Jedro

Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi zoper isto toženo stranko že zavzelo stališče, da je v primeru, če je tožena stranka dejansko le spremenila naziv delovnega mesta, vsebina nalog pa je - čeprav v drugi organizacijski enoti - ostala domala enaka, odpovedni razlog kljub spremenjeni sistematizaciji ne more biti utemeljen.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vsebina nalog novo ustanovljenega delovnega mesta v pretežnem delu ostala enaka kot na ukinjenem delovnem mestu, ki ga je zasedala tožnica, je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala prenehanja potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi in s tem obstoja utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na to, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov in prispevkov, pravdni postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Razsodilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 7. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 24. 9. 2015 in ji še vedno traja (III. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo za čas od 24. 9. 2015 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja in matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od dne 24. 9. 2015 dalje do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki ter tožnici za isto obdobje (od 24. 9. 2015 dalje do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki) v skladu s pogodbo o zaposlitvi obračunati ustrezne bruto plače, ki bi jih tožnica prejela, če bi bila na delu, tožnici pa izplačati posamezne neto zneske plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po dnevu zapadlosti posameznega zneska neto plače, to je vsakega 5. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila (IV. točka izreka). V presežku, to je zakonske zamudne obresti od posameznega neto zneska plače od dneva zapadlosti do prvega dne zamude, je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 2.306,09 EUR (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje v zvezi z oblikovanjem dokazne ocene očita kršitev 8. člena ZPP. Navaja, da so zmotne ugotovitve sodišča o dejanski vsebini tožničinega dela in o vsebini dela na novem delovnem mestu "Pooblaščenec za skladnost poslovanja in izvajanja ZPPDFT" in o nalogah, ki jih je opravljala tožnica. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do posameznih izvedenih dokazov. Poudarja, da zbiranje zakonov, obveščanje o spremembah in priprava seznama zakona, kar je delala tožnica, še ne pomeni, da je dejansko izvajala ostale naloge iz področja skladnosti, ki so širše in obsegajo več vsebin, kot le spremljanje zakonodaje. To tudi ne pomeni, da je tožnica s tem izvajala nalogo obvladovanja skladnosti, saj ni podajala ali predlagala nobenih ukrepov, pravil za sprejemanje, zmanjšanje, razpršitev, prenos in izognitev tveganju skladnosti. Poleg tega tožnica ni izvajala nobene naloge v smislu inplementacije funkcije skladnosti. Iz ugotovitev v 21. točki obrazložitve sodbe ni jasno, kakšen pomen ima priprava poročila za upravo glede odločitve o pristopu k Deklaraciji o poštenem sodelovanju oziroma za presojo nalog na novem delovnem mestu, saj je šlo za enkratne aktivnosti in ne za običajno delovno nalogo. Napačen je zaključek sodišča, da je tožnica zato, ker je bila vključena v seznam prejemnikov obvestil na naslovu A.si, opravljala naloge v zvezi z vzpostavitvijo, vzdrževanjem in izvajanjem upravljanja z zlorabami. Uvrstitev v distribucijsko pošto ne pomeni, da je tožnica opravljala vse naloge v zvezi z upravljanjem zlorab, pač pa le, da je sprejemala prijave. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnica v posamičnih primerih izvajala tudi vodenje in potrebne aktivnosti v skladu z meddržavnim sporazumom o izboljšanju spoštovanja davčnih predpisov na mednarodni ravni in izvajanju FATCA. Iz elektronskega sporočila izhaja, da je šlo le za en posamični primer, pri čemer tožnica ni vodila in izvajala vseh potrebnih aktivnosti v zvezi s tem. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je tožnica dejansko opravljala dela v širšem obsegu, ki se ga tudi ne da preizkusiti. Listine, na katere se sklicuje sodišče, ne izkazujejo, da je tožnica opravljala naloge iz področja skladnosti, zato so ugotovitve sodišča v tem delu protispisne. Sodišče je zmotno upoštevalo tudi naloge s področja skladnosti, ki so opredeljene v opisu tožničinega delovnega mesta, ki jih tožnica ni izvajala. S tem je ravnalo v nasprotju z napotilom iz razveljavitvenih sklepov pritožbenega sodišča, da je treba ugotoviti dejansko vsebino dela po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vsebino dela na novem delovnem mestu po novi sistematizaciji. Sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 24. 1. 2017, da je po njeni oceni enakih delovnih nalog na novem delovnem mestu le za cca. 30 % in da gre pri tem predvsem za naloge v zvezi z ZPPDFT. Protispisen je zaključek sodišča o identičnosti nalog s področja skladnosti na obeh delovnih mestih. Poleg tega ni navedlo razlogov, zakaj je s tem v zvezi verjelo B.B. in tožnici, ne pa toženi stranki. Ker v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na odločitvi VSRS, opr. št. VIII Ips 109/2016 in VIII Ips 251/2015. Zaključek sodišča, da potreba po delu tožnice, kot ga je opravljala na ukinjenem delovnem mestu, ni prenehala, ker spremembe v organizaciji niso posegle v delokrog novega delovnega mesta v tem obsegu, da bi se bistveno spremenila njegova vsebina ter bistven obseg in vsebina del, ki bi jih zaposleni opravljal na tem delovnem mestu, je materialno pravno zmoten. Zahteva po bistveni spremembi del in nalog novega delovnega mesta glede na ukinjeno delovno mesto je pretirana in močno posega v pravico delodajalca do avtonomne poslovne odločitve, da organizira in spremeni organizacijo dela tudi tako, da ukine ali preoblikuje posamezna delovna mesta.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo jasne razloge za odločitev o nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Ta kršitev je podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče listino (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da je tožnica opravljala naloge iz področja skladnosti, kar iz predloženih listin ne izhaja, torej ne pomeni protispisnosti, temveč nestrinjanje z dokazno oceno, kar predstavlja drug pritožbeni razlog, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do vseh njenih navedb, zlasti navedb, da je po njeni oceni na novem delovnem mestu "Pooblaščenec za skladnost poslovanja in izvajanja ZPPDFT" le cca. 30 % enakih delovnih nalog, kot jih je izvajala tožnica na svojem delovnem mestu in da gre pri tem za naloge v zvezi z ZPPDFT. Če se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do vseh navedb tožene stranke, to ne pomeni, da jih pri svoji odločitvi ni upoštevalo in presodilo. Iz obrazložitve sodbe je namreč mogoče razbrati, zakaj je v zvezi z vsebino dela, ki ga je opravljala tožnica na ukinjenem delovnem mestu "Pooblaščenec za izvajanje ZPPDFT)" in vsebino dela novega delovnega mesta, verjelo tožnici, predvsem tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, to je izpovedjo B.B. in predloženimi listinskimi dokazi. Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene poudarilo tiste dokaze, ki jih je pravilno ocenilo kot odločilne za ugotavljanje pomembnih dejstev. Po presoji pritožbenega sodišča zato dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Kot določa ZPP v 8. členu, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zato uveljavljani očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena ZPP ni utemeljen.

9. Tožena stranka je tožnici, ki je bila pri njej zaposlena za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2014 na delovnem mestu "Pooblaščenec za izvajanje ZPPDFT", dne 21. 7. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je v bistvenem navedla, da ukinitev štabnih služb uprave, katerih vsebine del in nalog so bile smiselno združene in umeščene v posamezne sektorje in službe banke, predstavlja eno pomembnejših organizacijskih sprememb, s ciljem vzpostavitve vitkejše organizacijske strukture, optimizacije poslovnih procesov in racionalizacije stroškov dela. Tako je bila med drugim ukinjena štabna služba Skladnost poslovanja, naloge, ki so bile v pristojnosti te službe, pa so bile z novo organiziranostjo umeščene v Pravno službo in skladnost poslovanja. Tožena stranka je še pojasnila, da je ukinila tožničino delovno mesto "Pooblaščenec za izvajanje ZPPDFT", dela in naloge tega delovnega mesta pa so bile prenesene v Pravno službo in skladnost poslovanja, v kateri bo dela, ki jih je opravljala tožnica, opravljal Pooblaščenec za skladnost poslovanja in izvajanje ZPPDFT. Zato je prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta v tem individualnem delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 7. 2015, odločali večkrat. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo opr. št. Pd 295/2015 z dne 31. 3. 2016 tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 483/2016 z dne 27. 10. 2016 na pritožbo tožnice sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je v bistvu štelo, da za zakonitost odpovedi zadošča že organizacijska sprememba oziroma ukinitev delovnega mesta, ne glede na dejansko vsebino delo. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 432/2016 z dne 6. 11. 2017 tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo. Na pritožbo tožnice je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 979/2017 z dne 1. 3. 2018 odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. 11. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Ugotovilo je, da kljub organizacijskemu razlogu na strani tožene stranke in ukinitvi tožničinega delovnega mesta "Pooblaščenec za izvajanje ZPPDFT" in delovnega mesta "Vodja skladnosti poslovanja", potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica na svojem delovnem mestu, s spremembo naziva delovnega mesta in delno razširitvijo nalog delovnega mesta ter umestitvijo v drugo organizacijsko enoto, ni prenehala, zato ni podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, s spremembami). Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožene stranke.

