Jedro

Za škodo, ki jo je utrpel v istem škodnem dogodku, je tožnik leta 1988, torej že pred razpadom SFRJ, vložil tožbo zoper takratno SFRJ pri sodišču v Bosni in Hercegovini. Ker se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe, je bilo s tem dejanjem pretrgano zastaranje odškodninske terjatve. Z osamosvojitvijo Slovenije pa se je položaj spremenil tako v materialnem kot v procesnem pogledu, vendar z vidika zastaranja to ni prineslo nobenih sprememb. Kljub spremembi dolžnika gre namreč še vedno za isto terjatev, torej za odškodninsko terjatev za škodo, ki naj bi tožniku nastala med obveznim služenjem vojaškega roka v vojski nekdanje SFRJ, kar pomeni, da sprememba subjekta obveznosti ni povzročila prenehanja prejšnje obveznosti in nastanek nove. Zato tudi pretrganje zastaranja, ki ga je povzročila vložitev tožbe pri sodišču v Bosni in Hercegovini, z osamosvojitvijo Slovenije ni izgubilo svojih učinkov.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 4,350.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Tožnika je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 396.000 SIT pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je med drugim navedlo, da je tožnikova terjatev zastarala.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega očitka ne konkretizira) in predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da v pritožbi ni navajal novot, saj je že v tožbi in na naroku za glavno obravnavo dne 29.8.1995 zatrjeval, da je bil v tožbo prisiljen, ker je Sklad RS za sukcesijo dne 25.8.1994 njegov zahtevek zavrnil. Sodišče nikoli ni izvajalo dokazov, saj je tožbo najprej zavrglo, nato pa zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Že sam postopek dokazuje, da sodišče ni vedelo, kdo je odgovoren za povzročeno škodo. Zato tožniku ni mogoče pripisati, da mu je bilo znano, da je za škodo odgovorna Republika Slovenija. Škodo je utrpel na služenju vojaškega roka v Črni gori, po osamosvojitvi pa je ugotovil zgolj to, da odškodnine ne bo mogel zahtevati od bivše SFRJ (ni pa pričakoval, da bodo nastale nove države). Sodni in upravni postopki, začeti pred organi SFRJ, bi se morali nadaljevati pred pristojnimi organi Republike Slovenije. Sodišče bi zato moralo upoštevati absolutni (petletni) zastaralni rok, ki pa v tem primeru ni začel teči z nastankom škode. Da bo moral tožiti Republiko Slovenijo, je tožnik izvedel šele, ko je Sklad RS za sukcesijo zavrnil njegov zahtevek (oziroma, ko mu je ponudil, da sprejme odškodnino, ki bi mu jo prisodilo sodišče v Trebinju). V konkretnem primeru bi bilo treba torej uporabiti petletni zastaralni rok, ki je začel teči z osamosvojitvijo Slovenije.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Za škodo, ki jo je utrpel v istem škodnem dogodku, je tožnik leta 1988, torej že pred razpadom SFRJ, vložil tožbo zoper takratno SFRJ pri sodišču v Trebinju (Bosna in Hercegovina). Ker se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe (388. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 26/99 in nasl. - ZOR), je bilo s tem dejanjem pretrgano zastaranje odškodninske terjatve. Z osamosvojitvijo Slovenije pa se je položaj spremenil tako v materialnopravnem kot v procesnem pogledu. Prejšnjega odškodninsko odgovornega subjekta (države SFRJ) ni bilo več, namesto njega pa je v obligacijsko razmerje vstopil nov subjekt - Republika Slovenija. Ta namreč po osamosvojitvi odgovarja za škodo, ki jo je pretrpel njen državljan med služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA, ne glede na to, na katerem ozemlju je bil škodni dogodek (prim. pravno mnenje VS RS z dne 19.6.1997, Pravna mnenja I/97, str. 8-10). S procesnega vidika pa je pravda pred sodiščem v Trebinju postala pravda pred tujim sodiščem. Ker mednarodna litispendenca ni procesna ovira (tako 80. člen tedanjega Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 43/82; enako 88. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - Uradni list RS, št. 56/99), je tožnik lahko vložil tožbo za povrnitev škode pred domačim sodiščem (ki je od osamosvojitve Slovenije lahko le katero od slovenskih sodišč). Z vidika zastaranja pa osamosvojitev ni prinesla nobenih sprememb. To, da je za odškodninsko terjatev postala odgovorna Republika Slovenija, ni vplivalo na istovetnost te terjatve. Sprememba subjekta obveznosti (pri čemer ni pomembno, ali gre za univerzalno ali pa za singularno nasledstvo) ni povzročila prenehanja prejšnje obveznosti in nastanek nove. Odškodninska obveznost je ostala ista (tako kot ostane ista v primerih dedovanja, cesije, prevzema dolga). Kljub spremembi dolžnika gre še vedno za isto terjatev, torej za odškodninsko terjatev za škodo, ki naj bi tožniku nastala med obveznim služenjem vojaškega roka v vojski nekdanje SFRJ (ko je 19.9.1986 prejel injekcijo proti tetanusu, zaradi česar je utrpel škodo), in ki se presoja po takratnih predpisih (vključno s prvim odstavkom 218. člena Zakona o službi v oboroženih silah - Uradni list SFRJ, št. 7/85 in nasl.). Zato tudi pretrganje zastaranja, ki ga je povzročila vložitev tožbe pri sodišču v Trebinju, z osamosvojitvijo Slovenije ni izgubilo svojih učinkov (razen v okviru določb 389. in 390. člena ZOR - če pa je bila terjatev pred sodiščem v Trebinju pravnomočno ugotovljena, je od pravnomočnosti dalje začel teči desetletni zastaralni rok iz 379. člena ZOR).

Vložitev tožbe zoper državo SFRJ sicer ni pretrgala zastaranja zoper Republiko Slovenijo, saj Republike Slovenije kot samostojne in neodvisne države takrat še ni bilo. Je pa to dejanje pretrgalo zastaranje iste terjatve. Tako kot se v zastaranje všteva tudi čas, ki je pretekel v prid dolžnikovim prednikom (363. člen ZOR), se v primeru spremembe dolžnika ohranijo tudi učinki pretrganja. Zastaranje namreč ne teče glede aktualnega dolžnika te (iste) terjatve, pač pa glede te (iste) terjatve. Z osamosvojitvijo Slovenije zato zastaranje ni začelo znova teči, niti ni takrat nastala neka nova terjatev (katere zastaranje bi začelo teči z njenim "nastankom").

Ker je zaradi nepravilne odločitve o ugovoru zastaranja dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.).

Vložitev tožbe pri sodišču v Trebinju je pretrgala zastaranje samo za tisto odškodninsko terjatev, ki je bila predmet te, prej vložene tožbe. Utemeljenost ugovora zastaranja bo zato odvisna od vprašanja, kaj je bil predmet tožbe, ki jo je tožnik vložil leta 1988. Če je v tem postopku zahtevana odškodnina (tudi) za škodo, ki je pred sodiščem v Trebinju vložena tožba ne zajema, ugovor zastaranja glede te škode ne bo utemeljen. V skladu z 285. členom ZPP bo moralo zato sodišče od strank zahtevati, da navedeta vsa dejstva, ki so potrebna za odločitev o ugovoru zastaranja. Drugi napotki za nadaljnje delo pa niso potrebni.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.