20. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 78/2004 z dne 24. 6. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 286/2002 z dne 10. 12. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 82/99 z dne 13. 2. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili iz prvega odstavka 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen dveh let zapora. Zoper sodbo Okrožnega sodišča je vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo. Enako je Vrhovno sodišče zavrnilo pozneje vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.V ustavni pritožbi navaja, da naj bi soobsojenec K. G. ob odvzemu prostosti ne bil poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, kar naj bi pomenilo kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Izjava, ki jo je navedeni soobsojenec dal preiskovalnemu sodniku, naj bi bila izsiljena, saj naj bi bil ob zaslišanju v abstinenčni krizi in pod psihičnim pritiskom policije, s tem pa naj bi bila kršena pravica do varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave. Obsodilna sodba zoper pritožnika naj bi se opirala izključno na dokaz, pridobljen s kršitvijo navedenih pravic.

3.Pritožnik nadalje navaja, da je v zadevi meritorno odločal sodnik, ki se je predhodno seznanil z izjavami, ki jih je soobsojenec dal policiji. Čeprav je preiskovalni sodnik izločil uradni zaznamek o razgovoru policije s soobsojencem, naj bi v spisu še vedno ostali uradni zaznamki o tem razgovoru. Zaradi tega naj bi bila obdolžencu kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravna jamstva iz 29. člena Ustave. Pritožniku naj bi bile pravice iz 15., 22. in 29. člena Ustave kršene tudi s tem, da Višje sodišče niti njemu niti njegovemu zagovorniku ni omogočilo, da bi se pred odločanjem senata Višjega sodišča seznanila s pisnim predlogom državnega tožilca in se glede njega izjasnila. S tem v zvezi pritožnik še navaja, da bi lahko, če bi bil seznanjen s pisnim predlogom državnega tožilca, podal ustrezen zagovor ali predlagal dokaze, ki bi privedli do drugačne sodbe.

4.Dne 24. 3. 2006 je pritožnik poslal dopolnitev k ustavni pritožbi. V njej navaja, da je preiskovalni sodnik odredil prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov, ki pa ga je izvajala SOVA in ne policija. S tem naj bi mu bili kršeni pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravica do varstva tajnosti pisem in drugih občil. Ustavnemu sodišču predlaga, naj odloči kot v odločbi št. Up-412/03 z dne 8. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 117/05, in OdlUS XIV, 104) in izpodbijane sodbe razveljavi.

5.Ob preizkusu ustavne pritožbe je Ustavno sodišče vpogledalo v spis zadeve, v kateri so bile izdane izpodbijane odločbe.

B.

6.Prvi pritožnikov očitek je, da je bil obsojen na podlagi soobsojenčevih izjav, ki naj bi bile pridobljene s kršitvijo pravic iz 19. in 21. člena Ustave. Upoštevajoč določbo 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) pritožnik načeloma ni upravičen vložiti ustavno pritožbo, v kateri bi uveljavljal kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki niso bile storjene njemu, temveč njegovemu soobsojencu. Vendar pa je treba upoštevati pritožnikovo trditev, da naj bi bil obsojen na podlagi dokazov, pridobljenih s temi kršitvami. Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-62/99 z dne 4. 7. 2000 (sklep je priložen) zapisalo, da je izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, eno izmed sredstev, s katerimi se zagotavlja enakost orožja obeh strank v kazenskem postopku in s tem pravice iz 22., 23. in 29. člena Ustave. Ker sporne izjave niso bile izločene, temveč so bile, kot izhaja iz izpodbijanih sodb, v veliki meri podlaga za pritožnikovo obsodbo, je navedeni pritožnikov očitek razumeti kot uveljavljanje kršitev njegovih pravic iz 22., 23. in 29. člena Ustave. V tem smislu je treba preizkusiti pritožnikove navedbe, da so bile soobsojenčeve izjave pridobljene s kršitvijo pravic iz 19. in 21. člena Ustave.

7.Pritožnik zatrjuje, da naj bi soobsojenec ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom ne bil obveščen, da ni dolžan ničesar izjaviti, kar mu sicer zagotavlja tretji odstavek 19. člena Ustave. Iz zapisnika o zaslišanju soobsojenca izhaja, da mu je preiskovalni sodnik povedal, katerega kaznivega dejanja je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev, ter ga pri tem seznanil s kazensko ovadbo policije. Soobsojenec je na to izjavil, da razume, česa se ga bremeni. Preiskovalni sodnik ga je nato poučil, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Nadalje ga je poučil o pravici do zagovornika, ki je lahko navzoč ob zaslišanju, kakor tudi, da se bo zaslišanje opravilo brez zagovornika, če se tej pravici odpove. Po tem pouku je soobsojenec izjavil, da se bo zagovarjal sam, brez zagovornika, in podal zagovor, ki je vseboval več obremenilnih izjav. Iz navedenega torej izhaja, da je bil pritožnikov soobsojenec seznanjen s tem, da ni dolžan ničesar izjaviti.

