Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče načrta finančne reorganizacije in njegovih prilog ni upoštevalo kot pravne podlage za odločitev, temveč kot dokaz, da je šlo pri delih tožnice (le še) za izvrševanje dela, ki bo trajalo le še do konca leta 2004. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena iz zakonsko dopustnega razloga - izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas.
Revizija se zavrne.
Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi med strankama z dne 19.7.2004 sklenjena za nedoločen čas. Zato tožnici delovno razmerje ni prenehalo 31.12.2004 in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja. Pogodba o zaposlitvi je bila za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. Tožena stranka je samostojno delo tajnice združila oziroma prenesla k delovnemu mestu poslovni sekretar-komercialist. Tajniška dela so pri toženi stranki trajne narave, vendar ne za polni delovni čas.
Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Stečajni postopek nad toženo stranko je bil zaključen s prisilno poravnavo. Tožena stranka je ob zaključku stečaja s tožnico sklenila delovno razmerje za določen čas do 31.12.2004. Del, ki jih je opravljala tožnica, sedaj nihče več ne opravlja v polnem delovnem času, temveč to delo v roku dveh ur dnevno opravlja druga delavka. Pri toženi stranki tako ni obstajala trajna potreba po delu tožnice. Okoliščina, da je z uveljavitvijo ZDR prenehal veljati sedmi odstavek 172. člena ZPPSL, ne pomeni, da bi tožena stranka z dnem potrjene prisilne poravnave morala vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred uvedbo stečaja. Načrt finančne reorganizacije sam po sebi res ni razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, lahko pa dokazuje, da je izvrševanje dela tajnice, trajalo le določen čas. Tožena stranka je želela čas do konca leta izrabiti za to, da do konca izpelje prodajo šolskega programa, kar je bila takrat njena edina preostala dejavnost. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo le zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da po stališču obeh sodišč načrt finančne reorganizacije ne more biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas in zato tudi ne priloga k temu načrtu. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena šele 19.7.2004 z retroaktivno veljavnostjo od 16.7.2004, kar pomeni, da je tožnica po izteku prvotne pogodbe o zaposlitvi za določen čas (15.7.2004) nadaljevala z delom brez ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Obstajala je trajna potreba po delu tožnice za delovni čas krajši od polnega delovnega časa. Zato je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da sklenjena pogodba za opravljanje tajniških in drugih sorodnih opravil po potrjeni prisilni poravnavi nima značaja trajne narave, ampak da gre za dela, ki po svoji naravi trajajo le določen čas.
Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.
Revizija ni utemeljena.
Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožnice, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati. Taka pa je večina revizijskih navedb, saj tudi očitki zmotne uporabe materialnega prava temeljijo na drugačni dokazni oceni tožnice.
Predmet spora je zahtevek tožnice po ugotovitvi, da je bila pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama 19.7.2004 za določen čas, sklenjena v nasprotju z zakonom, ter posledično ugotovitvi, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas. Ostali tožbeni zahtevki (za reintegracijo in denarni zahtevki) temeljijo na tej ugotovitvi.
Pravna podlaga za odločitev je tako Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ki posebnosti pogodb o zaposlitvi ureja v členih 52 do 56, med drugim tudi pogoje za zakonito sklepanje takih pogodb in domnevo o preoblikovanju takega delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas. Glede na okoliščine konkretnega primera je vprašanje ali na odločitev kakorkoli vpliva dejstvo, da je bila tožena stranka v stečaju, ki je bil ustavljen zaradi sklenjene prisilne poravnave.
Z uveljavitvijo ZDR (1.1.2003) so prenehale veljati določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - ZPPSL), kolikor so urejale prenehanje delovnega razmerja v stečajnem postopku ali zaradi potrjene prisilne poravnave in prednostno pravico do ponovne zaposlitve (244. člen ZDR). Ta vprašanja v celoti ureja ZDR.
Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v letu 2003 s stečajnim upraviteljem, ni predmet presoje v tem sporu. S potrditvijo prisilne poravnave (sklep sodišča o tem je postal pravnomočen 16.7.2004) je bil stečajni postopek ustavljen (peti odstavek 172. člena ZPPSL). Predmet presoje je le zakonitost pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 19.7.2004, za čas od 16.7.2004 do 31.12.2004 zaradi izvrševanja dela, ki po svoji naravi traja določen čas. Pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je torej razlog iz prve alineje prvega odstavka 52. člena ZDR.
Tožena stranka je obstoj navedenega razloga dokazovala s sklicevanjem na Načrt finančne reorganizacije iz aprila 2004 in njegovim izvrševanjem. Iz dejanskega stanja, ki ga je v zvezi s tem ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, je šlo za realizacijo le dejavnosti založništva šolskega programa, za kar so zaposlili osem delavcev, med njimi tudi tožnico. Šlo je za izpolnitve obveznosti iz tekočega poslovanja za sezono 2004, zato so bila tudi delovna razmerja sklenjena do 31.12.2004. Po tem datumu je bil predviden zmanjšan obseg poslovanja in ustrezno manjše število zaposlenih. Število delavcev in predvidena delovna mesta so bila prav tako določena v Načrtu finančne reorganizacije (prilogah) in med predvidenimi delovnimi mesti ni bilo več delovnega mesta tajnice. Sodišče druge stopnje načrta finančne reorganizacije in njegovih prilog ni upoštevalo kot pravne podlage za odločitev, temveč le kot dokaz, da je šlo pri delih tožnice (le še) za izvrševanje dela, ki bo trajalo le še do konca leta 2004. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz zakonsko dopustnega razloga in da je tožena stranka tudi dokazala, da je tak razlog tudi dejansko obstajal. Ker pogodba o zaposlitvi za določen čas zato ni bila sklenjena v nasprotju z zakonom, ni podlage za ugotovitev, da je bila sklenjena za nedoločen čas na podlagi 54. člena ZDR. Na drugačno odločitev ne more vplivati datum sklenitve pogodbe, saj v tem primeru ne gre za to, da bi tožnica ostala na delu tudi po poteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Tožnica je sklenila pogodbo za čas od 16.7. do 31.12.2004, pisna pogodba pa je bila sklenjena 19.7.2004, to pa je na dan, ko je bila potrjena pravnomočnost sklenjene prisilne poravnave. Tudi če je tožnica delala že tri dni pred podpisom pisne pogodbe o zaposlitvi, to ne pomeni, da je šlo za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas po 54. členu ZDR.
Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).
Izrek o stroških postopka temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 - ZDSS-1), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka.