Jedro

Pri prekoračitvi tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe, česar torej pritožnik ni pravilno obrazložil ter je bilo tudi povzeto pritožbeno obrazložitev obravnavati znotraj izrecno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 168,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 23. 3. 2017 obdolženega D.H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in po 2. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1 še varstveno nadzorstvo za čas enega leta z navodilom, da mora obiskovati ustrezno psihološko delavnico, sicer utegne biti pogojna obsodba preklicana. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan vrniti stroške tega postopka (očitno) od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 170,00 EUR ter plačati sodno takso v višini 160,00 EUR. Izrečeno je bilo nato izdano v sodbi I K 12583/2015. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagal je še, da ga pritožbeno sodišče o seji obvesti.

3. To je bilo storjeno, kot je bilo zaradi zahteve iz prvega odstavka 378. člena ZKP storjeno še za višjo državno tožilko ter obdolženca. Prva dva sta se seje udeležila, za zadnjega pa obvestili nista bili izkazani. Vendar je obdolženčev zagovornik neposredno po oklicu zadeve izjavil, da je obdolženca sam obvestil o seji in da se je ta strinjal, da na sejo pristopi le on, za kar je bila seja opravljena po četrtem odstavku 378. člena ZKP. Na seji je sodnik poročevalec podal poročilo o stanju stvari, obdolženčev zagovornik je predstavil pritožbo, na katero je višja državna tožilka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Ugotovitev pritožbenega sodišča po seji je bila, da pritožba ni utemeljena.

5. Čeprav pritožnik izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ta v pritožbi ni obrazložena, pritožbeno sodišče pa je pri preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo. Drugače je glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki izrecno ni uveljavljana, medtem ko iz pritožbene obrazložitve izhaja, da je bila obtožba prekoračena s tem, ker je obdolženi po sodbi kaznivo dejanje izvrševal od pomladi 2012 do 7. 5. 2014, po razlogih pa, da je to počel še po 7. 4. 2014 in vse do aprila 2015. 6. Na takšen način obtožba ne more biti prekoračena. Sodišče prekorači obtožbo, če (samo) spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, kar je spet tedaj, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 7 - 192). Pri prekoračitvi tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe, česar torej pritožnik ni pravilno obrazložil ter je bilo tudi povzeto pritožbeno obrazložitev obravnavati znotraj izrecno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Ta je razen že povzetega obrazložena še z nerazumljivostjo izreka, saj je po opisu dejanja možno, da je bilo dejanje storjeno še pred pomladjo 2012, hkrati pa ni jasno, na kakšen način naj bi obdolženi nad oškodovanko izvajal ekonomsko nasilje. Sodba, končno nima razlogov o izreku varnostnega ukrepa varstvenega nadzorstva v smislu 64. člena KZ-1, kaj šele, da bi bila tudi izbira navodil ustrezno obrazložena.

8. Čas storitve kaznivega dejanja je v izreku sodbe razumljivo določen, tako po začetku izvrševanja kot po koncu. Kakršnekoli aluzije o možnosti izvrševanju kaznivega dejanja pred določenim datumom so stvar subjektivnega dojemanja vsakokratnega posameznika, medtem ko ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženi dejanje izvrševal do aprila 2015, v razlogih sodbe ni zaslediti. Nasprotno, v 5. točki obrazložitve sodbe se na njeni 12. strani nahajajo razlogi, v katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo identičen čas izvrševanja kaznivega dejanja kot je naveden v izreku sodbe. Podobno velja za razloge v zvezi z odločbo o varnostnem ukrepu, ki se nahaja v 7. točki obrazložitve sodbe. Res je, da razlogi delujejo posplošeno, vendar še vedno toliko specificirano (izvajanje fizičnega in psihičnega nasilja nad oškodovanko), da po logični povezavi z razlogi v zvezi z izvršitvijo dejanja in obdolženčevo krivdo razumljivo povedo, čemu je bilo treba obdolžencu izreči varnostni ukrep ter ga dopolniti še z ustreznim navodilom.

9. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju ne strinja s pritožnikom niti glede konkretizacije ekonomskega nasilja kot enega izmed obdolženčevih izvršitvenih ravnanj v opisu dejanja. Po razumljivem izreku je središče v oškodovankini finančni odvisnosti kot posledici dejstva, da ji ni bilo treba skrbeti samo zase, ampak še za hčerko, da je bila zaposlena ravno pri obdolžencu in da je zaradi te odvisnosti na delovnem mestu morala vztrajati. Hkrati je treba ponoviti ustaljeno stališče v sodni praksi, po katerem je sodba celota, sestavljena iz izreka in razlogov, ki ne morejo biti obravnavano ločeno ali izolirano drug od drugega, temveč povezano. To je pomembno, kajti oškodovankina finančna odvisnost je v razlogih sodbe razvidna tako iz povzetka njene izpovedbe kot iz ugotovitev sodišča prve stopnje v že omenjeni 5. točki obrazložitve, ki jih na tem mestu ne gre ponavljati. Če pa se pritožnik z ugotovitvami ne strinja, ko na koncu povzema del oškodovankine izpovedbe v zvezi z odpovedjo delovnega razmerja kot posledico njene zapustitve obdolženca, po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga je pritožbeno sodišče posebej preizkusilo.

10. Kako in kdaj je bil kršen kazenski zakon, pritožnik ni obrazložil in ni obrazložil, katerega izmed odločilnih dejstev sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo (drugi odstavek 373. člena ZKP. V prvem primeru je pritožbeno sodišče moralo opraviti preizkus po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP, ki kršitev kazenskega zakona, naštetih v 372. členu ZKP v obdolženčevo škodo ni razkril, v drugem primeru preizkus mimo pritožbenih navedb ni predviden.

11. Pritožbena obrazložitev v zvezi s pravilnostjo ugotovljenega dejanskega stanja je sestavljena iz povzetka izreka sodbe in obdolženčevega zagovora ter dela, v katerem pritožnik niza razhajanja v oškodovankini izpovedbi glede poškodovanosti in časovnega obdobja, v katerem je bilo kaznivo dejanje storjeno, z izpovedbami prič S.L., M.L. in A.L., medtem ko druge priče oškodovankine poškodovanosti niso zaznale. Na koncu pritožnik še prosi, da pritožbeno sodišče "skrbno preuči vse v spisu nahajajoče se zvočne prepise izpovedb, tako domnevne oškodovanke, kot tudi vseh prič, saj je le ob celotni analizi le teh moč izluščiti vsa predhodno zatrjevana neskladja."

12. Povzemanje sodbe in obdolženčevega zagovora dvomov v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje že po sebi ne moreta povzročiti, glede razhajanj pa se je v splošnem strinjati s pritožnikom le, da je oškodovankina izpovedba osrednjega pomena. Vendar izpovedba je določna, v delu podkrepljena s fotografijami, posnetimi neposredno po dogodkih ter zlasti z izpovedbami drugih prič. Pri tem modrica na očesu, kot ena izmed okoliščin za notranje razhajanje v oškodovankini izpovedbi, ni sestavni del opisa dejanja, kot to niso razlogi za njeno prijavo. Ko torej pritožnik opozarja na oškodovankino omenjanje zgornje poškodbe na glavni obravnavi, ne more biti uspešen, pri drugi okoliščini pa še zato, ker se v pritožbeni obrazložitvi sklicuje na navedbe iz pripravljalne vloge v pravdni zadevi kot na nov dokaz in brez razlogov, zakaj tega ni navajal že prej (četrti odstavek 364. člena ZKP).

13. Podobno kot zgoraj velja še za zatrjevano razhajanje med oškodovankino izpovedbo in izpovedbami ostalih prič, ko pritožnik kot razlog navaja dogodke izven opisa dejanja ter sploh na način, ki kaže, da izpovedbe v pritožbeni obrazložitvi niso bile celovito ocenjene. Ko je to namreč storjeno, je oškodovankina izpovedba tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno potrjena, s tem da je treba upoštevati tudi druge ujemajoče se okoliščine, ki jih po razumljivih razlogih sodbe ni malo in ki v pritožbeni obrazložitvi zatrjevano "izmišljanje zgodbe z namenom maščevanja obdolžencu" zanikajo. Izpovedbi prič B.R. in T.M. tako za obdolženca dejansko nista razbremenjujoči, medtem ko se izpovedba priče D.K. nanaša na zbiranje obvestila od A.L., ki ga je sodišče prve stopnje tako ali tako samo zaslišalo in po zaslišanju pravilno ugotovilo, da je bila oškodovankina izpovedba tudi s to izpovedbo, vsaj v delu potrjena.

14. Glede obdobja, v katerem je bilo kaznivo dejanje storjeno, ugotovitve pritožbenega sodišča ne morejo biti drugačne, ko je sodišče prve stopnje to dejstvo na glavni obravnavi s postavljanjem vprašanj temeljito preizkušalo in ko ni nobenega dvoma, kaj vse je obdolženi znotraj tega obdobja storil. Drugo, kot rečeno, je stvar obdobja pred obravnavanim in zato ni odločilno. Končno, ko pritožnik še poziva pritožbeno sodišče k skrbni preučitvi prepisov izpovedb oškodovanke in prič ter k "luščenju" neskladij v teh izpovedbah, prezre meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje, določene v prvem odstavku 383. člena ZKP, ki bi bile s takšnim, dejansko uradnim preizkusom pravilnosti odločilnih dejstev, prekoračene.

15. Nasprotno od zgornjega, pa meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje niso prekoračene tedaj, ko pritožbeno sodišče, glede na uveljavljana pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona in/ali zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, preizkusi še odločbo o kazenski sankciji, čeprav se pritožnik zoper to odločbo ni pritožil (386. člen ZKP). Tako zapovedan preizkus je pritožbenemu sodišču pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolženemu izreklo kazensko sankcijo, ki po vrsti, višini ter vsebini ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi ter da hkrati ni novih okoliščin, ki bi zahtevale, za obdolženca ugodnejšo spremembo navedene odločbe.

16. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni ugotovilo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega D.H. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, prvem odstavku 95. člena ZKP in 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter številkah 7112, 71113 in 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.