Jedro

Obnovo upravnega spora je mogoče predlagati le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje. Interpretacijska odločba Ustavnega sodišča RS pomeni drugačno uporabo materialnega prava, to pa tudi ni obnovitveni razlog. Začasno odredbo je možno uspešno predlagati le v primerih (še) odprtega upravnega spora, ko o pritožbi (še) ni odločeno. Zato zgolj na podlagi predloga za obnovo postopka, ki je bil na prvi stopnji pravilno zavržen, tudi začasne odredbe ni možno predlagati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 483799-29 z dne 11.9.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog P.C. za obnovo postopka (upravnega spora) z dne 11.7.2002 (točka 1. izreka sklepa) in zavrglo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 11.7.2002 in 23.8.2002 (2. točka izreka sklepa).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je s sodbo opr. št. U 483/99-12 z dne 10.11.1999, zavrnilo tožbi obeh tožnikov zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 9.2.1999, s katero je bil zavrnjen njun zahtevek za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 513/1 vl. št. 1045 k.o. B. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. I Up 51/2000-4 z dne 15.11.2000 pritožbi tožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Prvotožnik je dne 12.7.2002 vložil predlog za obnovo postopka in predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je dopolnil 23.8.2002. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrglo iz naslednjih razlogov: postopek, ki je pravnomočno končan s sodno odločbo, se na predlog stranke obnovi, če obstoja obnovitveni razlog (85. člen ZUS, Uradni list SRS, št. 50/97 in 70/00). Obnovitveni razlogi so v navedeni določbi taksativno našteti. Uporaba tega izrednega pravnega sredstva širše razlage obnovitvenih razlogov ne dopušča. V predlogu za obnovo postopka mora predlagatelj navesti tudi razloge za obnovo in dokaze oziroma okoliščine, ki razloge verjetno izkazujejo (88. člen ZUS). Predlagatelj je predlagal obnovo sodnega postopka iz razlogov po 1. in 6. točki 1. odstavka 15. člena ZUS. Ker je bil v postopku, končanem s sodbo z dne 10.11.1999, upravni spor rešen na podlagi dejstev, ugotovljenih v upravnem postopku, predlagatelj že zaradi tega obnove po 1. točki ne more uspešno uveljavljati. Razloge za obnovo postopka je predlagatelj utemeljil z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002. Ta odločba ne more pomeniti obnovitvenega razloga po 6. točki 1. odstavka 85. člena ZUS. V odločbi je ustavno sodišče podalo razlago 4. člena, 9. točke 3. člena 31.in 32. člena Zakona o denacionalizaciji. Gre za takoimenovano interpretacijsko odločbo, s katero sodišče odloči, da določena norma ni v naskladju z ustavo, če se razlaga tako, kot pojasni. Zakon o ustavnem sodišču pravnih učinkov take odločbe izrecno ne ureja. Učinkovanje odločbe ustavnega sodišča na konkretna pravna razmerja je predpisana za primere, ko sodišče zaradi ugotovljene neskladnosti z ustavo zakon razveljavi. Razveljavljeni zakon se ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen Zakona o ustavnem sodišču). Če v primeru razveljavitve zakona (Ustavno sodišče lahko zakon le razveljavi, ne pa tudi odpravi), učinkuje odločitev ustavnega sodišča le na še nepravnomočno rešena pravna razmerja, se tudi v primerih, ko ustavno sodišče poda ustavno skladno razlago zakona, učinek te odločitve ne more raztezati na že pravnomočno končane zadeve. Zato navedena odločba ne more predstavljati pravne podlage za drugačno odločitev v denacionalizacijski zadevi. Upravno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 10.11.1999 določb Zakona o denacionalizaciji ni razlagalo tako, kot je po stališču ustavnega sodišča ustavnopravno skladno. To pomeni, da je nepravilno uporabilo materialno pravo. To po 85. členu ZUS ni razlog, da bi se postopek lahko obnovil. Ker predlagatelj tako ni verjetno izkazal razloge, na podlagi katerih je obnovo postopka predlagal oziroma po katerih ZUS dopušča obnovo, je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka zavrglo na podlagi določbe 1. odstavka 89. člena ZUS.

Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje zavrglo iz naslednjih razlogov: ZUS ureja dve vrsti začasnih odredb in sicer odložitev izvršitve upravnega akta do odločitve o tožbi v upravnem sporu (1. odstavek 69. člena in iz 30. člena ZUS), ter začasno odredbo za ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje (2. odstavek 69. člena ZUS). Čeprav se predlagatelj sklicuje na 30. člen v zvezi z 69. členom ZUS, je po vsebini predlagal začasno odredbo za ureditev stanja. Ker je tudi ta predvidena kot procesni institut za ureditev spornega razmerja, to pa je opredeljeno z izpodbijanim pravnim aktom v upravnem sporu, je takšno začasno odredbo mogoče v upravnem sporu zahtevati le v zvezi s tožbo, po kateri se odloča o izpodbijanem upravnem aktu, ne pa tudi ob izrednih pravnih sredstvih, s katerimi se izpodbija sodba, s katero je že pravnomočno odločeno o tožbi.

P.C. v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo sodnega postopka in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Upravno sodišče je zmotno interpretiralo vsebino in pomen citirane odločbe Ustavnega sodišča. Z napačno in protiustavno uporabo materialnega prava je v konkretnem postopku upravno sodišče nedopustno in protiustavno poseglo v temeljne človekove pravice predlagatelja (14. in 22. člen Ustave RS). Ustavno sodišče je ugotovilo, da so v dosedanjih denacionalizacijskih postopkih upravni in sodni organi napačno tolmačili zakonska določila. To pomeni, da je v konkretnem postopku v celoti izkazan in podan upravičen razlog za obnovo postopka. Šele odločba druge stopnje dejansko zavrnila denacionalizacijski zahtevek. Glede na naravo in vsebino citirane odločbe ustavnega sodišča je odločba dejstvo, ki bi v konkretnem denacionalizacijskem postopku, če bi jo ustavno sodišče sprejelo že v času prvotnega odločanja, z gotovostjo pripeljalo do drugačne odločbe upravnega sodišča. Začasno odredbo je možno vložiti tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev v izpodbijanem sklepu navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z vsemi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev. Tako s tistimi, ki se nanašajo na odločitev glede predloga za obnovo postopka, kot tistimi, ki se nanašajo na odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Obe odločitvi in navedeni razlogi so skladni z določbami ZUS, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedena odloča ustavnega sodišča, ki jo je tožnik kot predlagatelj obnove navajal kot obnovitveni razlog, pomeni drugačno uporabo določb zakona o denacionalizaciji. Drugačna uporaba materialnega prava pa ni obnovitveni razlog po določbi 85. člena ZUS kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

Tudi stališče pritožbenega sodišča je, da začasne odredbe kot začasnega in preventivnega varstva tožnika (glede na določbe ZUS, ki urejajo začasno odredbo in ki se nanašajo na izredno pravno sredstvo), ni mogoče zahtevati ob vložitvi izrednega pravnega sredstva (v konkretnem primeru predloga za obnovo postopka) zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bila tožba tožnika zavrnjena. Po presoji pritožbenega sodišča je mogoče zahtevati začasno odredbo le v časovnem okviru (še) "odprtega" upravnega spora, ko o vloženi tožbi (še) ni odločeno, ne pa tudi tedaj, ko je bilo (kot v konkretnem primeru) o vloženi tožbi že pravnomočno odločeno (tožba zavrnjena), tožnikov predlog za obnovo (sodnega) postopka v upravnem sporu pa zavržen že v fazi predhodnega preizkusa predloga, in to po presoji pritožbenega sodišča pravilno. Zato tožnik, (predlagatelj obnove in začasne odredbe), nima prav, ko v pritožbi glede začasne odredbe uveljavlja drugačno stališče. Za takšno stališče v konkretnem primeru v določbah ZUS ni podlage.

V čem naj bi bila podana napačna presoja dejanskega stanja pritožnik ni navedel. Ker niso podani uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi določb 73., 68. in 69. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.