnino v znesku 2.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2019 do plačila, v presežku, za 1.300,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati stroške pravdnega postopka v skupnem znesku 1.379,80 EUR s pripadki.

2. Odločitev sodišča v zavrnilnem delu, po odvetniku, iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je znesek odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi za strah prenizko odmerjen in ponavlja ugotovitve izvedenca, ki naj bi tožnika opravičevale do višje odškodnine kot mu je bila odmerjena. V zvezi s prestanim strahom izpostavlja, da sodišče ni dovolj ovrednotilo dejstva, da je bil v času škodnega dogodka brez urejenega zdravstvenega zavarovanja, zato je bil njegov strah, kako bo s sanacijo poškodbe, ob otekanju noge in bolečinah, večji in bi bil zato iz tega naslova upravičen do celotne vtoževane odškodnine 400,00 EUR. Sodišče bi moralo tožniku priznati tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 200,00 EUR, saj je za to imelo dovolj podlage v izvedenskem mnenju. Kot posledico poškodbe ima tožnik praktično negiben sklep med srednjim in končnim členkom prsta leve noge, kar ga ovira pri hoji po lestvi, stopnicah, dvigovanju na prste in pri hoji navkreber. Zato ima težave pri kmetovanju, kot tudi prostočasnih aktivnostih, kot je na primer nogomet, ki ga zaradi bolečin ne more več igrati. Nepravilna je tudi odločitev sodišča, ker je dosojeno odškodnino znižalo za 10 % odbitno franšizo, posledično je nepravilno odločeno tudi o višini priznanih stroškov postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, na podlagi določila drugega odstavka 354. člena ZPP in je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določila materialnega prava ter tožniku prisodilo pravično odškodnino.

**O višini odškodnine**

6. Tožeča stranka v pritožbi utemeljuje svoje prepričanje o upravičenosti do celotne zahtevane odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, enako tudi za strah, z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo, vendar pa je ugotovljena dejstva pri odmeri višine odškodnine premalo ovrednotilo. Vse to je bilo ob odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ustrezno upoštevano spričo obrazložitve, da je pritožnik hude bolečine trpel le nekaj ur, te pa so nato prešle v srednje hude in trajale približno en teden in še en teden lahke telesne bolečine, dokler se zlomi niso zarastli. 4 do 6 tednov je občasno trpel še bolečine srednje in občasno lahke intenzivnosti, od nekaj sekund do nekaj minut, v zvezi z obremenjevanjem med hojo, obuvanjem, sezuvanjem, pri nerodnih in prekomernih gibih, pa tudi pri zadevanju v prst med spanjem. Po šestih tednih, razen ob močnejših udarcih v prst, bolečin ni čutil več. Tudi ob oceni intenzivnosti in trajanja tožnikovih nevšečnosti med zdravljenjem (enostavno zdravljenje) se pokaže odmera odškodnine iz tega naslova v znesku 3.000,00 EUR kot materialnopravno pravilna.

7. Enako velja tudi glede tožniku prisojene odškodnine za strah, saj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je prestrašil, ko mu je na noge padlo poleno (primarni strah lažje stopnje), nato pa ga je po poškodbi skrbelo kakšen bo izid zdravljenja, ker ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja, ne opravičujejo višje odškodnine kot mu je bila odmerjena.

8. Izvedensko mnenje ne potrjuje, da bi bilo zaradi nezgode dalj časa porušeno pritožnikovo duševno ravnovesje, zato do odškodnine iz naslova primarnega strahu ni upravičen. Za presojo kako visoka denarna satisfakcija je pravična ni odločilno le trajanje strahu mesec dni, ampak tudi okoliščine, v katerih je bil pretrpljen. Okoliščine, ki na to bistveno vplivajo, so predvsem teža in narava telesne poškodbe, morebitna življenjska ogroženosti in komplikacije med zdravljenem ter podobno. V konkretnem primeru poškodba ni bila takšne narave, da bi tožnik lahko pomislil, da je življenjsko ogrožen. Med zdravljenjem tudi ni bilo zaznati nobenih zapletov ali komplikacij. Ob takšnem dejanskem stanju je odškodnina iz naslova sekundarnega strahu v višini 200,00 EUR povsem primerna in skladna s prisojenimi odškodninami v drugih primerljivih zadevah sodne prakse. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9. Neutemeljena je tudi pritožba zoper zavrnjeni del odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik zaslišan na naroku 10. 5. 2021 ni izpovedal o okoliščinah, ki bi kazale, da je oviran pri opravilih, ki zahtevajo normalno gibljivost vseh prstov na nogi. Ker je sodnemu izvedencu omenil, da trpi bolečine pri hoji po lestvi, stopnicah in dviganju na prste, je to možnost izvedenec sicer dopustil kot možno. Glede na zdravstveno dokumentacijo pa ocenil, da objektivno ni izkazano, da bi tožnik po 4 do 6 tednih, ko so se zlomi zarastli, še čutil bolečine, po preteku dveh mesecev je to izključil tudi ob močnejšem udarcu v prst. Vse navedeno tudi pritožbeno sodišče napotuje na zaključek, da pritožnik ni upravičen do posebne odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik ni izpovedal, da je zaradi posledic poškodbe oviran pri delu ali prostočasnih dejavnostih, torej da ni več sposoben za enaka fizična dela kot pred poškodbo, niti da je zaradi tega moral opustiti športne aktivnosti, za kar se prepozno zavzema v pritožbi.

**O odbitni franšizi**

10. Tožnik je vložil tožbo na plačilo odškodnine proti zavarovalnici, pri kateri je imel povzročitelj škode zavarovano svojo odgovornost z direktno tožbo na podlagi določila 964. in 965. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zavarovalnica pa ni dolžna izplačati oškodovancu več, kot bi bila dolžna izplačati svojemu zavarovancu, če bi oškodovanec od njega uveljavljal odškodnino za povzročeno škodo. Višina zavarovalničine obveznosti je odvisna od zavarovalne pogodbe. Tudi če bi bila škoda, ki bi jo utrpel tožnik, višja od zavarovalne vsote, za katero jamči zavarovalnica, za kar sicer v konkretnem primeru ne gre, bi tožnik lahko zahteval presežek samo od povzročitelja škode. Enako velja tudi za dogovorjeno odbitno franšizo. Odbitna franšiza je bila dogovorjena, kar je tožena stranka pravočasno uveljavljala ter zato predložila dokaze: polico o zavarovanju splošne odgovornosti in splošne pogoje zavarovanja odgovornosti, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je od odmerjene odškodnine odštelo 10 %, pravilna.

11. Pritožbeni razlogi se tako pokažejo kot neutemeljeni, zato je potrebno pritožbo v celoti zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

12. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).