Jedro

Po prvem odstavku A. točke Priloge 1 FIP je pogoj za upravičenost do odškodnine tudi stalno bivališče v Avstriji na dan 1. 1. 1960 in upravni organ je po presoji sodišča za A.A. mogel šteti, da je ta pogoj izpolnjevala. Tako glede na podatke o avstrijskem državljanstvu A.A., njenem bivanju v Avstriji ter da je tudi umrla v Avstriji leta 1977, pa tudi zato, ker vlagatelji zahteve, ki so sicer trdili, da njeno bivališče na dan 1. 1. 1960 ni znano, dokaza o nasprotnem, kot je zaključil organ, niso predložili oziroma so na poziv organa predložitev potrdila pristojnega organa Republike Avstrije o stalnem bivališču prejšnje lastnice na dan 1. 1. 1960 celo izrecno odklonili.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju upravni organ) zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine „grad v ...“, ob podržavljenju parc. št. 150/3 stavbišče – grad k.o. ..., danes parc. št. 1678/0 k.o. ... Upravni organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo prejšnji lastnici A.A. premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne/Mestne zaplembene komisije v Murski Soboti z dne 10. 9. 1945 na podlagi člena 1, točka 1. in 2. Odloka AVNOJ ter da je iz ugotovitvene odločbe z dne 28. 9. 1994 razvidno, da se je navedena prejšnja lastnica, roj. ... 6. 1883 v Budimpešti, umrla 28. 7. 1977 v kraju ..., Avstrija, štela za državljanko LRS in FLRJ od 28. 8. 1945 do smrti dne 28. 7. 1977. Ker je iz Potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 15. 10. 2003 izhajalo, da je prejšnja lastnica pridobila avstrijsko državljanstvo z odločbo Deželne vlade Štajerske z dne 22. 9. 1949 ter ga je imela do smrti 28. 7. 1977, je upravni organ skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) po uradni dolžnosti presojal, ali je imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (v nadaljevanju ADP) ter je bilo ugotovljeno, da po ADP prejšnja lastnica ni bila upravičena do odškodnine. Upravni organ je nato presodil, da je tudi FIP upošteven pravni vir, relevanten za presojo upravičenj do odškodnin iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Upravni organ je v okviru preizkusa, ali je prejšnja lastnica A.A. imela za podržavljeno premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi določb FIP, ugotovil, da je navedena v posledici končanja druge svetovne vojne zapustila svoje dotedanje bivališče v takratni Jugoslaviji (pregnanka), ter da je bila avstrijska državljanka od leta 1949 do svoje smrti leta 1977 (avstrijsko državljanstvo na presečni datum 27. 11. 1961) ter rezidentka Republike Avstrije na dan 1. 1. 1960. Upravni organ je z navedenimi ugotovitvami seznanil tožnike ter jim dal možnost izjave o odločilnih dejstvih. Odgovorili so, da ni ugotovljeno, da je imela prejšnja lastnica stalno bivališče v Avstriji, ta okoliščina jim tudi ni poznana, še zlasti ne, ali je stalno bivališče v Avstriji imela na dan 1. 1. 1960. Sklicevali so se tudi na Uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 7. 4. 2011, iz katerega izhaja, da prejšnji lastnici ter njenim pravnim naslednikom za podržavljeno premoženja ni bila plačana, niti jim ni pripadala pravica dobiti odškodnino po ADP ter notranjih avstrijskih predpisih, ki so urejali odškodovanje zaplenjenega premoženja. Upravni organ je nato vlagatelje zahteve pozval, naj za prejšnjo lastnico predložijo potrdilo pristojnega organa Republike Avstrije o stalnem bivališču na dan 1. 1. 1960. Vlagatelji so v pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2013 zavrnili možnost predložitve zahtevanega potrdila, pri čemer so navajali, da je nelogično, da upravni organ zahteva predložitev potrdila, če na drugi strani predloženim potrdilom pristojnih avstrijskih organov ne verjame, in da si mora upravni organ to listino na podlagi 168. člena ZUP/86 po uradni dolžnosti priskrbeti sam. Glede na določbo četrtega odstavka 62. člena ZDen in ob tem, ko vlagatelji niti niso izkazali, da zahtevanega potrdila niso mogli pridobiti, je upravni organ navedbe presodil kot neutemeljene. Glede na navedeno je upravni organ zaključil, da prejšnja lastnica iz razlogov po drugem odstavku 10. člena ZDen ni upravičena do denacionalizacije.

2. Tožniki vlagajo tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, in tudi bistvenih kršitev pravil postopka. Sklicujejo se na v postopku predloženo uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 7. 4. 2011 ter navajajo, da je navedeno potrdilo v Republiki Avstriji javna listina. Na temelju tretjega odstavka 170. člena ZUP/86 listine, izdane od tujih organov, ki veljajo v kraju, kjer so bile izdane, za javne listine, imajo ob pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine. Na temelju prvega odstavka 164. člena ZUP/86 javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Ob upoštevanju navedenega potrdila se tako šteje za dokazano, da prejšnja lastnica A.A. za odvzeto premoženje od Republike Avstrije ni prejela odškodnine in do nje tudi ni bila upravičena. Ker upravni organ navedenega potrdila ni upošteval, je zmotno ugotovil dejansko stanje in v posledici tega nepravilno uporabil materialno pravo. Odločba pa glede tega odločilnega dejstva tudi nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, saj upravni organ niti ne navaja, zakaj predloženo potrdilo ne dokazuje tega, kar se v njem potrjuje, kar je samo po sebi absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Tožniki dalje navajajo, da FIP kot mednarodna pogodba, sklenjena z ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo, sama po sebi nasproti oškodovancem ni imela izvedbenega učinka; določila te pogodbe vežejo samo državi pogodbenici. Ker je upravni organ ugotavljal obstoj okoliščin po drugem odstavku 10. člena ZDen s sklicevanjem na pogoje, določene v FIP, je odločil na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Tožniki navajajo, da izvedbeni zakon KVSG ni dajal pravne podlage za odškodnino za odvzeto premoženje na območju nekdanje Jugoslavije, ampak je dajal podlago samo za pravno priznano škodo, nastalo znotraj meja Republike Avstrije. Glede na to, da prejšnja lastnica A.A. nikoli ni imela državljanstva ZR Nemčije in ji tudi ni nastala pravno priznana škoda znotraj ozemlja Republike Avstrije, po navedenem zakonu od Republike Avstrije ni dobila in ni bila upravičena do odškodnine. Do odškodnine ni bila upravičena niti po drugi notranji avstrijski zakonodaji. V zvezi z razlogovanjem upravnega organa v izpodbijani odločbi, da ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi prejšnjemu lastniku šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, tožniki navajajo, da menijo, da je zmotno ter je v nasprotju z določbami ZUP/86. Pri tem se sklicujejo na 7. člen v zvezi s prvim odstavkom 135. člena ZUP/86. Tožniki v nadaljevanju navajajo, da Zakon o prijavi škode in UVEG kot pravno priznano škodo, za katero je bilo sploh mogoče dobiti odškodnino od Republike Avstrije, priznavata samo škodo na gospodinjski opremi in na premičnih predmetih, potrebnih za opravljanje poklica. Prejšnji lastnici A.A. pa taki predmeti niti niso bili zaplenjeni (odvzeti) in ji posledično taka škoda niti ni nastala, torej od Republike Avstrije tudi ni mogla prejeti odškodnine za odvzeto premoženje. Poleg tega oba zakona vsebujeta socialni korektiv. Upravni organ pa teh okoliščin ni niti ugotavljal, kar pomeni, da je odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter je posledično nepravilno uporabil tudi materialno pravo. Tožniki se v nadaljevanju sklicujejo še na odločbo Ustavnega sodišča Up 547/02 z dne 8. 10. 2003, in sicer točko 45, iz katere izhaja, da zakonodajalec ne bi mogel imeti razumnega razloga zato, da bi osebe, ki so se štele za jugoslovanske državljane, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključil zgolj zato, ker so na dan uveljavitve ADP, to je 28. 1. 1955, imele avstrijsko državljanstvo. Tožniki navajajo, da upravni organ nerazumno pa iz kroga upravičencev izključuje prejšnjo lastnico A.A. Navajajo, da je izpodbijana odločba nezakonita in protiustavna ter sodišču predlagajo, naj jo odpravi. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravni spis v zadevi. Na tožbo je odgovorila Občina ... kot stranka z interesom. V odgovoru prereka tožbene navedbe ter sodišču smiselno predlaga, naj tožbo zavrne.

4. Tožniki so v odgovor na odgovor na tožbo stranke z interesom poslali sodišču pripravljalno vlogo. V njej prerekajo navedbe stranke z interesom ter navajajo, da vztrajajo pri tožbi.

5. Na pripravljalno vlogo tožnikov je odgovorila stranka z interesom Občina ..., ki navedbe prereka ter vztraja pri svojih navedbah v odgovoru na tožbo.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ prejšnjo lastnico podržavljenega premoženja A.A. na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen mogel izključiti kot upravičenko ter zahtevo za denacionalizacijo zavrniti. Upravni organ je odločitev oprl na ugotovitev, da je A.A. štela v krog upravičencev do odškodnine po FIP.

8. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

9. Vrhovno sodišče je v svoji sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 (iz katere izhaja, da so nova stališča v zvezi z razlago in uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen konsistentna z dotedanjo sodno prakso) opozorilo, da je Ustavno sodišče RS že presojalo ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen (odločbe U-I-23/93, U-I-326/98, Up-547/02, sklep Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02 izhaja, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

10. V sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 je Vrhovno sodišče tako zavzelo stališče, da določbe drugega odstavka 10. člena ZDen glede na generično in primeroma navedene mednarodne akte (mednarodne sporazume, mirovne pogodbe) ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav, pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala, kot je npr. FIP, ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZRN) in Republika Avstrija, in s katero se je ZRN zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, ki bodo Avstriji nastali zaradi odškodovanja v FIP (Prilogi 1) opredeljenih (skupin) oseb. Po mnenju Vrhovnega sodišču je tudi FIP (in njeni izvedbeni akti) lahko podlaga za izključitev prejšnjega lastnika od denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen, če je na podlagi določb te pogodbe pridobil oziroma imel pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji. Glede na to sodišče zavrača kot neutemeljeno tožbeno navedbo, da FIP ne more predstavljati podlage za izključevanje denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen (ker naj bi ne imela izvedbenega učinka neposredno nasproti oškodovancem).

11. Upravni organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da prejšnja lastnica izpolnjuje pogoje iz FIP ter da je glede na to imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, s tem ko je 22. 9. 1949 pridobila avstrijsko državljanstvo ter je kot avstrijska državljanka umrla v Avstriji 28. 7. 1977, ter je bila rezidentka Republike Avstrije na dan 1. 1. 1960, in je bila na dan podpisa FIP 27. 11. 1961 avstrijska državljanka, je pa tudi oseba, ki je zapustila svoje dotedanje bivališče v takratni Jugoslaviji v posledici končanja druge svetovne vojne.

12. Krog upravičencev, za katere je FIP predvidevala odškodovanje, je določen v Prilogi 1. Med drugim so to pregnanci, ki so avstrijski državljani ter so 1. 1. 1960 posedovali stalno prebivališče v Avstriji, zaradi posledic druge svetovne vojne pa so stalno bivališče, ki so ga posedovali kot avstrijski državljani ali osebe nemške narodnosti na območjih izven Republike Avstrije, med drugim na območju FLRJ, zaradi pregona izgubili, kot pregnancem pa jim je na območju pregona nastala (pregnanska) škoda. Navedene pogoje FIP za upravičenca do odškodnine pa je glede prejšnje lastnice A.A. tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno ugotovil (povzeti so v 11. točki obrazložitve) in izhajajo iz podatkov upravnih spisov. Prejšnja lastnica A.A. je po drugi svetovni vojni zapustila bivališče v takratni Jugoslaviji v občini ... (po podatkih odločbe Občine Murska Sobota o državljanstvu, z dne 28. 9. 1994), štela je za osebo nemške narodnosti, saj ji je bilo premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne/Mestne zaplembene komisije v Murski Soboti z dne 10. 9. 1945, ki je bila izdana na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ (po katerih je prešlo v državno last vse premoženje nemškega rajha in njegovih državljanov na ozemlju Jugoslavije ter vse premoženje oseb nemške narodnosti), 22. 9. 1949 je pridobila avstrijsko državljanstvo, umrla je 28. 7. 1977 kot avstrijska državljanka (potrdilo avstrijskega zunanjega ministrstva z dne 22. 7. 2011) v kraju ... v Avstriji, tako da je bila avstrijska državljanka tudi na dan podpisa FIP 27. 11. 1961, tudi premoženje, ki je bilo prejšnji lastnici zaplenjeno, spada v premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP oziroma iz tretjega odstavka B. točke Priloge 1. Po prvem odstavku A. točke Priloge 1 FIP je pogoj za upravičenost do odškodnine tudi stalno bivališče v Avstriji na dan 1. 1. 1960 in upravni organ je po presoji sodišča za A.A. mogel šteti, da je ta pogoj izpolnjevala. Tako glede na podatke o avstrijskem državljanstvu A.A., njenem bivanju v Avstriji ter da je tudi umrla v Avstriji leta 1977, pa tudi zato, ker vlagatelji zahteve, ki so sicer trdili, da njeno bivališče na dan 1. 1. 1960 ni znano, dokaza o nasprotnem, kot je zaključil organ, niso predložili oziroma so na poziv organa predložitev potrdila pristojnega organa Republike Avstrije o stalnem bivališču prejšnje lastnice na dan 1. 1. 1960 celo izrecno odklonili. Sodišče ob tem sodi, da so se brez podlage sklicevali na 168. člen ZUP/86, ki naj bi po njihovem mnenju obveznost, da dokaz preskrbi, nalagal organu, kajti dokazali že niso, da listine ne morejo dobiti. Predvsem pa po mnenju sodišča njihovo ravnanje daje podlago za presojo, da niso predložili zahtevane listine, ker bi ne govorila v korist njihovih navedb (tretji odstavek 167. člena ZUP/86).

13. Kolikor pa tožniki nasprotujejo ugotovitvi organa, da je A.A. štela v krog upravičencev do odškodnine po FIP ter njegovemu zaključku, da je na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen zato izključena od denacionalizacije, ob sklicevanju se na 45. točko odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02 z dne 8. 10. 2003, sodišče odgovarja, da Ustavno sodišče v navedeni točki odločbe razloguje, da namen zakonodajalca ni bil izključiti kot upravičencev oseb, ki so bile ob podržavljenju (le) jugoslovanski državljani (in ne tudi avstrijski državljani), saj v tem primeru pravic iz ADP niso imele (četudi so ob uveljavitvi ADP avstrijsko državljanstvo nato imele). Tudi na podlagi FIP pa se od denacionalizacije izključuje le osebe, ki bi po tej mednarodni pogodbi štele v krog upravičencev do odškodnine.

14. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 85/2013 tudi navedlo, da je že dosedanja sodna praksa enotno štela, da organi pri ugotavljanju upravičenosti do odškodnine od tuje države niso vezani na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katero je tuja država priznavala odškodnino, in zavzelo jasno stališče, da ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina odškodnine. Bistveno je, da je imel „razlaščenec“ v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji; različne države pa so različno določale vrste premoženja in višino odškodnine za „razlaščeno“ premoženje (37. točka obrazložitve).

15. V zvezi z navedbami tožnikov, da bi upravni organ moral pri ugotavljanju upravičenosti prejšnjega lastnika do odškodnine od tuje države upoštevati izvedbene zakone (Zakon o prijavi, KVSG, UVEG), se sodišče prav tako sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 85/2013, po katerem bi morebitna zahteva upravnim organom, ki odločajo v denacionalizacijskih postopkih, da v vsakem posameznem primeru ugotavljajo, ali je bila v tujini izplačana (ali predvidena) odškodnina primerna (odvzetemu premoženju) in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, presegla namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen. Ugotavljanje, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, bi pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo (smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanim po internem pravu tuje države, izhaja že iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

16. Upoštevajoč stališča Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 85/2013 po presoji sodišča tožniki tudi zmotno menijo, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance z dne 7. 4. 2011. To potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Če se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Če pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po tej ni obstajala pravica do odškodnine, Vrhovno sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-547/02 - glej tudi 9. točko obrazložitve te sodbe), pa tudi zato, ker je avstrijsko ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji.

17. Ker je sodišče po navedenem presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

18. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.