8.Poleg tega pritožnik zatrjuje, da je bil njegov soobsojenec ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom v abstinenčni krizi, zato naj bi bile pridobljene izjave izsiljene, s tem pa v nasprotju z določbo drugega odstavka 21. člena Ustave. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je to zaradi ugotavljanja, ali so bile soobsojenčeve izjave izsiljene z izrabljanjem abstinenčne krize, zaslišalo zdravnico, ki ga je pregledala v času policijskega pridržanja (torej pred zaslišanjem pri preiskovalnem sodniku), in postavilo izvedenca psihiatrične stroke. Zdravnica je potrdila, da je bil soobsojenec v abstinenčni krizi, zaradi česar je prejel metadon. Izvedenec je pojasnil, da je soobsojenec popoldne oziroma večer pred zaslišanjem prejel takšno dozo metadona in pomirjevala, da je bila njegova abstinenčna kriza med zaslišanjem močno omiljena, da njegova razumska presoja in voljno ravnanje nista bila prizadeta in da je soobsojenec pouk, da se ni dolžan zagovarjati, razumel. Glede na to je Okrožno sodišče sklepalo, da soobsojenčeve izjave niso bile izsiljene. Na izvedenčevo mnenje se je oprlo tudi Višje sodišče, ko je odločalo o pritožbah. Vrhovno sodišče pa je s tem v zvezi zapisalo, da je (prvostopenjsko) sodišče po presoji vseh relevantnih okoliščin ustrezno ugotovilo, da ni nobenega dokaza, da bi bila soobsojenčeva izpovedba izsiljena. Pritožnik v utemeljitev svojega očitka ponuja zgolj mnenje izvedenca, ki so ga pri odločanju upoštevale tudi izpodbijane sodbe, s ponovnim odpiranjem vprašanja soobsojenčevega stanja ob zaslišanju pa v bistvu polemizira z dejanskimi ugotovitvami sodišč, čemur postopek z ustavno pritožbo ni namenjen.

9.Ker pritožnik ni izkazal, da bi bile soobsojenčeve izjave pred preiskovalnim sodnikom pridobljene z opustitvijo pravnih jamstev iz tretjega odstavka 19. člena Ustave ali izsiljene zaradi abstinenčne krize in s tem v nasprotju z drugim odstavkom 21. člena Ustave, je očitno, da z dejstvom, da so se izpodbijane sodbe oprle na te izjave, ni bila kršena pritožnikova pravica do enakosti orožij v kazenskem postopku, kot mu jo zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave.

10.V zvezi s pritožnikovim očitkom, da se je sodeči sodnik seznanil z dokazi, ki bi morali biti izločeni, in da se ti dokazi še vedno nahajajo v spisu na listovnih številkah 116 in 117, je Ustavno sodišče z vpogledom v spis zadeve ugotovilo, da dokazov, ki jih navaja pritožnik, v spisu ni in da so bili izločeni s sklepom preiskovalnega sodnika dne 28. 7. 1997. Glede na navedeno se sodeči sodnik s spornimi dokazi ni mogel seznaniti in je zato očitno, da pritožniku niti s tem niso bile kršene pravice iz 22., 23. in 29. člena Ustave.

11.Pritožnik še zatrjuje, da mu v pritožbenem postopku ni bil vročen pisni predlog državnega tožilca. Vrhovno sodišče, ki je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, je ugotovilo, da niti pritožniku niti njegovemu zagovorniku ni bil vročen predlog višjega državnega tožilca, ki ga je ta podal skladno z drugim odstavkom 377. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP). To pa ne pomeni, da se pritožnik s tem predlogom ni mogel seznaniti ali da nanj ni mogel odgovoriti pred odločanjem Višjega sodišča. Kot je ugotovilo že Vrhovno sodišče, sta bila pritožnik in njegov zagovornik obveščena o seji Višjega sodišča, vendar nanjo nista prišla, o čemer je Višje sodišče že vnaprej obvestil pritožnikov zagovornik in hkrati predlagal, naj se sejo opravi v njuni nenavzočnosti. S tem sta se pritožnik in njegov zagovornik tudi odpovedala možnosti, da se pred odločanjem Višjega sodišča seznanita s predlogom višjega državnega tožilca. Ker je bila pritožniku torej dana možnost, da se s predlogom višjega državnega tožilca seznani in se o njem izjavi, pa je to možnost opustil, je očitno, da mu niti s tem ni bila kršena pravica do enakosti orožij v kazenskem postopku, kot mu jo zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave.

12.Glede kršitve, ki jo je pritožnik uveljavljal v dopolnitvi ustavne pritožbe, pa Ustavno sodišče ugotavlja, da je pritožnik to dopolnitev vložil šele 24. 3. 2006, torej bistveno po izteku šestdesetdnevnega roka, kot ga določa prvi odstavek 52. člena ZUstS. Obenem pritožnik ni uveljavljal, da bi pri tem šlo za posebno utemeljen primer, ki bi omogočal obravnavanje zatrjevane kršitve po izteku šestdesetdnevnega roka v smislu tretjega odstavka 52. člena ZUstS. Zato zatrjevane kršitve Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

13.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, kršitve, ki jo je pritožnik uveljavljal v dopolnitvi ustavne pritožbe, pa ni mogoče preizkusiti, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer