Jedro

Kršitev izključne pravice (znamke) je (novo) pravno dejstvo, ki imetniku pravice daje novo pravno možnost, to je uveljavitev zahtevkov v prid varstvu kršene izključne pravice. Pasivno je legitimirana oseba, ki se ji očita kršitveno dejanje. V vseh tovrstnih primerih je na tožeči stranki (med drugim) trditveno in dokazno breme (1) o obstoju kršitvenega dejanja in (2) očitku le-tega toženi stranki.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka (1) kot carinski deklarant ni imela stika s spornim blagom, ker je bilo to zapečateno v kontejnerju, ki je bil namenjen čezoceanskemu prevozu, (2) da ni organizirala prevoza in (3) da ni dala niti naloga za naložitev kontejnerja na vozilo.

Tožena stranka ni storila kršitvenega dejanja, ker spornih znamk pri svojem delovanju ni niti omenjala niti ni prikrivala njihove neupravičene uporabe na spornem blagu, ker spornega blaga niti videla ni.

Pojma "ponujanja" in "dajanja na trg" iz (b) tč. 2. odst. 47. čl. ZIL-1 sta razložena v sodbi Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljevanju SES) C-405/03 z dne 18.10.2005 (Class International BV proti Colgate-Palmolive Company).

Tožeča stranka toženi ni očitala ravnanj, ki bi obsegala dajanje blaga na trg v Republiki Sloveniji, temveč zgolj omogočanje izvedbe tranzita blaga preko ozemlja RS, ki, upoštevaje citirani stališči SES, samo zase že v načelu ne sodi v katalog kršitvenih dejanj iz 47. čl. ZIL-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil : "Toženi stranki se prepoveduje vnos blaga na carinsko območje, uvoz, izvoz, organizacija prevoza, tranzicija ali vsakršno drugo razpolaganje blaga, označenega z znamko "ARMANI, ki pomeni kršitev registriranih znamk "ARMANI" tožeče stranke, veljavnih v Republiki Sloveniji pod št. 419442, 502876, 522094, 536698, 5429969, 739282, 729506, 743290, 758666, 772358 in 782614, ter se ji prepoveduje vsakršno nadaljnje kršenje navedenih znamk "ARMANI" s takšnimi ali podobnimi dejanji, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna na svoje stroške in pod nadzorstvom Carinskega urada Koper uničiti vse pasove, označene z znakom "ARMANI", ki so predmet pošiljke, začasno zadržane po odločbi Carinskega urada Koper, Izpostave Koper št. 611-01/43-3/2003/6036-040 z dne 31.7.2003 ter po sklepih Generalnega carinskega urada št. 426-30/427-2/2003/0330-030 z dne 5.8.2003 in št. 426-30/427-4/2003-030, takoj pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo."

2. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drži, da je bila vložitev tožbe po 9. členu Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (Ur.l. RS 30/2001; v nadaljevanju ZCUKPIL), predpostavka za zadržanje spornega blaga (4. odst. 9. čl. ZCUKPIL). Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi trditvam pritožnice, da obravnavane tožbe brez predhodnega carinskega postopka ne bi vložila. Vendar pa ne more sprejeti argumenta, da naj bi bila "tožba po 9. členu ZCUKPIL nujna in obvezna zato, da se je končal tudi začeti postopek pred carinskimi organi." Določilo 5. odst. 9. čl. ZCUKPIL namreč jasno določa, da v primeru, če imetnik pravice ne ravna v skladu z 9. čl. ZCUKPIL (torej ne vloži tožbe) "carinski organ nemudoma prepusti začasno zadržano blago v izbrano carinsko dovoljeno rabo...". Ne drži zato niti nadaljnji pritožbeni argument, da se brez pravnomočne sodne odločbe postopek pred carinskim organom ne more nadaljevati. Vložitev tožbe v pravdnem postopku je ne glede na začasno zadržanje blaga v carinskem postopku zato izključno v dispoziciji imetnika pravice. V to temeljno načelo civilnega pravdnega postopka določbe ZCUKPIL ne posegajo.

6. Enako kot pritožnica tudi pritožbeno sodišče v ZCUKPIL ne najde določb o zahtevkih zaradi kršitve znamke. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču pritožnice, da je edini zakon v državi, ki ureja pravice iz znamke ZIL-1, in da je že zato treba za presojo o kršitvi znamke uporabiti ta zakon. Vendar pa pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbene trditve, da naj bi bila podana pravna praznina, ker ZCUKPIL ne določa, katere zahtevke se lahko uveljavlja po tožbi iz 9. člena tega zakona. Predvsem je ZIL-1, ki edini ureja položaj imetnika znamke v razmerju do tretjih, po prepričanju pritožbenega sodišča izčrpen (prim. 47. čl. ZIL-1). Sicer pa tudi pritožnica ne izpostavlja izrecno nobene nepolnosti tega formalnega pravnega vira na področju varstva znamke, kar je bistveno za utemeljitev obstoja pravne praznine (prim. Marijan Pavčnik, Teorija prava, Cankarjeva založba, 2001, stran 271 in nasl.). Le z razlago obsega pravic iz znamke po 47. čl. ZIL-1, ki jo je podalo prvostopenjsko sodišče, se pritožnica v obravnavanem primeru ne strinja. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi izvajanji poudarja še, da 2. čl. ZCUKPIL ne razširja pravic iz znamke, kot so opredeljene v 47. čl. ZIL-1. Določilo 2. čl. ZCUKPIL imetniku znamke ne podeljuje nobenih upravičenj, že zato ker ni naslovljeno nanj.

7. Kršitev izključne pravice (znamke) je (novo) pravno dejstvo, ki imetniku pravice daje novo pravno možnost, to je uveljavitev zahtevkov v prid varstvu kršene izključne pravice. Pasivno je legitimirana oseba, ki se ji očita kršitveno dejanje. V vseh tovrstnih primerih je na tožeči stranki (med drugim) trditveno in dokazno breme (1) o obstoju kršitvenega dejanja in (2) očitku le-tega toženi stranki. Podlage za drugačno stališče o trditvenem in dokaznem bremenu v obravnavanem primeru ni ne v ZCUKPIL ne v ZIL-1. Za prevalitev trditvenega in dokaznega bremena v primerih, kakršen je obravnavani, sodišče zato po oceni pritožbenega sodišča nima nobene podlage v zakonu. Razpravljanje o (ne)učinkovitosti carinskih ukrepov zaradi varstva pred piratskim blagom in ponaredki pa presega domet tega pritožbenega postopka. Za konkretni primer pravkar razloženo pomeni, da je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme o obstoju takšnih ravnanj tožene stranke, ki bi jih bilo mogoče uvrstiti v pojem neupravičene uporabe sporne znamke v gospodarskem prometu v Republiki Sloveniji.

8. Obvestilo o začasnem zadržanju spornega blaga, ki ga je tožeči stranki posredoval carinski organ (15. čl. ZCUKPIL), in spornemu blagu priložena dokumentacija (2. odst. 8. čl. ZCUKPIL), sta bila po razumevanju pritožbenega sodišča le izhodišče za (svobodno) odločitev tožeče stranke o vložitvi tožbe v pravdnem postopku, skladno njenemu prepričanju o možnosti za uspeh z zahtevkom proti toženi stranki zaradi kršitve znamke. Morda tožeča stranka res ni razpolagala z drugimi dokazi in podatki o spornem blagu ter vlogi tožene stranke v carinskem postopku. Vendar to na presojo o (ne)utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka ne more imeti nobenega vpliva.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka (1) kot carinski deklarant ni imela stika s spornim blagom, ker je bilo to zapečateno v kontejnerju, ki je bil namenjen čezoceanskemu prevozu, (2) da ni organizirala prevoza in (3) da ni dala niti naloga za naložitev kontejnerja na vozilo. Zgolj ponavljanje trditev v pritožbi, da naj bi tožena stranka organizirala prevoz preko ozemlja RS, drugačnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je Č.B. izpovedoval drugače. Iz zapisnika o njegovi izpovedbi (l. št. 100, 101 in 102) izhaja, da je prevoz organizirala družba "A kontejner". Spremljajočo dokumentacijo (carinska deklaracija, tranzitna listina in tovorni list za cestni prevoz) je tožena stranka po nadaljnjih, neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sestavila na podlagi fakture, na kateri je bila zapisana zgolj vrednost in vrsta blaga, sporna znamka tožeče stranke pa ni bila navedena. Pritožbeno sodišče v trditvah tožeče stranke, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni našlo očitka, da je tožena stranka nastopala v vlogi agenta ladjarja. Tovrsten pritožbeni očitek izzveni zato kot nedovoljena pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne more presojati (1. odst. 337. čl. ZPP).

10. Pravkar opisana dejanja, pri katerih tožena stranka, kot sledi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, za označevanje spornega blaga niti ni uporabila spornih zavarovanih besednih znakov tožeče stranke, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne sodijo v okvir uporabe znamke v gospodarskem prometu (prim. 47. čl. ZIL-1). Tožena stranka ni storila kršitvenega dejanja, ker spornih znamk pri svojem delovanju ni niti omenjala niti ni prikrivala njihove neupravičene uporabe na spornem blagu, ker spornega blaga niti videla ni. Poleg tega je bila njena vloga omejena na sodelovanje v upravnem postopku - bila je carinski deklarant (prim. 11. tč. 3. čl.Carinskega zakona, Ur.l. RS 1-3/95) na način, ki je opisan zgoraj. Tovrstna vloga je že pojmovno izključena iz pojma uporabe znamke v gospodarskem prometu. Na drugačno presojo ne morejo vplivati trditve, da naj bi tožeča stranka imela edina pravico razpolaganja z blagom. Zgolj ta okoliščina ne more biti odločilna, ker zgolj abstraktna možnost razpolaganja s ponaredki v konkretnem primeru še ne pomeni neupravičene uporabe znamke v gospodarskem prometu. Enako velja za trditve, da je bila tožena stranka špediter. Za presojo o kršitvenem dejanju so pomembna ugotovljena dejstva o pojavni obliki konkretnega očitanega kršitvenega dejanja ne pa pravna kvalifikacija vloge tožene stranke v obligacijskem pravu (prim. s tem v zvezi 5. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 90/2004 z dne 26.1.2005). V zvezi s pritožbenimi izvajanji je treba dodati še, da krivda v načelu ni predpostavka kršitvenega dejanja. Zato tudi dokazovanje odsotnosti krivde ne more biti odločilno. Prav tako pritožbeno sodišče ni našlo opore v ZIL-1 za pritožbeno stališče, da bi bil pri presoji o kršitvenem dejanju pomemben očitek opustitve dolžnosti, da kot špediter preverja vsebino zapečatene pošiljke. Zato se pritožbeno sodišče ni posebej ukvarjalo z odgovorom na vprašanje, ali takšna špediterjeva dolžnost po Carinskem zakonu sploh obstoji.

11. Iz doslej razloženega sledi, da tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka storila dejanja, ki bi jih bilo mogoče umestiti v pojem prepovedane uporabe znamke v gospodarskem prometu iz 47. čl. ZIL-1. Zato ni pasivno legitimirana (prim. 121. čl. ZIL-1). Odločitev sodišča prve stopnje se tako izkaže za pravilno.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo sporno blago pred začasnim zadržanjem namenjeno za nadaljnji tranzit. To je pomenilo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da s tem blagom ne bi bilo mogoče prosto razpolagati (21. in nasl. členi Carinskega zakona, Ur.l. RS 1-3/95 - 25/2004; v nadaljevanju CZ) na območju RS, preden bi bile izpeljane nadaljnje formalnosti, potrebne za vnos spornega blaga na slovenski trg. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bilo, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, zaenkrat izključeno trgovanje s tem blagom na trgu RS, s tem pa tudi uporaba sporne znamke v gospodarskem prometu na območju RS. Tožeča stranka tega izhodišča ni ovrgla s trditvami o dejstvih, ki bi utemeljevale drugačno izhodišče. Zgolj pavšalnim trditvam o verjetnosti prenosa spornega blaga iz hrvaškega na slovenski trg sodišče prve stopnje seveda ni moglo slediti (212. čl. ZPP). Zato ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni "razčistilo v zadostni meri, ali bi se blago lahko pojavilo na slovenskem trgu." Pritožbeno sodišče poudarja še, da je Vrhovno sodišče RS v že citiranem sklepu zavzelo stališče, da je blago na trgu določene države tedaj, če je na ozemlju te države z namenom trgovanja, ne pa zgolj s fizično prisotnostjo (4.4. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 90/2004 z dne 26.1.2005). V konkretnem primeru takega namena tožeča stranka ni zatrjevala.

13. Pojma "ponujanja" in "dajanja na trg" iz (b) tč. 2. odst. 47. čl. ZIL-1 sta razložena v sodbi Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljevanju SES) C-405/03 z dne 18.10.2005 (Class International BV proti Colgate-Palmolive Company). Pravkar omenjena sodba SES podaja razlago teh dveh pojmov iz (b) tč. 3. odst. 5. čl. Direktive 89/104/EGS (v nadaljevanju Direktiva) in Uredbe (ES) št. 40/94. Določilo 2. odst. 47. čl. ZIL-1 je identičeno besedilu (b) tč. 3. odst. 5. čl. Direktive in pomeni implementacijo ustreznih določil Direktive. Zato je omenjeno stališče uporabljivo za konkretni primer: podaja namreč razlago identičnih pojmov, kot jih uporablja ZIL-1, in odraža pravno misel v EU na tem področju. Iz stališča SES iz citirane sodbe izhaja, da omenjena pojma zajemata ponudbo/in ali prodajo blaga v času zunanjega tranzita ali v postopku carinskega skladiščenja, imetnik znamke pa jima lahko nasprotuje, kadar to nujno obsega dajanje blaga na trg v "Skupnosti" (61. točka obrazložitve citirane sodbe SES). To svoje stališče je bilo osnova tudi za odločanje v sodbi SES C-281/05 z dne 9.11.2006 (Montex Holdings Ltd proti Diesel SpA). Tudi v tem primeru je bilo sprejeto stališče, da je za presojo o kršitvenem dejanju odločilno, ali razpolaganje s pošiljko v času njenega zunanjega tranzita "nujno vodi do trženja blaga v tej tranzitni državi članici" (23. točka obrazložitve pravkar citirane sodbe SES). Vprašanje, ali je bilo sporno blago proizvedeno zakonito ali s kršitvijo znamke v državi izvora pa ob takšnem izhodišču in stališču, da Uredba št. 3295/94 ne uvaja novega merila za ugotavljanje kršitev znamke, za SES ni bilo pomembno (41. točka obrazložitve te sodbe SES).

14. Za konkretni primer omenjeni stališči SES dodatno utemeljujeta pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Poleg tega podajata odgovor na pritožbeni očitek zmotne presoje o principu teritorialnosti pravic industrijske lastnine. Tožeča stranka toženi ni očitala ravnanj, ki bi obsegala dajanje blaga na trg v Republiki Sloveniji, temveč zgolj omogočanje izvedbe tranzita blaga preko ozemlja RS, ki, upoštevaje citirani stališči SES, samo zase že v načelu ne sodi v katalog kršitvenih dejanj iz 47. čl. ZIL-1. Razlika med obravnavanim primerom in zadevo SES C-281/05 z dne 9.11.2006, ki jo izpostavlja pritožnica (da ima tožeča stranka registrirano sporno znamko na ozemlju države namembnega kraja pošiljke, kar v tej zadevi SES ni bil primer), pomena te zadeve SES za konkretni primer ne zmanjšuje. Tožeča stranka ima namreč v situaciji, ki jo opisuje, možnost za uveljavitev znamke v namembnem kraju (o katerem je izvedela na podlagi ugotovitev in obvestila carinskega organa), medtem ko te možnosti praviloma ni ob odsotnosti registracije znamke. Zato je bilo v zadevi SES C-281/05 po razumevanju pritožbenega sodišča vprašanje tranzita kot kršitvenega dejanja znamke in s tem možnost uveljavitve znamke izpostavljeno še v večji meri. Pritožbeno sodišče je že razložilo, da je SES podalo razlago določb Direktive. Zato vprašanje razlik med nemško in slovensko zakonodajo ne more biti odločilno. Enako velja za pritožbeni argument o neevropskem izvoru spornega blaga. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na 33. in 34. odstavek obrazložitve sodbe SES C-281/05 z dne 9.11.2006. Iz teh dveh odstavkov je mogoče povzeti, da za presojo o kršitvenem dejanju tranzita načeloma ni pomembno, ali je bilo sporno blago proizvedeno v tretji državi (ali v pridruženi državi) in ali je bilo v državi izvora proizvedeno zakonito oziroma je kršilo tam veljavno pravico iz znamke imetnika. SES je s takšnim stališčem med drugim zavrnilo drugačna stališča Komisije Evropskih skupnosti in nemške vlade.

15. Stališča o vprašanju kršitvenega dejanja v primeru tranzita blaga so bila doslej tako v sodni praksi kot tudi v teoriji različna (prim. zgoraj omenjeno stališče Komisije Evropskih skupnosti in nemške vlade). Prav zato o tem vprašanju obstoji tudi novejša sodna praksa SES. Zato o ustaljeni sodni praksi ni mogoče govoriti. Sprememba stališča v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje glede na stališče v razveljavljeni sodbi z dne 9.11.2004 pa prav zato ne more pomeniti kršitve 22. čl. Ustave.

16. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP.