Jedro

Omejitev gibanja je dopustna, če je tujec vložil prošnjo za mednarodno zaščito zaradi zadržanja ali oviranja izvedbe odstranitve iz države. Če se to zgodi v primeru, ko je za odstranitev iz države potrebna izdaja posebne odločbe, je ukrep omejitve gibanja mogoče izreči le, če je bila taka odločba izdana, saj v takem primeru odstranitev iz države pomeni izvršitev te odločbe. V obravnavani zadevi pa je bila tožniku izdana le odločba o odreditvi nastanitve do odstranitve iz države, katere dometa v opisani situaciji po presoji sodišča ni mogoče širiti tako, da bi kakorkoli nadomeščala odločbo o vrnitvi, niti iz nje takšna tendenca ne izhaja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-852/2020/3 (1312-35) z dne 12. 6. 2020 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. V zadevi mednarodne zaščite - omejitve gibanja je bil izdan izpodbijani sklep, s katerim je toženka odločila, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, ker mu je že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve, ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo za to, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, in sicer od ustne naznanitve do prenehanja razloga, vendar najdlje do roka ki je določen v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku gibanje omejeno zaradi razloga po 3. alinei prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Nadalje je med drugim zapisano, da je tožnik v Slovenijo vstopil peš po gozdu 1. 6. 2020 na območju Jelšan, kjer ni žičnate ograje, in nato izstopil 3. 6. 2020 na območju Socerba, nakar je bil po prečkanju meje prijet s strani italijanske policije in vrnjen v Slovenijo 4. 6. 2020. Istega dne mu je bila izdana odločba o nastanitvi v Centru za tujce do odstranitve iz države. Kasneje je tožnik izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (MZ), o čemer je bil pristojni organ obveščen 10. 6. 2020, zato mu je bil 11. 6. 2020 ustno na zapisnik v naslovni zadevi izrečen ukrep omejitve gibanja. Po presoji organa trditvam tožnika, da na Hrvaškem niso želeli sprejeti njegove namere za vložitev prošnje za MZ, ko je prvič prečkal Slovenijo (1.-3. 6. 2020) , ni vedel, da je v Sloveniji možno zaprositi za MZ, tudi v Italiji pa naj policisti ne bi želeli upoštevati njegove namere, ni mogoče verjeti, tudi ob nadaljnjih tožnikovih pojasnilih, da je za možnost MZ izvedel šele v Centru za tujce od drugih migrantov, saj je bil tožnik v center nameščen že 4. 6. 2020, namero pa je izrazil šele 9. 6. 2020, torej šele osmi dan po tem, ko je prvič vstopil v Slovenijo, in po tem, ko mu je že bila izdana odločba o nastanitvi do odstranitve. Zato organ utemeljeno sklepa, da je tožnik svojo namero podal zgolj zaradi oviranja oziroma zadržanja postopka odstranitve iz države, imel pa je to možnost storiti že ob vstopu v Slovenijo (1. 6. 2020), tekom nahajanja v Sloveniji (1.-3. 6. 2020) in nato takoj ob vrnitvi (4. 6. 2020), pa tega ni storil, temveč je to storil šele 9. 6. 2020. 3. Toženka je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 nadalje presojala, ali bi v poštev prišlo pridržanje na območju azilnega doma, kot milejši ukrep, ter po obširnem zapisu razmer v azilnem domu zaključila, da to ne bi prišlo v poštev. Toženka se je pri svoji odločitvi, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda, lahko odšel v drugo državo. Upoštevaje okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi, če se mu gibanje ne bi omejilo, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil, da se odloči o njegovi prošnji za MZ in posledično tudi, da se izvrši postopek odstranitve iz države. Mogoče je sklepati, da tožnik v Sloveniji ni nameraval vložiti prošnje za mednarodno zaščito, saj je Slovenijo le prečkal in prešel v Italijo, zato organ utemeljeno sklepa, da tožnik z vložitvijo prošnje želi preprečiti odstranitev iz države in si zagotoviti svobodno gibanje za nadaljevanje svoje poti.

4. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, s katero predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Navaja, da bi se 3. alinea prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko uporabila le v primeru, če bi bila prosilcu že izdana odločba o vračanju in bi bil prosilec že v formalnem postopku vračanja, nadalje pa da cit. določilo tudi ne vsebuje objektivnih meril, ki jih zahteva Recepcijska direktiva1. Poleg tega tožnik doslej ni imel možnosti zaprositi za mednarodno zaščito: tekom poti niso vedeli, kje so, preden pa je nato prišel v Center za tujce, ni vedel, da lahko tudi v Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito. To je izvedel šele od drugih migrantov v Centru za tujce, medtem ko iz policijske depeše ni razvidno, ali je bil poučen o tej možnosti, četudi je obveznost policije, da zagotovi informacije o teh možnostih, kadar je mogoče sklepati, da državljan tretje države želi podati takšno prošnjo. To določa Procesna direktiva2. Dodaja še, da toženka ni ustrezno pojasnila utemeljenega dvoma, da je tožnik prošnjo podal le zaradi izognitve vrnitvi ali odstranitvi. ZMZ-1 tudi ne ureja alternativ odvzemu prostosti, zaradi česar ni skladen s pravom EU, pomanjkljivo varovanje v azilnem domu pa tudi ne more biti razlog za odvzem prostosti v Centru za tujce. Tožnik se v dokaz svojih navedb sklicuje na izpodbijani sklep, svoje zaslišanje in vpogled v spis. Vložil je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v zadevi, rekoč da mu bo izvrševanje izpodbijanega sklepa prizadejalo nepopravljivo škodo. V centru se zelo slabo počuti, z izpodbijanim sklepom pa mu je kršena pravica do osebne svobode.

5. Toženka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa je odgovorila ob vztrajanju, da je izpodbijani sklep pravno veljaven in zakonit ter s predlogom za zavrnitev tožbe kot neutemeljene, dodatno nestrinjanje s tožbenimi argumenti pa da bo dodatno pojasnila na ustnem zaslišanju tožnika.

6. Sodišče je dne 22. 6. 2020 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnik vztrajal pri svojih navedbah, sodišče ga je na naroku zaslišalo ter vpogledalo v upravni spis, s čimer so bili izvedeni vsi dokazni predlogi. Glede vprašanja, ali je tožnik že v postopku vračanja, je toženka na naroku med drugim pojasnila, da je tožnik že 4. 6. 2020 bil v postopku neformalnega vračanja, kar je bilo zavrnjeno s strani hrvaških organov, ker so zahtevali formalno vračanje zaradi pomanjkanja dokazov, zato je bil tožnik tudi nastanjen v Centru za tujce istega dne in mu je bilo z odločbo omejeno gibanje na območje Centra za tujce zaradi obstoja nevarnosti pobega in ker ga ni bilo mogoče odstraniti po neformalni najavi, torej je od nastanitve v Centru za tujce dalje v postopku formalnega vračanja. Tožnik je v tej zvezi na naroku izpostavil, da je bil prvotno v postopku neformalnega vračanja na podlagi sporazuma o vračanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, torej ne po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), nato pa je izrazil namero za mednarodno zaščito, s čimer je bil postopek neformalnega vračanja prekinjen in tožnik ni v formalnem postopku vračanja, zato ta zakonski pogoj ni izpolnjen. Glede vprašanja, ali je bil tožnik poučen o možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, je toženka med drugim povedala, da, če tujci ne izrazijo namena zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, jih ni treba dodatno seznanjati s tem. Tožnik je repliciral, da iz 8. člena Postopkovne direktive izhaja, da obveznost pristojnega organa nastopi še pred podajo namere, že v primeru indicev, da oseba želi mednarodno zaščito. Tožniki je bil na naroku tudi zaslišan, zlasti glede okoliščin v zvezi z njegovo podajo namere in prošnje za mednarodno zaščito ter njegovim védenjem o možnostih v tej zvezi.

K . točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o vračanju3, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi (poudarek sodišča); razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II). V slovenskem pravnem redu je to urejeno v tretji alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma4, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve (poudarek sodišča), pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

9. S to določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje po ZTuj‑2. 10. Glede na primarni tožbeni ugovor, da bi se 3. alinea prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko uporabila le v primeru, če bi bila prosilcu že izdana odločba o vračanju in bi bil prosilec že v formalnem postopku vračanja, je sodišče najprej preverilo okoliščine v tej zvezi. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik pri tem vztrajal in trdil, da je bil prvotno v postopku neformalnega vračanja na podlagi sporazuma o vračanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, torej ne po Zakonu o tujcih, nato pa je izrazil namero za mednarodno zaščito, s čimer je bil postopek neformalnega vračanja prekinjen in tožnik ni v formalnem postopku vračanja, zato ta zakonski pogoj ni izpolnjen. Toženka pa je dejala, da je bil tožnik že 4. 6. 2020 v postopku neformalnega vračanja, kar je bilo zavrnjeno s strani hrvaških organov, ker so zahtevali formalno vračanje zaradi pomanjkanja dokazov, zato je bil tožnik tudi nastanjen v Centru za tujce istega dne in mu je bilo z odločbo omejeno gibanje na območje Centra za tujce zaradi obstoja nevarnosti pobega in ker ga ni bilo mogoče odstraniti po neformalni najavi, zaradi česar je od nastanitve v Centru za tujce dalje v postopku formalnega vračanja.

11. Postopek vračanja oziroma odstranitve iz države po ZTuj-2 načeloma poteka na podlagi odločbe o vrnitvi (prvi odstavek 69. člena ZTuj-2), razen kolikor zakon izdaje takšne odločbe ne predpisuje. Tako denimo prvi odstavek 64. člena ZTuj-2 določa, da se odločba o vrnitvi ne izda v primerih, ko je tujec prijet pri nezakonitem prehajanju državne meje ali v povezavi z njim in po tem ni pridobil pravice do prebivanja, tujcu, ki je v postopku vračanja ali izročitve na podlagi mednarodne pogodbe o vračanju oseb, in tujcu, ki mu je bila izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države. Če gre za vrnitev oziroma izročitev tujca na podlagi mednarodne pogodbe (kar je toženka skušala storiti tudi v konkretni zadevi, ko je najprej skušala predati tožnika Hrvaški), je torej možna predaja tujca brez izdaje odločbe o vrnitvi. Vendar pa 64. člen ZTuj-2 določa tudi, da se tujcu vseeno izda odločba o vrnitvi, če ni bil sprejet v državo pogodbenico oziroma če vanjo ni bil vrnjen v roku 72 ur. Prav do tega je prišlo tudi v obravnavani zadevi, saj je Hrvaška zavrnila sprejem tožnika v neformalnem postopku.

12. To pomeni, da bi morala biti tožniku po prvem odstavku 64. člena ZTuj-2 izdana odločba o vrnitvi, saj drugače po prej cit. določilih sploh ni mogoče govoriti o „izvedbi in izvršitvi“ postopka vračanja oziroma odstranitve po tem zakonu, ki bi jo tožnik vsaj potencialno lahko oviral z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito. Povedano drugače, omejitev gibanja na zakonski podlagi, na katero se sklicuje toženka, je dopustna le, če je tujec vložil prošnjo za mednarodno zaščito zaradi zadržanja ali oviranja izvedbe odstranitve iz države. Če se to zgodi v primeru, ko je za odstranitev iz države potrebna izdaja posebne odločbe, je ukrep omejitve gibanja mogoče izreči le, če je bila taka odločba izdana, saj v takem primeru odstranitev iz države pomeni izvršitev te odločbe. V obravnavani zadevi pa je bila tožniku izdana le odločba o odreditvi nastanitve do odstranitve iz države, katere dometa v opisani situaciji po presoji sodišča ni mogoče širiti tako, da bi kakorkoli nadomeščala odločbo o vrnitvi, niti iz nje takšna tendenca ne izhaja.

13. Glede na navedeno v zadevi ni odločbe o vrnitvi oz. v teku odstranitve, izvedbo katere bi tožnik s svojo prošnjo za mednarodno zaščito lahko zadrževal ali oviral oz. otežil, zato že pojmovno ne more biti zadoščeno temu pogoju iz 3. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Z izpodbijanim sklepom je zato prišlo do kršitve materialnega prava, pri čemer je tožnik predlagal odločanje v sporu polne jurisdikcije z odpravo izpodbijanega sklepa. Ker narava stvari to dopušča in dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, pri čemer se ni opredeljevalo do preostalih navedb strank in s tem glede podanosti ostalih zakonskih pogojev za omejitev gibanja iz cit. 3. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. K II. točki izreka:

14. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe, po tretjem odstavku istega člena pa je mogoče izdajo začasne odredbe zahtevati tudi zaradi začasne ureditve stanja. V vsakem primeru pa iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša le na čas do izdaje pravnomočne odločbe, kar pomeni, da je procesna predpostavka za vložitev zahteve obstoj odprtega upravnega spora oz. tožbe v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izrečeno s I. točko izreka, pritožba ni dovoljena, zato je z njo upravni spor pravnomočno zaključen. To pomeni, da procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe oz. za odločanje o tej zahtevi več ni izpolnjena, zato je sodišče zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 2 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 3 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. 4 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce.