Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba II Ips 128/2000

ECLI:SI:VSRS:2000:II.IPS.128.2000 Civilni oddelek

razveljavitev sodbe nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava
Vrhovno sodišče
21. september 2000
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Določbo drugega odstavka 395. člena ZPP (1977) lahko revizijsko sodišče uporabi le takrat, ko ugotovi, da je ostala kakšna dejanska okoliščina neraziskana, je pa pomembna za pravilno uporabo materialnega prava, ne pa tudi takrat, ko revident trdi, da je zmotno ugotovljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Ob ponovnem odločanju o prvotno podrejeno postavljenem eventualnem zahtevku je sodišče prve stopnje razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku 154.670,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.1995 dalje do plačila in mu povrniti 127.053,00 SIT pravdnih stroškov, medtem ko je v presežku do zneska 166.282,00 SIT tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila telefonska naprava preseljena od tožencev k tožniku v nasprotju s prisilnimi predpisi in tako niso nastopili učinki realizacije rabokupnega razmerja. Prejeto morata toženca vrniti, zmanjšano za znesek, ki ga je toženka plačala za tožnika. Tožnik ni ravnal nepošteno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev proti tej sodbi zavrnilo in pri tem zavzelo stališče, da vprašanje, kdo nastopa kot tožeča stranka - ali tožnik ali njegovo podjetje, ni procesno vprašanje; da tudi sicer ni razvidno, da bi 2.000,00 DEM toženki plačalo tožnikovo podjetje J. d.o.o.; da ni mogoče trditi, da je tožnik ravnal nepošteno, pa tudi če bi to držalo, sta za ničnost vedeli obe stranki; da toženca razen plačila položnice za telefonsko naročnino za tožnika nista nič plačala.

Tožena stranka je proti tej sodbi vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje ali pa njeno spremembo, tako da bo tožbeni zahtevek zavrnjen oziroma tožba zavržena. Kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77 vidi v tem, da se v spisu nahaja blagajniški izdatek št. 016, "s katerim je družba J. d.o.o. S. prejela potrdilo o plačilu zneska 2.000,00 DEM toženki", sodišče pa je navedlo, da to iz potrdila ni razvidno. Morda je v spisu res nepečateno potrdilo. Na obravnavi 20.10.1995 je tožena stranka pokazala svoj izvod potrdila, sodnik pa je ugotovil, da sta enaka. Tožnik je z lažnim dokumentom želel in tudi uspel prelisičiti sodnika. Družba J. d.o.o. pa je tudi uveljavljala davčne olajšave. Kot tožeča stranka bi torej lahko nastopala le omenjena družba.

Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno in zato bi lahko sodišče uporabilo določbo drugega odstavka 395. člena ZPP/77. Protispisne so ugotovitve višjega sodišča, da sta toženca zavedla tožnika k poslu.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ne gre za očitano kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Na sodišču predloženem blagajniškem izdatku ni štampiljke omenjene tožnikove družbe. V zapisniku z narokov za glavno obravnavo ni zapisa o tem, da bi tožena stranka predložila svoj izvod blagajniškega izdatka in tudi ne, da bi tožena stranka opozorila sodnika na to okoliščino - da je na njenem izvodu štampiljka. Še več, v revizijskem žargonu izraženo, je "tudi tožena stranka skušala prelisičiti sodišče". Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo priznala, da je tožnik (in torej ne njegova družba) plačal 2.000,00 DEM in da je on prevzel vse obveznosti v zvezi s spremembo lokacije telefonskega priključka; te navedbe je tožena stranka ponovila tudi na narokih za glavno obravnavo; toženka je zaslišana kot stranka izpovedala, da "smo se s tožnikom dogovorili...", toženec pa, da je bilo najemno razmerje sklenjeno s tožnikom...; toženec je ob ponovnem sojenju po razveljavitveni revizijski odločbi izpovedal na zadnjem naroku za glavno obravnavo, in to na vprašanje svoje pooblaščenke, "da sva z ženo najprej zahtevala od tožnika višji znesek, vendar je on pristal samo na 2.000,00 DEM". Potemtakem na prvi stopnji ne v prvem ne v drugem postopku ni nobena izmed strank trdila niti namignila, da bi na eni strani pogodbe nastopila tožnikova družba in ne on sam. Pravilno je zato stališče pritožbenega sodišča, da noben dokaz, ki ga je imelo na voljo sodišče, ne dokazuje, da pogodbe ne bi sklenil tožnik. Zato tudi ni nobenega nasprotja med izvedenimi dokazi in sprejetimi dejanskimi ugotovitvami. Tudi reviziji priložena listina - blagajniški izdatek s štampiljko tožnikove družbe ne more pomeniti že zaradi procesnih pravil (tretji odstavek 385. člena ZPP/77) očitane kršitve.

Po drugi strani pa tudi ne gre za pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje v smislu določbe drugega odstavka 395. člena ZPP/77. To določbo lahko revizijsko sodišče uporabi takrat, ko ugotovi, da je treba zaradi pravilne uporabe materialnega prava ugotovitvi še kakšno dejansko okoliščino, ki je nižji sodišči nista ugotovili. V tej zadevi pa sta sodišči ugotovili, kdo so bili udeleženci obravnavane pogodbe. Pomeni, da ta okoliščina ni bila neraziskana.

Tudi materialnopravna revizijska pomisleka nista utemeljena. Ne gre za to, da bi sodišče odločilo, naj se dano vrne nekomu, ki ni nič dal. Očitno revidenta pozabljata na že navedene lastne trditve in izpovedi, s kom sta se pogajala in kdo jima je izročil gotovino, skratka kdo je bil njun partner ob sklepanju nične pogodbe. Celo če bi nižji sodišči imeli na voljo listino, ki jo je tožena stranka priložila reviziji, ta sama zase ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev, saj neki obrazec s štampiljko sam zase ne more ovreči ugotovitve, ki temeljijo na navedbah in dokazih, ki sta jih ponudili med pravdo obe stranki, pri tem pa očitno ni šlo za primer iz tretjega odstavka 3. člena ZPP/77. Končno ne gre niti za nepravilno uporabo določbe drugega odstavka 104. člena ZOR. Revizija namreč v zvezi s tem spet skuša poseči na dejansko področje trdeč, da so zmotne ugotovitve o tem, da tožnik ni zavajal tožencev k poslu. Dovolj je spomniti na že zapisano toženčevo izpoved z zadnjega naroka, kaj sta zahtevala toženca in na kaj je pristal tožnik.

Revizija se je izkazala kot v celoti neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo (393. člen ZPP/77). Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom tega odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP/77).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia