Jedro

Po izteku 1-letnega roka od začetka prebivanja v RS oziroma po uveljavitvi ZVCP zamenjava tujega vozniškega dovoljenja za slovensko ni več mogoča. Navedeni rok je materialni rok in z njegovim potekom pravica do zamenjave ugasne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 430/2000-5 z dne 23.8.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.2.2000, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Sektorja za upravne notranje zadeve, Oddelka za promet z dne 8.9.1999. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikovo vlogo za zamenjavo njegovega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje, ker je vlogo za zamenjavo vložil po preteku enoletnega roka, določenega v 135. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Uradni list RS, št. 30/98, 33/2000 - odločba US, 61/2000).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke ter svojo odločitev oprlo na 135. člen ZVCP. Po tej določbi lahko tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji preko 6 mesecev, če izpolnjuje druge s tem zakonom določene pogoje za vožnjo motornih vozil, v enem letu od začetka prebivanja v Republiki Sloveniji zahteva zamenjavo veljavnega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje. Tožnik v Republiki Sloveniji stalno prebiva od 1.7.1994. Ker je enoletni rok tudi po presoji prvostopnega sodišča začel teči z uveljavitvijo ZVCP, to je s 1.5.1998, bi moral vlogo za zamenjavo vozniškega dovoljenja vložiti do ponedeljka 3.5.1999, tožnik pa je vlogo vložil 8.6.1999, torej prepozno.

Tožnik se pritožuje iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnih predpisov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi. Meni, da je prvostopni organ kršil pravila postopka, določena z Zakonom o splošnem upravnem postopku, in da je napačno uporabil ZVCP. Tožnik je med postopkom za zamenjavo postal državljan Republike Slovenije.

Določba 135. člena ZVCP, ki jo je uporabilo prvostopno sodišče in prej oba upravna organa, pa se nanaša na tujce, ki prebivajo v Republiki Sloveniji več kot 6 mesecev, ter na državljane Republike Slovenije, ki se vrnejo iz tujine v Republiko Slovenijo z namenom stalnega prebivanja. On pa ni ne eno ne drugo, saj je bil 24.3.1999 z odločbo pristojnega organa sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. Ker so ga oba upravna organa in prvostopno sodišče šteli za tujca, so zmotno in nepopolno ugotovili dejansko stanje in posledično kršili materialno pravo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in pravilno razsodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru izpodbijana prvostopna sodba pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, je v določbi 135. člena ZVCP določeno, da lahko tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji preko 6 mesecev, če izpolnjuje druge s tem zakonom določene pogoje za vožnjo motornih vozil, v enem letu od začetka prebivanja v Republiki Sloveniji zahteva zamenjavo veljavnega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje. Ta določba je začela veljati z uveljavitvijo ZVCP 1. 5. 1998. Tožnik po podatkih izpodbijane sodbe in upravnih spisov prebiva v Sloveniji od 1.7.1994, torej je v Sloveniji ob uveljavitvi ZVCP prebival že več kot 6 mesecev. Ker ZVCP ne določa posebej, kdaj začne za take tujce teči enoletni rok, je sodna praksa izoblikovala stališče, da ta rok za osebe, ki so na dan uveljavitve ZVCP že več kot 6 mesecev prebivale v Sloveniji, začne teči z uveljavitvijo ZVCP, to je s 3.5.1998. Glede na to bi moral tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča vlogo za zamenjavo vozniškega dovoljenja vložiti do ponedeljka 3.5.1999. Tožnik pa je vlogo vložil 8.6.1999, torej prepozno.

Med upravnim sporom in še pred odločitvijo pritožbenega sodišča je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-199/99-30 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54/2002) odločilo, da 135. člen ZVCP ni v neskladju z Ustavo RS in kot pravilno ocenilo tudi sodno prakso, ki za začetek enoletnega roka za zamenjavo vozniškega dovoljenja za tujce, ki so ob uveljavitvi ZVCP že prebivali na območju RS več kot 6 mesecev, kar je tudi tožnik, šteje uveljavitev ZVCP.

Na odločitev v stvari tudi ne vpliva dejstvo, da je tožnik med postopkom zamenjave dovoljenja postal slovenski državljan, saj s tem še ni pridobil slovenskega vozniškega dovoljenja. ZVCP za take primere ne določa posebnih postopkov v zvezi z zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovenskega. Zato je o zamenjavi tožnikovega tujega vozniškega dovoljenja, ker je bil tožnik ob uveljavitvi ZVCP tuj državljan, mogoče odločati le po določbi 135. člen ZVCP, kar so pravilno storili oba upravna organa in prvostopno sodišče. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.