Jedro

Ker je sodišče upoštevalo kot datum akontacije marec 1991 in ne pomladi 1992, je uporabilo različne tečajne vrednosti in ni primerjalo prave vrednosti akontacije in dolžnega plačila. Zato ni moglo pravilno uporabiti določila 600. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), po katerem je tožena stranka dolžna plačati opravljeno delo. Poleg tega sodišče ni pojasnilo, kako je preračunani znesek primerjalo s cenami, ki jih je navedel izvedenec glede na januar 1992, in tudi ne, zakaj se je odločilo za uporabo drugega odstavka 623. člena, in ne prvega odstavka tega člena.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženke plačilo 4.114,54 nemških mark v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan 23.12.1992 z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in ki tečejo od tolarske protivrednosti vtoževanega zneska od 24.12.1992 dalje. Glede na to je tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da sta se tožnik in toženkin pokojni mož dogovorila, da bo tožnik opravil določeno delo, da ga je opravil in da je za to prejel v marcu 1991 akontacijo 30.000,00 tolarjev. Ko je sodišče primerjalo po izvedencu gradbene stroke ovrednoteno delo v nemških markah in akontacijo, preračunano v nemške marke, je ugotovilo, da je bilo tedaj plačano vse opravljeno delo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je v zvezi s prvo sodbo tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev obeh sodb ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Med razlogi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) navaja, da je sodišče kršilo določilo 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91-I) ter določila drugega odstavka 6. člena, 102. člena in 105. člena ZPP v zvezi s postavitvijo sodnega tolmača za srbski jezik, ker mu ni omogočilo prevajanja vsega postopka v srbski jezik, zlasti ne tedaj, ko je bil izvršen pregled tožnikovih del na zgradbi. Zato tožnik v pravdi ni mogel pravilno pojasniti svojega stališča oziroma ga je sodišče napačno razumelo. To velja zlasti za dogovarjanje med tožnikom in toženkinim možem, plačilo sporne akontacije in odločitev sodišča, da se akontacija pobota z ocenjenim zneskom izvedenca ter tožbeni zahtevek zavrne. Naslednjo bistveno kršitev postopkovnih določil po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP vidi revident v nerazumljivi sodbi, ki nasprotuje sami sebi in razlogom sodbe, zlasti pa izjavam strank. Če bi sodišče upoštevalo dejanske ugotovitve o tem, kako in kje sta se srečala tožnik in toženkin mož, ne bi moglo zaključiti, da je bila akontacija 30.000,00 tolarjev plačana v marcu 1991. Zato predlaga sodišču, da oceni pomanjkljivosti v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem in spozna, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določila ZPP. Ker je sodišče zmotno štelo za plačilo akontacije marec 1991, namesto marca 1992, je zmotno preračunalo nemške marke v tolarje. Če bi upoštevalo tečaj nemške marke v marcu 1992, bi ugotovilo plačilo akontacije v protivrednosti 606,90 nemških mark, kar izkazuje tudi bančni izračun. Poleg tega je sodišče preračunavalo znesek v tolarjih in ne v dinarjih in ugotovitev, da gre za enako vrednost, ne zadošča. Revident še opozarja, da je sodišče prve stopnje na drugi strani sodbe tudi pomanjkljivo navedlo izvedene dokaze, saj je tožnik predlagal še druge. Pomanjkljivosti sodišče druge stopnje ne bi smelo preiti, vse navedeno pa se je odrazilo tudi pri materialni pravilnosti sodbe. Tožnik očita kršitve postopkovnih določil tudi v zvezi s postavitvijo izvedenca, ker je sodišče postavilo izvedenca Pivača brez soglasja pravdnih strank in v nasprotju z določilom drugega odstavka 251. člena ZPP, kar je tožnik ugovarjal pred prvostopenjskim sodiščem in v pritožbi. Tudi konkretnih odločitev v zvezi z opravljenim delom izvedenca sodišči nista upoštevali, čeprav je tožnik grajal njegove izmere opravljenega dela in je v spis predložil drugačne listine. Glede zmotne uporabe materialnega prava tožnik trdi, da preračun dane akontacije po tečaju v marcu 1992 daje drugačen znesek, ki ne zadošča za pobotanje z vtoževanim zneskom. Pripominja, da temelj zahtevka ni bil sporen in da je toženka ponujala poravnavo v znesku 3.700 nemških mark.

Revizija je utemeljena samo v spodaj navedenem obsegu.

Glede očitka, da tožnik ni mogel spremljati vsega postopka v njegovem materinem jeziku, je pritrditi reviziji samo v toliko, da 14. člen URS vsakomur zagotavlja enakost pred zakonom, ne glede na različne osebne okoliščine, med katerimi je posebej naveden jezik. Po določilu 22. člena URS to še posebej velja za varstvo pravic v sodnem postopku. Dejstvo je, da ljudje nismo enako nadarjeni za učenje tujih jezikov in da je oseba, ki jezika ni vešča, lahko prikrajšana pri varstvu svojih pravic. To izhaja tudi iz določil nekaterih mednarodnih konvencij, ki jih je Republika Slovenija inkorporirala v svoj pravni red. Toda srbski jezik, ki ga navaja revizija, po določilu 11. člena URS ni uradni jezik Republike Slovenije, zato zanj ne veljajo določila 6. in 102. do 105. člena ZPP. To jasno izhaja tudi iz določil Zakona o pravdnem postopku, ki bo začel veljati 14.7.1999, v katerem je strankam priznana pravica, da uporabljajo svoj jezik, toda le do določene mere. V danem primeru je sodišče ugotovilo, da je tožnik slovenski državljan, kar pomeni, da bi moral celo v primeru, če bi pridobil državljanstvo z naturalizacijo, po določilu 5. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 38/92 do 29/95) obvladati slovenski jezik v taki meri, da bi se lahko sporazumeval z okoljem. Ker je tožnik prosil za prevajalca, mu je sodišče ugodilo in preložilo glavno obravnavo ter je pri prvem naroku, ko je bil tožnik prvič zaslišan, sodelovala prevajalka. Če je tožnik želel njeno prisotnost tudi v bodoče, bi si jo moral zagotoviti. Poleg tega je tožnikove pravice v pravdnem postopku zastopal odvetnik, ki bi moral biti še bolj pozoren na njihovo varstvo in na dogajanje na narokih ter bi moral sodelovati pri izvedenčevih meritvah in drugih sodnih opravilih.

Izvedenca gradbene stroke je sodišče imenovalo v skladu z določilom 251. člena ZPP potem, ko je na glavni obravnavi dne 9.4.1997 s strankama razpravljalo o tem in so se vsi strinjali, naj ga določi sodišče izmed sodnih izvedencev. Ker izvedenec V. zaradi zadržanosti ni mogel sodelovati, je sodišče po določilu četrtega odstavka 251. člena ZPP postavilo drugega in sklep vročilo pravdnima strankama. Če je imel tožnik kake utemeljene pomisleke, bi jih moral izraziti tedaj, oziroma bi moral predlagati izločitev. Nesodelovanje in naknadno pavšalno izpodbijanje pravilnosti opravljenega dela ni ustrezno in je prepozno.

Tudi očitane pomanjkljivosti pri navajanju izvedenih dokazov v sodbah niso mogle bistveno vplivati na pravilnost sodbe. Sodišče je navedlo zlasti dokaze, ki jih je ocenilo kot odločilne za sodbo.

Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja na to, da niti prvostopenjsko sodišče, niti pritožbeno sodišče nista ocenila tožnikove izpovedi o začetku in koncu del in sporazuma o dnevu plačila akontacije, ki se ne skladajo. Res je pooblaščenec tožeče stranke na naroku dne

10.12.1997 izrecno pristal na to, da se za preračun dane akontacije upošteva datum 15.3.1991 (kar pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče na 5. strani obrazložitve), toda na glavni obravnavi dne 10.12.1997 je bil prisoten tudi tožnik, ki se je celo razburil, češ da datum marec 1991, ko naj bi toženkin mož dal akontacijo, ni točen. Pojasnil je, da je prejel akontacijo proti koncu del in da ga ni treba siliti, naj pove točen datum in kolikšno vrednost je tedaj predstavljalo 30.000,00 tolarjev v nemških markah. Če je na istem naroku njegov pooblaščenec dajal drugačne izjave, bi moralo sodišče postopati po določilu prvega odstavka 93. člena ZPP ali pa bi moralo po določilu drugega odstavka 221. člena ZPP vsaj presoditi, kaj to pomeni.

Ker je sodišče upoštevalo kot datum akontacije marec 1991 in ne pomladi 1992, je uporabilo različne tečajne vrednosti in ni primerjalo prave vrednosti akontacije in dolžnega plačila. Zato ni moglo pravilno uporabiti določila 600. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), po katerem je tožena stranka dolžna plačati opravljeno delo. Poleg tega sodišče ni pojasnilo, kako je preračunani znesek primerjalo s cenami, ki jih je navedel izvedenec glede na januar 1992, in tudi ne, zakaj se je odločilo za uporabo drugega odstavka 623. člena, in ne prvega odstavka tega člena.

Navedena napačna in pomanjkljiva uporaba materialnega prava je vplivala na pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja, ki ga v reviziji ni mogoče ugotavljati. Zato je revizijsko sodišče po določilu drugega odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. To naj v ponovljenem postopku preračuna vrednost del, ki jih je opravil tožnik in vrednost akontacije na isti datum ter uporabi enoten valutni tečaj. Šele potem bo lahko odločilo o plačilu, pri čemer se bo moralo opredeliti bodisi za plačilo, ki naj bi bilo določeno s pogodbo, bodisi za plačilo, ki ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, normalno porabljenemu času in za opravljeno vrsto dela običajnemu plačilu.

Ko bo sodišče prve stopnje odločilo o glavni stvari, naj odloči tudi o stroških postopka, vključno z revizijskimi, kajti sodišče je po določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP pridržalo odločitev za končno odločbo.