Jedro

V obravnavani zadevi je bila tožba vložena že 9. 11. 2000, torej pred več kot dvajsetimi leti. Gotovo je tudi v najbolj (pravno in dejansko) zapletenih postopkih razumno pričakovati, da bo o zadevi odločeno prej kot v dvajsetih letih. Zato razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v obravnavanem primeru pomeni dodatno zavlačevanje reševanja spora in s tem le še „utrjuje“ kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje, ki je ugodilo njegovi pritožbi, razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka, ki se nanaša na tožnikove terjatve do prve toženke iz naslova neplačanih provizij in vodstvenega dodatka, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Takšno odločitev je drugostopenjsko sodišče obrazložilo s tem, da je sodišče prve stopnje pri svoji presoji izhajalo iz zmotne porazdelitve pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Skupaj s procesnimi kršitvami glede prepoznih dokaznih predlogov je sodišče tožnika prikrajšalo do izjave ter tožbeni zahtevek iz naslova neplačanih provizij in vodstvenega dodatka neutemeljeno zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zato prvostopenjskemu sodišču naložilo, naj v novem sojenju izhaja iz pravilne materialnopravne presoje porazdelitve dokaznega bremena (dokazno breme, da so bile provizije, ki jih vtožuje tožnik, plačane, je na prvi toženki) in presodi dokaze, ki jih je kot prepozne zavrnilo.

3. Tožnik v pritožbi zoper razveljavitveni sklep trdi, da bi moralo sodišče druge stopnje upoštevaje, da prva toženka „plačil provizij ni dokazala niti za to ni predlagala dokazov“, da je tožnik v več svojih vlogah, predvsem pa izrecno v pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 2020, opozarjal na prehod procesnega dokaznega bremena na prvo toženko, zaradi česar materialno procesno vodstvo sodišča prvi toženki v tej smeri ni bilo potrebno, ter da ob pravilni uporabi pravil o (materialnem in procesnem) dokaznem bremenu izvedba dokazov, ki jih je predlagal tožnik, sploh ni potrebna, samo spremeniti odločitev prvostopenjskega sodišča. Argument tožnika v prid nerazveljavitvi odločbe in vrnitvi v novo sojenje je tudi več kot dvajsetletno trajanje postopka, ki pomeni kršitev pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Cilj pritožbe po prvem odstavku 357.a člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi bilo lahko ogroženo v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo.

7. Pritožbeni razlogi, iz katerih sme stranka izpodbijati razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, so taksativno našteti v drugem odstavku 357.a člena ZPP (sodišče druge stopnje bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

8. Prvi odstavek 355. člena ZPP določa, da če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Stališče drugostopenjskega sodišča, da ne more ugotavljati dejstev, ki jih ni ugotavljalo prvostopenjsko sodišče, ker bi strankama s tem odvzelo pravico do pritožbe, ni v skladu z določbami ZPP.

9. Nadalje pa drugi odstavek 355. člena ZPP določa, da sodišče druge stopnje ne glede na določbo prvega odstavka istega člena ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in ne vrne zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo.

10. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena že 9. 11. 2000, torej pred več kot dvajsetimi leti. Gotovo je tudi v najbolj (pravno in dejansko) zapletenih postopkih razumno pričakovati, da bo o zadevi odločeno prej kot v dvajsetih letih. Zato razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v obravnavanem primeru pomeni dodatno zavlačevanje reševanja spora in s tem le še „utrjuje“ kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Upoštevaje, da je tožnik v pripravljalnih vlogah s sklicevanjem na sodbo VSRS III Ips 29/2006 opozarjal na prevalitev trditvenega in dokaznega bremena na toženki ter ju na ta način smiselno pozval k postaviti trditev in predložitvi dokazov v svoj prid (ali sta to storili ali ne, Vrhovno sodišče ni ugotavljalo), bi sodišče druge stopnje lahko samo odpravilo pomanjkljivosti (to je ugotovilo dejansko stanje, ki je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno) in s sodbo odločilo v zadevi.

11. Vrhovno sodišče je zato na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP pritožbi ugodilo, razveljavilo sklep sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku165. člena ZPP.

13. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).