12. Med utemeljenimi razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR-1 v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Odpovedni razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 89. člena ZDR).

13. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo v okviru reorganizacije pri toženi stranki delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica "Pooblaščenec za izvajanje ZPPDFT" in je bilo prej del štabnih služb, formalno ukinjeno, v Pravni službi in skladnost poslovanja pa je bilo oblikovano novo delovno mesto "Pooblaščenec za skladnost poslovanja in izvajanja ZPPDFT". Sodišče prve stopnje je tako v okviru presoje obstoja utemeljenega poslovnega razloga za izpodbijano odpoved pravilno ugotavljalo, kaj je ta organizacijska sprememba (ukinitev tožničinega dela in oblikovanje novega delovnega mesta in njegova umestitev v drugo organizacijsko enoto) pomenila za delovno mesto, na katerem je bila zaposlena tožnica, tudi z vidika upoštevanja dejanskih nalog, ki jih je tožnica opravljala. Delodajalec, ki organizira delovni proces, ima sicer pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta, pri čemer gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. V okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi pa mora sodišče preveriti, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo dejansko vsebino dela ukinjenega in novo ustanovljenega delovnega mesta. Takšno napotilo je namreč pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje dalo v obeh razveljavitvenih sklepih, saj je to skladno s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v podobni zadevi zoper isto toženo stranko, to je v sklepu opr. št. VIII Ips 109/2016 z dne 25. 10. 2015. V tem sklepu je VSRS poudarilo, da je v primeru, če je tožena stranka dejansko le spremenila naziv delovnega mesta, vsebina nalog pa je - čeprav v drugi organizacijski enoti - ostala domala enaka, odpovedni razlog kljub spremenjeni sistematizaciji ne more biti utemeljen.

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imelo tožničino delovno mesto pred sistematizacijo v letu 2014 v imenu dve področji, to je preprečevanje pranja denarja in skladnost poslovanja. S sistematizacijo v letu 2014 pa se je ime delovnega mesta spremenilo in je v nazivu ostalo le področje preprečevanje pranja denarja ("Pooblaščenec za izvajanje ZPPDFT"), medtem ko je opis del in nalog delovnega mesta obsegal naloge z obeh področij, torej tudi s področja skladnosti poslovanja. V sistematizaciji leta 2015 ustanovljeno delovno mesto "Pooblaščenec za skladnost poslovanja in izvajanja ZPPDFT" pa je imelo v imenu ponovno obe področji.

