Jedro

Zaslišanje strank je dokaz, ki ga sodišče izvede le takrat, kadar drugi dokazi ne zadoščajo za odločitev oziroma, če ugotovi, da je to za odločitev potrebno (2. odstavek 264. člena ZPP). Sodišče samo presodi, ali bo izvedlo ta dokaz ali ne. S tem, ko sodišče tožnice in priče ni zaslišalo, ni storilo nobene kršitve ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala izločitev iz zapuščine in ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št..., vl. št... k.o... do 589/2000 ter ustrezno vknjižbo v zemljiško knjigo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka in sicer iz vseh revizijskih razlogov po 185. (verjetno 385.) členu ZPP. Trdi, da sta sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker nista izvedli vseh predlaganih dokazov tožeče stranke. Morali bi zaslišati vsaj še tožnico in pričo S. G., ki bi potrdila verzijo tožeče stranke. Zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Tožnica bi namreč prikazala povsem drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno, in sicer, da je I. Š. dejansko podala dedno izjavo o odpovedi dedovanju, zakaj zapuščinski sodnik ni zapisal te izjave v zapisnik ter da je tožnica tudi slišala izjavo I. Š. o tem. Sodišče neupravičeno trdi, da je bila tožnici dana možnost zaslišanja, pa se obravnav ni udeležila. Dejansko stanje je takšno, da se je tožnica udeležila prvega naroka in da se je za drugi narok opravičila. Le na zadnji glavni obravnavi ni bila prisotna, saj sodišče tudi ni imelo namena zasliševati strank. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej odgovarja na ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožena stranka sprva očita sodišču, da dejanskega stanja ni prav ugotovilo, ko ni zaslišalo tožnice in predlagane priče. Nato pa sodišču smiselno očita še, da je tožnici s tem onemogočilo obravnavo pred sodiščem (7. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Kar zadeva popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja vrhovno sodišče ugotavlja, da ga v revizijskem postopku ne sme ponovno preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP). Načelo materialnopravnega vodstva (7. člen ZPP) in proste presoje dokazov (8. člen ZPP) vključujeta tudi pravico do odločitve in izbire, kateri dokazi so za odločitev pomembni in kateri ne. To velja tako za zaslišanje prič, kot za zaslišanje strank. Za slednji dokaz še posebej. Zaslišanje strank je dokaz, ki ga sodišče izvede le takrat, kadar drugi dokazi ne zadoščajo za odločitev oziroma, če ugotovi, da je to za odločitev potrebno (2. odstavek 264. člena ZPP). Sodišče samo presodi, ali bo izvedlo ta dokaz ali ne. S tem, ko sodišče tožnice in priče ni zaslišalo, ni storilo nobene kršitve ZPP.

Kar zadeva drugi očitek, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je ugotovitev sodišča druge stopnje o tem, da se tožnica ni udeleževala obravnav, povsem točna. Še več, sodišče je razpisalo štiri naroke, tožnica pa se ni udeležila nobenega. Le odsotnost na drugem naroku je opravičil njen mož (revizijsko sodišče se ne spušča v presojo, ali je takšno opravičilo - l.št. 17 spisa - brez dokazil sploh mogoče šteti za opravičilo). Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), ta revizijski razlog ni podan.

Sodišči druge in prve stopnje pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pravilno sta se oprli na Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78) in Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91, 31/93, 24/95, 42/95 - poznejše spremembe za odločanje v tem sporu niso pomembne).

Tožnica temelji svoj tožbeni zahtevek na dveh trditvah: dedni izjavi I. Š. o odpovedi dedovanju po pokojnih starših M. in F. S., ter stroških, ki jih je imela z njunim preživljanjem. Sodišči prve in druge stopnje sta zato morali najprej ugotoviti, ali je bila navedena dedna izjava sploh dana ali ne. Ugotovili sta, da ne. To je dejanska ugotovitev, ki sama po sebi zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka na tej podlagi. Sodišči sta nato odgovorili tudi na drugo trditev, tj. zakaj tudi stroški s preživljanjem tožničinih staršev ne morejo biti pravna podlaga za njen tožbeni zahtevek. Tudi za to odločitev sta imeli na razpolago zadostno dejansko podlago, ki sta jo tudi materialnopravno pravilno presodili. Več razlogov o tem v revizijski sodbi ni potrebnih, ker teh razlogov tožnica v reviziji ne izpodbija.

Revizija je zato v celoti neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.