Jedro

Oškodovanec lahko zahteva plačilo odškodnine od povzročitelja, četudi je zavarovalnica povzročitelja izdala sklep, da se oškodovancu škoda prizna.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v III. točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2014 do plačila, v ostalem pa se pobotni ugovor zavrne; - v IV. točki izreka spremeni tako, da se izvrši procesni pobot nasprotnih terjatev in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 48,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2014 dalje; - v VI. točki izreka pa tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka; v preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana II. točka izreka sodbe potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 111801/2014 z dne 26. 8. 2014 (I. točka izreka) in ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2014 (II. točka izreka). Ugotovilo je tudi, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.000,00 EUR (III. točka izreka), zaradi česar je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2014 do plačila (IV. točka izreka), stroške izvršilnega postopka v višini 168,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2014 do plačila (V. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v višini 163,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj denarne terjatve tožene stranke in pobotnemu ugovoru ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Za spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP gre, če se spremeni istovetnost zahtevka, če se obstoječi zahtevek poveča ali če tožeča stranka poleg obstoječega uveljavlja še drug zahtevek. Tudi po prepričanju višjega sodišča v konkretnem primeru ni podana nobena izmed teh procesnih situacij. Tožeča stranka je namreč zahtevala plačilo v višini 10.862,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nato pa je umaknila tožbo v delu, v katerem je zahtevala plačilo 9.862,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2014, vztrajala pa je pri plačilu 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2014 do plačila, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo. Ob povedanem se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da je tožeča stranka povišala tožbeni zahtevek oz. spremenila tožbo. V kolikor pa tožena stranka meni, da bi morala tožeča stranka umakniti tožbo v večjem obsegu, oziroma pri njej ne bi smela vztrajati, ker je dobila plačano vse, kar ji pripada, pa ne gre za vprašanje spremembe tožbe, temveč za presojo utemeljenosti preostanka vtoževane terjatve. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka povečala prvotno postavljeni zahtevek z 10.862,26 EUR na 11.862,26 EUR, ter da bi morala umakniti tožbo za znesek v višini 10.862,26 EUR, ne pa zgolj za 9.862,26 EUR. Višje sodišče ugotavlja tudi, da tožba temelji na isti pravni podlagi, saj tožeča stranka zahteva plačilo za preplastitev kritine na objektu T., in sicer po predračunu 208I in 209I, zato tudi v tem pogledu ne gre za spremembo tožbe. Višje sodišče zgolj pripominja, da četudi bi šlo za spremembo tožbe, bi jo bilo treba dopustiti, ker je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med pravdnima strankama (185. člen ZPP).

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožeča stranka odgovorna za škodo, nastalo v poslovnem prostoru tožene stranke zaradi zatekanja vode pri izvedbi sanacijskih del na objektu T. Vendar je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da v procesni pobot uveljavljena terjatev tožene stranke ne obstoji (III. točka izreka), ker je zavarovalnica tožeče stranke A. d. d. dne 9. 4. 2014 izdala sklep, s katerim je toženi stranki priznala vso vtoževano škodo (priloga A14 spisa). Presodilo je, da tožeča stranka zato za plačilo škode iz tega škodnega dogodka ni (več) odgovorna.

8. Višje sodišče sicer soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ima oškodovanec možnost, da škodo uveljavlja bodisi neposredno od zavarovalnice bodisi od povzročitelja po splošnih pravilih odškodninskega prava, vendar je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da solidarna zaveza povzročitelja škode preneha že, če zavarovalnica izda sklep, do bo oškodovancu povrnila škodo (v konkretnem primeru je bil sklep zavarovalnice pogojen - škodo bo plačala, ko bo oškodovanec predložil račune za odpravo škode). Tožena stranka namreč pravilno opozarja, da je bistveno predvsem to, da ji zavarovalnica odškodnine še ni plačala. V 395. členu Obligacijskega zakonika – OZ je določeno, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. Med pravdnima strankama je nesporno, da tožena stranka še ni prejela nikakršne odškodnine iz tega naslova, kar ji omogoča, da lahko zahteva povrnitev škode bodisi od zavarovalnice bodisi od tožene stranke (povzročitelja škode). Stvar njunega notranjega razmerja in zavarovalne pogodbe pa je, kdo in v kakšni višini bo v končni posledici nosil breme plačane odškodnine. Tako se izkaže kot zmotna presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pasivno legitimirana za plačilo v pobot uveljavljene odškodninske terjatve tožene stranke.

9. V četrtem odstavku 164. člena OZ je določeno, da sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožena stranka zahteva plačilo denarne odškodnine (in ne vzpostavitve prejšnjega stanja), iz trditev in predloženih dokazov pa izhaja, da tožeča stranka temu ne nasprotuje. Ker tožeča stranka tudi ni v ničemer nasprotovala višini v pobot uveljavljene odškodninske terjatve, je po določbi prvega odstavka 214. člena ZPP šteti, da je višina v pobot uveljavljene odškodnine nesporna. Iz povedanega sledi, da je tožena stranka upravičena do odškodnine v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 9. 2014,(1) ki jo uveljavlja v procesni pobot (prim. list. št. 45-46 spisa). Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano III. točko izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2014, v preostalem delu pa je pobotni ugovor zavrnilo (za zakonske zamudne obresti od 4. 1. 2014).

10. Ugovor zaradi pobota je obrambno sredstvo, in sicer pravno varstvo posebne oblike za zavrnitev tožbenega zahtevka, sam pobot pa je način prenehanja dveh istovrstnih dospelih vzajemnih terjatev (311. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Ob ugotovitvi, da ima tožeča stranka do tožene stranke terjatev v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2014 in da ima tožena stranka terjatev do tožeče stranke v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi z dne 3. 9. 2014, se zaradi izjave tožene stranke, dane v pripravljalni vlogi, izvede procesni pobot nasprotnih terjatev. Po opravljenem pobotu višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožeči stranki še vedno dolguje znesek v višini 48,42 EUR, saj so se do dne, ko so stekli pogoji za pobot (zapadlost nasprotne terjatve), že natekele zakonske zamudne obresti od zneska 1.000,00 EUR za čas od 31. 1. 2014 do 2. 9. 2014, kar znaša 48,42 EUR. Glede na določbo 288. člena OZ se šteje, da so bile s pobotom poplačane tudi zakonske zamudne obresti, zaradi česar za plačilo ostaja glavnica v višini 48,42 EUR, od katere sme tožeča stranka zahtevati še zakonske zamudne obresti od 31. 1. 2014. 11. Glede na navedeno je višje sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in III. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2014, v preostalem delu pa je pobotni ugovor zavrnilo (za zakonske zamudne obresti od 4. 1. 2014), in je IV. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je izvršilo procesni pobot nasprotnih terjatev, po katerem je tožena stranka še vedno dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 48,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2014 dalje. Glede na sprejeto odločitev je višje sodišče VI. točko izreka spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in se izpodbijano II. točko izreka sodbe potrdilo (358. člen ZPP in 353. člen ZPP). Višje sodišče je namreč spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je tako tožeča stranka uspela s svojim tožbenim zahtevkom, kot tudi tožena stranka s pobotnim ugovorom (prvi odstavek 154. člena ZPP).

12. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožena stranka bi bila upravičena do zneska v višini 683,20 EUR po predračunu št. 015/2014 z dne 20. 2. 2014 za popravilo tal; 346,00 EUR po računu št. 13300508 z dne 10. 7. 2013 za nakup postelje in 32,50 EUR po predračunu št. 10/2/2014 za popravilo ojačevalca. V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi višje sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka na tožečo stranko šele 2. 9. 2014 naslovila (tudi po višini) obrazložen odškodninski zahtevek (bremepis št. 64), zaradi česar je šteti, da je terjatev takrat zapadla v plačilo.