Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega E.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom, navedenim v uvodu, zoper E.P. odredil pripor iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožbo obdolženčevega zagovornika je senat Okrožnega sodišča v Kopru dne 16.8.1999 zavrnil kot neutemeljeno. Zoper obdolženca je bila s sklepom z dne 17.8.1999 uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ.

Zagovornik obdolženca je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora dne 20.8.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sklepa in zaradi nejasnih in nepopolnih razlogov izpodbijanega sklepa, to je po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora. Vrhovni državni tožilec, svetnik B.Š., je v odgovoru na zahtevo zagovornika obdolženega E.P. za varstvo zakonitosti odgovoril, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita in je podana tudi ponovitvena nevarnost. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženi E.P. storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ s ponavljanjem obdolženčevega zagovora in svojo oceno izvedenih dokazov, po kateri mamilo, ki ga je posedoval obdolženec, ni bilo namenjeno prodaji. Na ta način vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Na enak način vložnik izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ko se sklicuje na vsebino izpovedb zaslišanih prič v drugi kazenski zadevi in ko ocenjuje, da konkretna nevarnost ponovitve ni dokazana. Navedenega pravnomočnega sklepa vložnik glede pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ne izpodbija.

Kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavlja vložnik le v zvezi s sklepom senata prvostopnega sodišča, ki je odločal o njegovi pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora. Sklep o odreditvi pripora obsega vse, kar kot obvezno sestavino sklepa določa 2. odstavek 202. člena ZKP, medtem ko sklep senata, ki je odločal o pritožbi zagovornika obdolženca zoper sklep o odreditvi pripora, vsebuje le presojo navedb pritožbe, zaradi česar pa ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Na podlagi ugotovitve, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in da je bila zahteva za varstvo zakonitosti v navedenem delu vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.