Jedro

Vznemirjanje, ki utemeljuje negatorno zaščito, mora biti trajno oziroma ponavljajoče se, ne pa zgolj enkratno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 18.6.2009 odločilo, da se v delu tožbenega zahtevka, ki se glasi, da sta toženca dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zaradi delnega umika tožbe, pravdni postopek ustavi; v preostalem delu je tožbeni zahtevek: da sta toženca dolžna opustiti vsakršno dejanje, ki pomeni poseg in vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke na nepremičnini – parc. št. x, ki je vpisana v z.k. vložku št. y, k.o. R. (sedaj v z.k. vložku št. z, k.o. R.), zlasti sta dolžna opustiti poskuse menjave ključavnice na vratih stanovanjske hiše, ki stoji na tej parc. št. ter opustiti vsa druga dejanja, ki lahko pomenijo vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke na nepremičninah, ki so v lasti tožeče stranke; zahtevek na prepoved nadaljnjega vznemirjanja tožeče stranke v izvrševanju lastninske pravice na spornih nepremičninah in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov, zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 794,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki I. odst. 338. člena ZPP. Glede zmotne uporabe materialnega prava navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da enkratno vznemirjanje nima za posledico negatorne zaščite in se sklicuje Stvarnopravni zakonik. Pritožnik se s tem stališčem ne more strinjati. Po določilu 99. člena SPZ mora tožnik dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico ali je njen domnevni lastnik in da ga toženec v njegovi pravici protipravno vznemirja, pri tem pa mu ni odvzel posesti stvari. Tožnik je oba navedena pogoja v tožbi in postopku dokazal. Sodišče prve stopnje ne pojasni in se ne opredeli, ali šteje ravnanje toženih strank za dopustno ali nedopustno oziroma protipravno in sodba o tem nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Dejstvo je, da toženi stranki v zvezi s sporno nepremičnino nimata nobenih pravic, pa vendar sta si dovolili posegati v nepremičnino, s pritrditvijo ključavnice in podobno. Tudi če je toženka menila, da uživa posestno varstvo, ji to še ne daje pravice, da na nepremičnini, ki je last tožnika, počne, kar se ji zahoče. Pritožnik se tudi ne strinja s sodbo, da bi moral prepovedi bolj določno postaviti, saj tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni mogla vedeti, ali se bosta toženca še kdaj in na kakšen način poslužila posega v njegovo lastninsko pravico, zato je zahtevek postavila široko. Sodišče navaja, da naj bi bilo vznemirjanje enkratno in zato tožeča stranka ne uživa negatorne zaščite, v tem delu je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala, da si toženca vsake toliko časa dovolita protipraven poseg v lastninsko pravico tožeče stranke z različnimi oblikami vznemirjanj, zato je nerazumljivo, da je sodišče ugotovilo, da je šlo za enkraten dogodek. Šlo je za ponavljajoča vznemirjanja. Iz lastne izpovedbe toženke izhaja, da so po 31.3.2008 skoraj tedensko menjavali ključavnico, zato sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da je šlo za enkraten dogodek. Tožeča stranka prilaga še fotografije toženke, ki so bile posnete po zazidanju oken, iz njih je razvidno, da je toženka tudi po dogodku z dne 24.7.2008 še prihajala do spornih nepremičnin, ki so last tožnika. Šlo je torej za ponavljajoča se dejanja, kar izhaja tudi iz spisa opr .št. II P 2206/08, ki ga je sodišče vpogledalo. Tožnik je okna in vrata zazidal samo na stanovanjski hiši, ne pa na gospodarskem poslopju, tožbeni zahtevek pa meri na to, da je tožena stranka dolžna opustiti vsa druga dejanja, ki lahko pomenijo vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke na nepremičninah. Kot je razvidno iz fotografij, je toženka E. L. še po zazidanju oken prihajala do spornih nepremičnin in poskušala vstopiti v gospodarsko poslopje. Podan je tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je v sodbi o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 1. odst. 99. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, SPZ) lahko lastnik oziroma domnevni lastnik nepremičnine s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje takrat, ko ga tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Tožnik mora torej dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico ali je njen domnevni lastnik in da ga toženec v njegovi pravici protipravno vznemirja, pri tem pa mu ni odvzel posesti stvari. Vendar pa že sam pojem vznemirjanja (nedovršnik) kaže na to, da mora biti vznemirjanje trajno ali ponavljajoče se. Sodišče prve stopnje ima prav, da enkratno vznemirjanje nima za posledico negatorne zaščite. Poleg tega v primeru, da je vznemirjanje prenehalo, ni več pogojev za vložitev tožbe po 99. členu SPZ, lahko pa še obstajajo pogoji za vložitev ugotovitvene tožbe oziroma zahtevka.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, si je tožeča stranka pri zaščiti pred neupravičenim poseganjem v njeno lastnino pomagala sama, saj je okna in vrata po 24.7.2008 zazidala (2 dni po dogodku). Sodišče prve stopnje ima zato prav, da do ponovitve vznemirjanja s poskusom menjave ključavnice tako ne more več priti, saj so vrata zazidana. Ob takem dejanskem stanju, ko je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala zgolj vznemirjanje s prevrtanjem in zamenjavo ključavnice oziroma enkrat prej s podobnim dejanjem, do tovrstnega vznemirjanja pa ne more več priti in ni ponovitvene nevarnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tako zahtevek na prenehanje vznemirjanja, kot opustitveni zahtevek, saj ponovitvene nevarnosti ni več, medtem ko ugotovitvenega zahtevka tožeča stranka ni postavila. Zmotno je stališče tožeče stranke, da prepovedi ne bi bilo potrebno bolj določno postaviti in da lahko zahteva varstvo pred vsakršnim bodočim vznemirjanjem. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala zahtevek konkretizirati in da so ostale prepovedi (razen opustitve poskusa menjave ključavnice na vratih stanovanjske hiše, ki stoji na parc. št. x, k.o. R.) nedoločne in podlage za takšno pravno varstvo ni.

Sodišče prve stopnje je res glede samega dogodka dne 24.7.2008 navedlo le, da je verjelo prepričljivim izpovedbam toženih strank, da v hišo nista vdrli, temveč sta ponovno pritrdili kovinski del ključavnice in nato vrata zaklenili, vendar pa je v nadaljevanju sodišče prve stopnje govorilo o zaščiti tožeče stranke pred neupravičenim poseganjem v njeno lastnino, torej ne drži pritožbena navedba, da sodba o (ne)dopustnosti oziroma protipravnosti nima razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je, kot že rečeno, zatrjevano vznemirjanje prenehalo, zato bi bilo tudi brez navedbe prej navedenega dejstva sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Šele v pritožbi namreč tožeča stranka zatrjuje (in zato prilaga fotografije toženke), da tožena stranka po 24.7.2008 in po zazidanju oken še prihaja do spornih nepremičnin, ki so last tožnika in da je poskušala vstopiti v gospodarsko poslopje. Tovrstne pritožbene navedbe predstavljajo nedopustne pritožbene novote (1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka kot vznemirjanje zatrjevala le ravnanje dne 24.7.2008 ter se pavšalno sklicevala na to, da naj bi bilo podobno dejanje storjeno že nekaj tednov pred tem dogodkom (slednjega pa v postopku ni dokazala). V postopku se je omejila na dejanje dne 24.7.2008, ker je tovrstno vznemirjanje prenehalo, je sodišče prve stopnje, kot že navedeno, tako zahtevek na prenehanje vznemirjanja kot prepovedni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj tovrstna kršitev obstaja takrat, ko je v sodbi o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki oziroma prepisi, sodišče druge stopnje tovrstnega nasprotja ni zasledilo, tožeča stranka pa ga v pritožbi tudi ni konkretizirala.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, kot že navedeno, pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).