15. Sodišče prve stopnje je po primerjavi opisa del in nalog ukinjenega delovnega mesta "Pooblaščenec za izvajanje ZPPDFT" in novo oblikovanega delovnega mesta "Pooblaščenec za skladnost poslovanja in izvajanja ZPPDFT", ter na podlagi ocene ostalih izvedenih dokazov ugotovilo, da so naloge in opravila, ki jih je v okviru svojega delovnega mesta opravljala tožnica in so se nanašale na področje preprečevaje pranja denarja, ostale enake tudi na novo ustanovljenem delovnem mestu. Naloge, ki so se nanašale na področje skladnosti poslovanja, pa so bile na novem delovnem mestu zgolj natančneje opredeljene oziroma v določenem obsegu razširjene. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je tožnica na svojem delovnem mestu opravljala tudi številna opravila iz razširjenega opisa del in nalog s področja skladnosti poslovanja. Pri tem pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj je v zvezi z opravljanjem del in nalog, ki so se nanašala na skladnost poslovanja, verjelo tožnici in ne toženi stranki, ki je zatrjevala, da je tožnica s tega področja opravljala zgolj dela, ki so se nanašala na obveščanje zaposlenih o spremembah zakonodaje, ostalih del pa ne. Dokazna ocena je jasna in prepričljiva, zato se pritožbeno sodišče z njo strinja. Pritožbene navedbe, da gre pri aktivnostih tožnice s področja skladnosti poslovanja (npr. priprava poročila za upravo glede odločitve o pristopu k Deklaraciji o poštenem sodelovanju, vključitev tožnice v seznam prejemnikov obvestil na naslovu A.si itd.) zgolj za posamične aktivnosti, ne utemeljujejo drugačnega dokaznega zaključka glede opravljanja nalog tožnice s tega področja. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica na področju skladnosti poslovanja opravljala širši obseg nalog, kot ga je zatrjevala tožena stranka in da tožena stranka ni dokazala, da gre pri novo ustanovljenem delovnem mestu za bistveno vsebinsko spremembo nalog v primerjavi z nalogami tožničinega delovnega mesta.

16. Glede na tožničino izpoved, da je na svojem delovnem mestu opravljala večino nalog s področja skladnosti, kar v celoti potrjuje tudi listinska dokumentacija, ki jo je predložila tožnica (npr. predvsem sklepi uprave tožene stranke, na podlagi katerih je tožnica opravljala naloge s področja skladnosti poslovanja), in ob upoštevanju izpovedi B.B. (da je večina del in nalog na novem delovnem mestu ostala enaka, da so opisi v več kot polovici identični in da so po novi sistematizaciji nekatera dela in naloge razširjena), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so bila dela in naloge novega delovnega mesta v primerjavi z nalogami s področja skladnosti, ki jih je na prejšnjem delovnem mestu opravljala tožnica, v pretežni meri enaka in gre na novem delovnem mestu zgolj za manjšo razširitev posameznih nalog ukinjenega delovnega mesta. Ob ugotovitvi, da tožnica na svojem delovnem mestu ni opravljala zgolj majhnega dela nalog novega delovnega mesta, bodisi zato, ker jih tožena stranka od tožnice ni zahtevala, kljub temu, da so bile te naloge določene v opisu njenega delovnega mesta, bodisi zato, ker je šlo za nalogo, ki je bila v opisu novega delovnega mesta dodana zaradi uveljavitve Zakona o bančništvu (ZBan-2; Ur. l. RS, št. 25/2015), to je naloga v zvezi z dajanjem soglasij organom upravljanja, je prepričljiva tudi ocena sodišča prve stopnje, da te naloge po vsebini ali pomembnosti ne predstavljajo tolikšnega dela, da bi novo delovno mesto dobilo povsem drugačno vsebino.

17. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do navedb tožene stranke, da so bile v novo ustanovljenem delovnem mestu združene tudi naloge delovnega mesta "Vodja skladnosti poslovanja", ki je bilo v reorganizaciji ukinjeno. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo ob tožničinem delovnem mestu v času pred sporno reorganizacijo sistemizirano tudi delovno mesto "Vodja skladnosti poslovanja", ki pa nikoli ni bilo zasedeno. Glede na to je uprava tožene stranke s sklepi po posameznih aktualnih zadevah pooblastila določene nosilce. Upoštevaje dejstvo, da je ostalo to delovno mesto v času tožničine zaposlitve, nezasedeno in da je tožnica dokazala, da je večino nalog tega delovnega mesta izvajala v okviru svojega delovnega mesta, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ukinitev delovnega mesta "Vodje skladnosti poslovanja" oziroma združitev del in nalog tega delovnega mesta v novem delovnem mestu "Pooblaščenec za skladnost poslovanja in izvajanje ZPPDFT", ni pomenila takšne spremembe del na novem delovnem mestu, da bi v bistvenem vplivala na njegovo vsebino.

18. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vsebina nalog novo ustanovljenega delovnega mesta "Pooblaščenec za skladnost poslovanja in izvajanje ZPPDFT" v pretežnem delu ostala enaka kot na ukinjenem delovnem mestu "Pooblaščenec za izvajanje ZPPDFT", ki ga je zasedala tožnica, je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala prenehanja potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi in s tem obstoja utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na to, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).