Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 423/2023-14

ECLI:SI:UPRS:2023:I.U.423.2023.14 Upravni oddelek

očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito ekonomski razlog varna izvorna država
Upravno sodišče
30. marec 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka ne bo tako ravnal, bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (13. 1. 2023), nato pa njegove izjave na osebnem razgovoru (7. 3. 2023), iz katerih je razvidno, da je Maroko zapustil iz materialnih razlogov. Tam ni rednih služb in te zelo izkoriščajo. Zadnje leto pred odhodom je delal v kmetijski trgovini, kjer mu niso podaljšali zaposlitve. Zaradi bolezni svoje mame je zahteval manjšo povišico, vendar nanjo niso pristali in mu dejali, da lahko odide iz službe. Takšen način dela velja povsod v Maroku; če želiš delati, moraš to početi pod njihovimi pogoji. Ko je zapustil delo v trgovini, se je odločil, da bo šel iz Maroka. Tožnik je še izjavil, da je imela mama spor s sosedi, v katerem je dobila udarec, zaradi česar je morala v bolnico na šivanje. Od tega dogodka dalje mama večkrat pade v nezavest, zato ne more hoditi v službo. Zaradi izboljšanja družinskega ekonomskega stanja se je tožnik odločil zapustiti Maroko. Zaposlitve v drugem kraju si ni iskal, ker bi bilo povsod enako. Na vprašanje, ali je bil kdaj na kakršenkoli način ogrožen v izvorni državi, je odgovoril, da mu je grozila družina fanta, ki je udaril njegovo mamo. Tega fanta je tožnik iskal, vendar ga ni našel. Srečal pa je njegovega brata in ga fizično napadel. Ko je za to izvedela njegova družina, mu je začela groziti. To se je zgodilo leta 2021, dogodek je obravnavala policija, ki pa ni imela dovolj dokazov proti napadalcu, zato postopka ni izpeljala do konca. Tožnik policiji ni prijavil groženj, ker jih je prejemal preko prijateljev. Ta družina se je po tem dogodku preselila v drug kraj. Tožnik bi ostal v Maroku, če bi imel redno zaposlitev. Lahko bi prišlo do pretepa z družino, s katero je bil v sporu, sicer pa bi živel isto življenje kot prej.

3. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih, s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države.

4. Po ugotovitvah tožene stranke je tožnikov glavni razlog za vložitev prošnje slaba ekonomska situacija (ker ni imel redne zaposlitve) ter posledično slabi pogoji za življenje. Iz njegovih izjav je razvidno, da v Maroku težko najdeš zaposlitev in da tam ni zaslužil dovolj denarja za dostojno življenje. Poleg tega je izjavil, da mu je grozila družina fanta, ki je udaril njegovo mamo.

5. Tožena stranka je presodila, da tožnikove težave ne morejo predstavljati utemeljenega razloga za priznanje katerekoli izmed oblik mednarodne zaščite, saj njegovih navedb ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, ali zaključiti, da bi bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Menila je, da iz tožnikovih navedb glede ekonomske stiske ni razvidno, da bi jo povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Poleg tega iz tožnikovih izjav ne izhaja, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic ali da bi bili zoper njega osebno usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Še več, v Maroku je delal kot kmetovalec in v kmetijski trgovini, vendar po lastni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega je zatrjeval, da se mu v Maroku ni zgodilo nič konkretnega in da ga je iz države gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku.

6. Glede na navedeno je tožena stranka tožnikove izjave ocenila kot nepomembne z vidika upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 7. Iz nadaljnjih ugotovitev tožene stranke je razvidno, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ponovno je ocenila, da iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh tožnikovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Menila je, da tožnik ni zatrjeval in izkazal, da je imel težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede na to, da je kot glavni razlog za odhod iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito navajal ekonomsko stisko, pri čemer ni izpostavil konkretnega dogodka, ki bi povzročil njegov odhod iz države, po presoji tožene stranke ni mogoče sklepati, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo.

8. S tem v zvezi je tožena stranka presojala tudi tožnikove izjave, da mu je grozila družina fanta, ki je leta 2021 udaril tožnikovo mamo. Dogodek je obravnavala policija, ki pa postopka zaradi pomanjkanja dokazov ni izpeljala do konca. Tožena stranka ugotavlja, da se tožniku takrat ni zgodilo nič, kar bi kazalo na preganjanje, saj je policija postopala skladno s svojimi pooblastili.

9. Po ugotovitvah tožene stranke je iz tožnikovih izjav še razvidno, da policiji ni prijavil groženj sosedov, saj so mu zanje povedali prijatelji, in da se je ta družina po omenjenem dogodku preselila v drug kraj. Tožena stranka na podlagi navedenega ocenjuje, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil izpostavljen smrtni kazni, usmrtitvi, mučenju ter nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, saj morata biti tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi individualno utemeljena. Na to pa na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče sklepati, saj je iz njih razvidno, da v izvorni državi ni imel težav zaradi razlogov iz Ženevske konvencije.

10. Tožena stranka še pripominja, da tožnik v izvorni državi, kljub občasnim grožnjam sosedov, ki jih sam neposredno ni prejemal, ampak so mu o tem govorili prijatelji, ni poiskal pomoči policije. Njegove navedbe, da groženj ni prijavil, so po mnenju tožene stranke razumljive, saj jih osebno ni prejemal. Zato so po presoji tožene stranke omenjene izjave (glede groženj sosedov, ki so se po dogodku preselili v drug kraj) povsem pavšalne, saj jih tožnik ni podkrepil z dejstvi. Po stališču tožene stranke ni mogoče trditi, da bi policija tožniku odrekla zaščito ali pomoč, saj je niti ni iskal in ni navedel nobenega primera, iz katerega bi bilo mogoče zaključiti, da policija ne ukrepa v zvezi s tovrstnimi težavami.

11. Glede na navedeno tožnik po presoji tožene stranke ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite. Po njeni oceni tožnik ni izkazal niti preganjanja, saj je trdil, da so bile grožnje sosedov posredne in da ni poiskal zaščite pri tamkajšnjih pristojnih organih. Tožena stranka je poudarila, da upravičenost do mednarodne zaščite nastopi šele, če državni subjekti v izvorni državi preganjanim ne nudijo ustrezne zaščite. Poleg tega je ponovno izpostavila tožnikove izjave, da se mu v Maroku ni zgodilo nič posebnega in da ne bi nikoli odšel, če bi imel tam redno zaposlitev. Navedena tožnikova ravnanja pa po oceni tožene stranke kažejo na to, da so njegov razlog za odhod iz Maroka v največji meri ekonomske težave in ne težave s sosedi, ki mu niti niso osebno grozili, za nameček pa so se po omenjenemu dogodku preselili v drug kraj. Navedeno dokazuje tudi tožnikova izjava, da bi se v Maroko lahko vrnil, če ne bi imel druge priložnosti, česar pa po presoji tožene stranke zagotovo ne bi storil nekdo, ki bi mu res grozili.

12. Ob takih okoliščinah tožnik po mnenju tožene stranke nima razlogov za občutek ogroženosti v izvorni državi. Ker iz njegovih izjav niso razvidni tehtni razlogi, ki bi nakazovali, da Maroko zanj ni varna izvorna država, je njegova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 13. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo. Predlagal je spremembo izpodbijane odločbe tako, da sodišče ugodi njegovi prošnji za mednarodno zaščito, podrejeno pa odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

14. Iz tožbenih navedb je razvidno, da bi morala tožena stranka skladno s 7. členom Zakona o splošnem upravnem sporu (v nadaljevanju ZUP) tožniku pojasniti zakonske pogoje za pridobitev statusa begunca in subsidiarne zaščite, sicer od prosilca ni mogoče pričakovati, da bo navedel vsa odločilna dejstva. Tožnik se strinja, da je iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 7. 3. 2023 razvidno, da so pogoji za priznanje mednarodne zaščite navedeni v vabilu na osebni razgovor, vendar meni, da gre le za citiranje zakonskih določb in ne za ustrezno pojasnilo stranki, ki je prava neuka, izhaja iz drugačnega okolja in nima ustrezne izobrazbe. Dolžnosti iz 7. člena ZUP se tožena stranka po tožnikovem mnenju ne more izogniti niti z vprašanjem na osebnem razgovoru, ali prosilec želi, da mu organ še enkrat pojasni, v katerih primerih je (prosilec) upravičen do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

15. Poleg tega naj bi bilo iz prošnje za mednarodno zaščito razvidno, da je tožnik med razlogi za mednarodno zaščito navedel tudi zdravstvene vzroke. Poudarja, da mu tožena stranka s tem v zvezi ni postavila vprašanj ali ga pozvala na dodatna pojasnila.

16. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka tožniku ni izrecno pojasnila, da lahko uveljavlja razloge, zakaj Maroko zanj ni varna izvorna država. Meni, da zgolj ponovno vprašanje, zakaj je tožnik zapustil izvorno državo, "ne predstavlja enake seznanitve s strani tožene stranke, ki jo je slednja dolžna podati, posledično pa je tožena stranka tudi v tem delu ravnala nepravilno in nezakonito".

17. Po tožnikovem mnenju je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita tudi zato, ker se tožena stranka ni opredelila do morebitnega obstoja resne škode kot podlage za priznanje subsidiarne zaščite. Izpostavlja obrazložitev izpodbijane odločbe, iz katere je razvidno, da se tožnik ni skliceval na obstoj resne škode, in dolžnost tožene stranke, ki bi morala tožnika opozoriti na pomembnost obrazložitve takšne okoliščine. Poleg tega navedba statusa subsidiarne zaščite naj ne bi ustrezala standardu obrazložitve iz 214. člena ZUP.

18. Tožnik še trdi, da so 2., 3., in 4. točka izreka izpodbijane odločbe nezakonite tudi zato, ker tožena stranka ni opravila presoje, ali bo v obravnavani zadevi kršeno načelo nevračanja. Meni, da neobstoj pogojev za priznanje mednarodne zaščite ne pomeni samodejne vrnitve v izvorno državo, saj mora imeti posameznik možnost uveljavljanja drugih razlogov, zaradi katerih njegova vrnitev ni mogoča. Navedenega pa tožena stranka tožniku naj ne bi pojasnila.

19. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da je tožnik prejel vabilo na osebni razgovor, iz katerega so razvidni pogoji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Poleg tega je bil pred prošnjo in osebnim razgovorom opozorjen na dolžnost govoriti resnico in izpovedati vsa dejstva, pri čemer mu je bilo pojasnjeno, da so podatki zaupne narave in ne bodo poslani izvorni državi. Pred začetkom osebnega razgovora je bil tožnik ponovno pozvan, ali želi dodatna pojasnila v zvezi z upravičenostjo do mednarodne zaščite, čemur pa se je odpovedal. Tožena stranka poudarja, da je na osebnem razgovoru postavila več vprašanj, vendar so bili tožnikovi odgovori skopi. Meni, da mora prosilec sam navesti razloge za mednarodno zaščito, saj se postopek začne na njegov predlog. Poudarja, da lahko le na podlagi izjav presodi prosilčevo ogroženost v izvorni državi, in da je tožnik navedel, da se mu tam ni zgodilo nič hujšega oziroma da ni bil ogrožen.

20. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je tožnika obvestila, da je bila Kraljevina Maroko določena za varno izvorno državo z Odlokom Vlade Republike Slovenije. Zato meni, da je imel možnost izkazati, zakaj ta država glede na njegove osebne okoliščine zanj ni varna.

21. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tudi tožnika.

22. Tožba ni utemeljena.

23. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

24. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 25. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES2 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.3 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je prav tako razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.4 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.5

26. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

27. Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.6

28. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.7 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.8 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.9

29. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.10 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 13. 1. 2023 in na osebnem razgovoru podan nikalen odgovor na vprašanje, ali potrebuje dodatna pojasnila glede postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Potek postopka za priznanje mednarodne zaščite je bil tožniku jasno prikazan tudi v vabilu na osebni razgovor in ob začetku tega procesnega dejanja11, pri čemer ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru z dne 7. 3. 2023 razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. 30. Zato na presojo v obravnavani zadevi ne more vplivati tožbeni ugovor, da tožena stranka ni upoštevala tožnikovih zdravstvenih težav. Tožnik na osebnem razgovoru namreč ni zatrjeval, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje pomembno z vidika pravno upoštevnih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, njegova morebitna (nedoločno opredeljena) bolezen pa sama po sebi tudi ne zadošča za pripadnost posebni družbeni skupini.12 Poleg tega je iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi jasno razvidno, da za mednarodno zaščito ni zaprosil zaradi zdravstvenih težav.

31. Sodišče še pojasnjuje, da glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element13, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.14 S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

32. Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

33. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II15 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.16 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.17 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.18 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

34. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. S tem pa mu je bilo po presoji sodišča omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka po presoji sodišča v tem pogledu pravilno upoštevala (tudi) z vidika spoštovanja načela nevračanja. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna. Sodišče še pripominja, da za presojo izpolnjenosti pogoja iz druge alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1 ni pomembno, da tožnik zaradi slabih ekonomskih razmer Maroka subjektivno ne dojema kot varno državo, in da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko razglasila za varno izvorno državo.19

35. Na táko presojo ne more vplivati posplošen tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nima razlogov glede obstoja resne škode in presoje statusa subsidiarne zaščite. To presojo je tožena stranka opravila, razvidna pa je iz 4., 5. in 6. strani izpodbijane odločbe.20 Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.21

36. S tem v zvezi sodišče pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.22, 23 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).24

37. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 2 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 3 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 4 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 5 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 6 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 7 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 8 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 9 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve). 10 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 11 Tožena stranka je po pojasnilu, da je postopek po ZMZ-1 zaupen, tožnika opozorila na dolžnost govoriti resnico in izpovedati vsa dejstva, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 12 V takih okoliščinah mora prosilec izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova bolezen nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), česar tožnik ni storil. 13 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 14 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 15 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 16 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 17 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 18 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve). 19 Prav tam, 16. točka obrazložitve. 20 Povzetek s tem povezanih razlogov izpodbijane odločbe je razviden v točkah od 5 do 12 obrazložitve te sodbe. 21 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 22 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. 23 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka). 24 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia