Jedro

Ker je na podlagi zavarovalnih dob tako v BIH kot v Sloveniji nosilec zavarovanja v Nemčiji kot tretji državi priznal tožniku pravico do starostne pokojnine v Republiki Nemčiji na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Nemčijo in Bosno in Hercegovino, so podani pogoji v smislu določbe tretjega odstavka 36. člena Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (BBHSZ), zaradi katerih po uveljavitvi BBHSZ tožnik ni bil upravičen do odmere sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi določb tega sporazuma pri toženi stranki, ne glede na to, da je tožnik del zavarovalne dobe dopolnil v Sloveniji. Zato niso podani pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma niso podani pogoji za preračun pokojnine, priznane s strani nosilca zavarovanja v BIH po 37. členu BBHSZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženke št. ... z dne 7. 7. 2011 v zvezi z odločbo št. ... z dne 25. 1. 2011 ter, da se opravi ponovna odmera na podlagi 36. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino in se tožniku na podlagi zavarovalne dobe, ki jo je dosegel v Sloveniji, odmeri starostna pokojnina.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in je na podlagi tega tudi dejansko stanje ostalo nepravilno ugotovljeno. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 36. in 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ker je štelo, da tožnik, ki je bil upokojen v drugi državi - Nemčiji, v skladu s tretjim odstavkom 36. člena Sporazuma nima pravice do preračuna starostne pokojnine na podlagi 37. člena Sporazuma. Tožnik je zavarovalno dobo izpolnil v Republiki Sloveniji, Republiki Hrvaški, Nemčiji, Bosni in Hercegovini in Srbiji, pokojnino pa tožniku izplačuje nosilec socialnega zavarovanja v Bosni in Hercegovini, del pokojnine, ki se nanaša na zavarovalno dobo, doseženo v Republiki Sloveniji, v obračunu pokojnine, ki ga vodi nosilec zavarovanja v BIH ni izkazan, vsi deli pokojnine, ki se nanašajo na zavarovalno dobo tožnika, doseženo v drugih državah, pa so tožniku izplačani. Tožnik tako iz naslova zavarovalne dobe dosežene v RS ne prejema nobene pokojnine. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 7. 7. 2011, s katero je toženka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 25. 1. 2011. S slednjo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med RS in BIH, ker prejema bosansko - hercegovsko starostno pokojnino, pri odmeri katere je bila upoštevana vsa slovenska zavarovalna doba.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožniku, državljanu BIH je bilo že z odločbo z dne 8. 3. 2000 s strani toženke zavrnjena zahteva za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine, ker tožnik v Sloveniji ni imel dopolnjenih 15 let zavarovalne dobe. Tožnik je nato dne 24. 11. 2009 pri bosansko - hercegovskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (BBHSZ; Ur. l. RS, št. 37/2008, mednarodne pogodbe št. 10/2008). Tožnik je bil pokojninsko in invalidsko zavarovan v Sloveniji, Srbiji, Hrvaški, BIH in Nemčiji. V Republiki Sloveniji je v obdobju od 6. 11. 1962 do 8. 3. 1977 s prekinitvami dopolnil 11 let, 4 mesece in 3 dni slovenske pokojninske dobe. Tožniku je bila z odločbo bosanskega nosilca zavarovanja št. ... z dne 23. 12. 1999 priznana pravica do starostne pokojnine od 6. 5. 1999 dalje. Pri odmeri starostne pokojnine je bila tožniku za čas od 26. 4. 1958 do 30. 11. 1991 s prekinitvami upoštevana skupna pokojninska doba 29 let, 1 mesec in 11 dni. Iz podatkov v obrazcu B. (iz katerega je razvidno, na podlagi katerih podatkov - tako obdobja kot skupnega trajanja - je bosanski nosilec pokojninskega zavarovanja potrdil zavarovalno dobo tožnika in odločbe o priznanju starostne pokojnine bosanskega nosilca pokojninskega zavarovanja z dne 23. 12. 1999) je razvidno, da je bosanski nosilec pokojninskega zavarovanja v odločbi z dne 23. 12. 1999 o priznanju pravice do starostne pokojnine upošteval tudi pokojninsko dobo, dopolnjeno v Sloveniji. Tudi iz dokumentacije nemškega nosilca zavarovanja - obrazec C. z dne 8. 1. 2004, je razvidno, da je bila tožniku, na podlagi Sporazuma med Nemčijo in BIH, v Nemčiji priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 5. 2003 dalje, saj je tožnik v Nemčiji dopolnil 25 mesecev zavarovalne dobe. Tožniku je bila s strani bosanskega nosilca pokojninskega zavarovanja zavrnjena zahteva za preračun starostne pokojnine v skladu z določili 37. člena BBHSZ, ker mu je bila v odločbi z dne 23. 12. 1999 upoštevana tudi doba nemškega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam tožnika, da z odločbo bosanskega nosilca zavarovanja z dne 23. 12. 1999, s katero mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine od 6. 5. 1999 dalje, ni bila upoštevana tudi slovenska zavarovalna doba in da tako tožnik iz naslova zavarovalne dobe, dosežene v RS ne prejema nobene pokojnine. To je v nasprotju z odločbo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH z dne 23. 12. 1999, iz katere izrecno izhaja, da je ta upošteval celotno pokojninsko dobo v skupnem obdobju 29 let, 1 mesec in 11 dni, ki jo je tožnik pridobil v celotnem obdobju od 26. 4. 1958 do 30. 11. 1991, torej tudi dobo, ko je bil tožnik zaposlen v Republiki Sloveniji, v obdobju od 6. 11. 1962 do 8. 3. 1977. Navedeno je izrecno razvidno tudi iz obrazca B. z dne 23. 4. 2010. Takšnim navedbam tožene stranke tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal, niti ne na glavni obravnavi dne 25. 9. 2013. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo materialno pravo. Sporazum o socialnem zavarovanju med RS in BIH - BBHSZ v 37. členu res določa pravilo, da se pokojnine, ki jih je nosilec zavarovanja ene od pogodbenic priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve BBHSZ s 1. 7. 2008 z upoštevanjem zavarovalne dobe pri drugi podpisnici BBHSZ, ponovno odmerijo v smislu določb sporazuma, s tem, da se siceršnji pogoji za pridobitev pravice do pokojnine pri drugi pogodbenici prisojajo po njeni zakonodaji. To v načelu velja tudi za navedeno zadevo. Pri tem pa BBHSZ v tretjem odstavku 36. člena določa, da se ne preračunavajo po določbah tega sporazuma takoimenovane samostojne pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjeno med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Navedeno določbo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma z BIH je potrebno šteti za specifično ureditev, ki ob pogojih iz te določbe izključuje uporabo določb 37. člena BBHSZ o ponovni odmeri pokojnin, priznanih s strani nosilca zavarovanja posamezne podpisnice v času od 8 oktobra 1991 do 1. julija 2008, na podlagi seštevka zavarovalnih dob pri obeh podpisnicah.

V obravnavanem sporu je bila tožniku s strani nosilca zavarovanja v BIH pred uveljavitvijo sporazuma v letu 1999 priznana starostna pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih dob v BIH in Sloveniji. Poleg tega je bila tožniku priznana „samostojna“ pravica do starostne pokojnine na podlagi slovenske in bosanske pokojninske dobe ter nemške zavarovalne dobe, pri čemer je tožniku nosilec pokojninskega zavarovanja v Nemčiji hkrati na podlagi te iste zavarovalne dobe, priznal pravico do starostne pokojnine v Nemčiji od 1. 5. 2003 dalje.

Ker je na podlagi zavarovalnih dob tako v BIH kot v Sloveniji nosilec zavarovanja v Nemčiji, kot tretji državi, priznal tožniku pravico do starostne pokojnine v Republiki Nemčiji na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Nemčijo in Bosno in Hercegovino, so podani pogoji v smislu določbe tretjega odstavka 36. člena BBHSZ, zaradi katerih po uveljavitvi BBHSZ tožnik ni bil upravičen do odmere sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi določb tega sporazuma pri toženi stranki, ne glede na to, da je tožnik del zavarovalne dobe dopolnil v Sloveniji. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje in pred tem toženke, da niso podani pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma da niso podani pogoji za preračun pokojnine, priznane s strani nosilca zavarovanja v BIH po 37. členu BBHSZ.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, kakor to v pritožbi navaja tožnik in je pravilno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za odpravo spornih odločb toženke in za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Takšno materialnopravno stališče je v podobni zadevi zavzelo že Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi pod opr. št. VIII Ips 107/2013 z dne 11. 11. 2013. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Glede pritožbenih stroškov je v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnik, ki v pritožbi ni uspel, sam krije stroške pritožbe.