Jedro

Tudi če bi investitor zgradil začasen objekt, za katerega ne bi bilo potrebno lokacijsko dovoljenje, bi moral pred pričetkom del priglasiti dela oz. pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 53/98-10 z dne 8.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke. V obrazložitvi navaja, da je z odločbo inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enote N.G. z dne 29.10.1996 odločeno, da mora tožnik do 31.12.1996 odstraniti lopo za spravilo kmetijskih strojev s tlorisnimi dimenzijami 8,5 x 15,9 m, stoječo na severozahodnem delu zemljišča s parc. št. 551 k.o. L. in vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka), z 2. točko izreka je bilo odločeno o prepovedih iz 76. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 18/93 in 44/97 - ZUN). Prvo in tretjo alineo 2. točke prvostopne odločbe je tožena stranka dopolnila tako, da je kot prepovedana dejanja določila: vpis in spremembe v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah glede objekta in zemljišča s parc. št. 551 k.o. L. in promet z objektom ali z zemljiščem s parc. št. 551 k.o. L. Tožena stranka je navedla, da je ob sklicevanju na določbo 2. odstavka 208. člena ZUP s tem le dopolnila izrek 2. točke odločbe prve stopnje, ker ni bil dovolj natanko določen predmet posameznih prepovedi, sicer pa je pritožbo zavrnila. Menila je, da je na podlagi podatkov v spisih nedvomno, da je investitor sporni poseg v prostor izvedel, ne da bi imel lokacijsko dovoljenje, ki bi ga po določbah 50. člena ZUN moral imeti. Ker se določbe 73. člena ZUN glede inšpekcijskih ukrepov nanašajo na vse objekte oziroma posege v prostor, za katere investitor nima ustreznega dovoljenja, je zavrnila tožnikov pritožbeni ugovor, da sporni objekt potrebuje za spravilo kmetijskih strojev in da se ukvarja izključno s kmetijsko dejavnostjo. Zavrnila je tudi ugovor, da je tožnik že zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja za objekt, ki bo stal na istem mestu kot sporni objekt, ker na podlagi 50. člena ZUN mora investitor za gradnjo objektov pridobiti lokacijsko dovoljenje in sme pričeti z graditvijo šele, ko pridobi gradbeno dovoljenje.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka s pravilno uporabo materialnega prava pravilno odločila. Pravilno je zavrnila tudi tožnikove ugovore v zvezi z namembnostjo objekta in kmetijske dejavnosti. Sodišče je sledilo razlogom, ki jih je tožena stranka navedla v obrazložitvi svoje odločbe. Tožbene navedbe, da v času gradnje sporne lope investitor za tak poseg ni bil dolžan pridobiti niti lokacijskega dovoljenja niti odločbe o priglasitvi del, sodišče ni moglo upoštevati, ker iz podatkov upravnih spisov izhaja, da tožnik ob inšpekcijskem pregledu ni imel nobenega dovoljenja za poseg v prostor.

V pritožbi, ki jo tožeča stranka vlaga zaradi pritožbenih razlogov, navedenih v 72. členu ZUS, navaja, da je sodišče prve stopnje med drugim kot razlog zavrnitve tožbe navedlo določilo tretjega odstavka 14. člena ZUS češ, da se sodišče s presojanjem okoliščin, za katere tožnik trdi, da bi pred izdajo izpodbijane odločbe morale biti ugotovljene, ni smelo ukvarjati. Tako pravno naziranje pa je napačno. Tožnik je v pritožbi 21.11.1996 izrecno navedel, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno ter da je lopo postavil kot začasni objekt pred približno 6 do 7 leti, zaradi česar je prvostopenjski organ napačno uporabil materialno pravo ter s tem kršil določbe postopka. Upravni organ bi namreč že ob izdaji prvostopenjske odločbe moral upoštevati tedaj veljavni Odlok o gradnji pomožnih objektov v občini N.G. (Uradno glasilo, št. 10 iz 26.10.1988), vendar pa tega ni storil, temveč je uporabil pri odločanju določilo 73. člena ZUN.

Tožeča stranka je skozi celoten postopek izpodbijala nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar se nikakor ne more strinjati z izpodbijano sodbo sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi ter odločbo tožene stranke in organa prve stopnje odpravi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje na pravo stopnjo ali pa postopek ustavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor, da je tožnik v pritožbi zoper odločbo prve stopnje navajal, da je lopo postavil kot začasni objekt in da tega dejstva sodišče prve stopnje ni presojalo, zaradi česar naj bi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ni utemeljen. Res je ta ugovor tožnik navajal že v pritožbi v upravnem postopku in nanj tožena stranka ni odgovorila. Po presoji pritožbenega sodišča pa ga tudi ni bila dolžna, saj ne gre za pravno pomembno dejstvo. V navedeni zadevi je bil izdan ukrep urbanističnega inšpektorja na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN, po katerem odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna in sicer na investitorjeve stroške, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o priglasitvi del. Ob ugotovitvi, ki ji tožnik ne ugovarja, da je zgradil objekt, ne da bi pridobil dovoljenje, je urbanistični inšpektor utemeljeno ukrepal, ko je na navedeni določbi materialnega prava izdal odločbo. Tudi če bi šlo za začasen objekt, za katerega ne bi bilo potrebno lokacijsko dovoljenje, bi moral tožnik na podlagi 51. člena ZUN pred pričetkom del priglasiti dela oziroma od uveljavitve novele ZUN (Uradni list RS, št. 26/90) pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del. Tožnik pa nikoli ni niti zatrjeval, da je priglasil dela oziroma, da je tako odločbo pridobil. Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.