Jedro

Tožnik po dejanskem prenehanju funkcije v.d. direktorja z odločbo delodajalca ni bil razporejen na neko konkretno delovno mesto. Tožena stranka je tista, ki bi mu morala zagotoviti ustrezno delo z izdajo ustrezne (dokončne) odločbe o razporeditvi; dokler tega ni storila, je bil tožnik nerazporejen in na strani tožene stranke obstajajo razlogi za to, da ni delal.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške revizije v znesku 375,54 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 18.6.1997 in 10.11.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožniku s 1.4.1997 zaradi neupravičenega izostanka z dela več kot pet delovnih dni (na podlagi določbe 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.). Ugotovilo je trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do 30.9.1998 in naložilo toženi stranki, da mu v delovno knjižico vpiše delovno dobo za čas od 18.8.1997 do 30.9.1998 ter mu obračuna in izplača za obdobje od 1.4.1997 do 14.5.1997, od 1.6.1997 do 4.6.1997 in od 13.6.1997 do 16.8.1997 neto nadomestilo plače v višini neto izhodiščne plače za šesti tarifni razred po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, povečano za dodatek za delovno dobo, zmanjšano za že plačano dohodnino ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za obdobje od 15.5.1997 do 31.5.1997 in od 5.6.1997 do 12.6.1997 80% neto nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, zmanjšano za že plačano dohodnino ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za obdobje od 17.8.1997 do 30.9.1998 pa mu obračuna mesečno bruto plačo v višini izhodiščne plače za šesti tarifni razred po navedeni kolektivni pogodbi, povečano za dodatek za delovno dobo, po odbitku in plačilu prispevkov in davkov pa mu izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik s sklepom z dne 31.7.1995 imenovan za v.d. direktorja tožene stranke. V skladu s 5. točko pogodbe o zaposlitvi si je sam lahko razporejal delovni čas in dopust. Tako je 19.2.1997 nastopil dopust in o tem z dopisom z dne 10.3.1997 pisno obvestil novo imenovanega vršilca dolžnosti direktorja. Tožnik je bil kot v.d. direktorja sicer razrešen že 16.10.1996, vendar brez posebnega sklepa o razrešitvi. Novi v.d. direktorja tožene stranke M.Č. je na tožnikov dopis (seznanitev z nastopom dopusta in prošnjo za posredovanje odločitve glede njegovega statusa) odgovoril z dvema dopisoma, na podlagi katerih bi moral tožnik nastopiti delo s 1.4.1997. Tožena stranka ni dokazala, da je dopisa tožniku vročila. Ta si je izrabo dopusta odredil še v času, ko je bil v.d. direktorja oziroma v času, ko ni vedel, da je bil že razrešen. Z novo imenovanim v.d. direktorja se je seznanil šele po pozivu le tega k primopredaji poslov - enkrat po 19.2.1997. Vse do primopredaje (dne 4.3.1997) je tudi dejansko opravljal funkcijo direktorja. Glede na to, da si je utemeljeno odobril izrabo dopusta in da tožena stranka ni dokazala vročitve poziva na delo, ni neupravičeno izostal z dela od 1.4.1997. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in zavrnilo tožnikove zahtevke. Pritožbo tožnika v zvezi s tem, ker ni bilo odločeno o stroških njegovega odgovora na pritožbo tožene stranke, je štelo za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo dne 16.10.2006. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da je bil M.Č. v sodni register vpisan kot zastopnik tožene stranke dne 5.2.1997. Glede na določbo 3. odstavka 8. člena Zakona o sodnem registru (ZSReg, Uradni list Republike Slovenije, št. 13/94 in nadalj.), po katerem se nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal podatkov, ki so vpisani v sodni register, razen če zakon ne določa drugače, si tožnik dopusta dne 19.2.1997 ni odredil v dobri veri. Okoliščina, da hkrati z vpisom novega zastopnika ni bil opravljen izbris vpisa tožnika kot začasnega poslovodnega organa tožene stranke, ne spremeni tega dejstva. Dne 19.2.1997 tožena stranka ni imela dveh direktorjev in zato tožnik ni bil pristojen, da sam sebi odobri izrabo celotnega letnega dopustna. Kot v.d. direktorja je že po naravi stvari opravljal funkcijo le do imenovanja novega direktorja. Glede na takšno tolmačenje 8. člena ZSReg je sodišče zaključilo, da niso odločilna dejstva o vročitvi dopisa, s katerim je tožena stranka tožnika dne 2.4.1997 pozvala na delo. Kljub temu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala vročitve dopisa in da je tožnik vedel "za postavitev nove uprave.".

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Sklicuje se na revizijska razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je za svojo razrešitev izvedel iz poziva na primopredajo direktorskih poslov, ki je bila opravljena 4.3.1997. Do takrat nihče ni nasprotoval njegovi funkciji. Iz sodnega registra je bil kot zastopnik tožene stranke izbrisan 18.3.1997. Pred tem si je v skladu s pogodbo in obstoječimi pooblastili lahko odredil izrabo še neizkoriščenega dopusta za leto 1996 in celoten dopust za leto 1997. Tožena stranka ni dokazala vročitve dopisa o dovoljeni izrabi neizkoriščenega dopusta do 28.3.1997 in poziva na delo. Plačo mu je izplačevala vse do 1.4.1997, prispevke in akontacijo dohodnine pa do 17.8.1997. Glede na ta dejstva se ne strinja z zaključkom sodišča druge stopnje, ki se je oprlo le na določbo 3. odstavka 8. člena ZSReg in povsem spregledalo institut vročanja. Ni pomembno, da je delodajalec sprejel neko odločbo, temveč kdaj jo je prejel delavec. Delovno razmerje mu ni prenehalo zaradi nedobrovernosti ali zato, ker naj bi si nezakonito odobril letni dopust, temveč zato, ker se na poziv, ki mu ni bil vročen, ni zglasil na delo. Šele s tem je tožena stranka štela, da je neupravičeno izostal. Sodba nima "razumnih razlogov", saj iz nje ne izhaja, zakaj ni upravičen do neto plače za čas od 1.4.1997 do 18.6.1997. Sodišče ni obrazložilo, zakaj za tožnika velja ZSReg in ne Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 14/90 in nadalj.) - kljub temu, da je predmet odločanja sklep o prenehanju delovnega razmerja. S tem v zvezi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru prereka revizijske navedbe kot neutemeljene. Navaja tudi, da revizija glede odločitve o izplačilu neto plač tožniku ni dovoljena, saj vrednost izpodbijanega dela ne doseže revizijskega minimuma.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. V obravnavani zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja (in ne za premoženjski spor), torej za spor, v katerem je revizija dovoljena že po zakonu (21. in 26. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Uradni list Republike Slovenije, št. 19/94 in nadalj., ki ga je potrebno uporabiti glede na določbo 84. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004). Tudi odločitev o nadomestilu plače je odvisna od odločitve o prenehanju delovnega razmerja, zaradi česar je revizija tudi v tem delu dovoljena.

Bistvena kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče druge stopnje ne bi obrazložilo, zakaj revident ni upravičen do neto plače tudi od 1.4.1997 do datuma prenehanja delovnega razmerja, ki je vpisan v delovno knjižico, ni podana. Iz izpodbijanih sklepov tožene stranke z dne 18.6.1997 in 10.11.1997 jasno izhaja, da tožniku preneha delovno razmerje s prvim dnem neupravičene odsotnosti, to je s 1.4.1997. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bil izostanek tožnika po tem datumu neupravičen, že to zadošča za zaključek, da mu po tem datumu ne pripadajo pravice iz delovnega razmerja oziroma izplačilo neto plače - ne glede na to, če mu je tožena stranka tudi v kasnejšem obdobju plačala prispevke in dohodnino. Posebna obrazložitev glede na določbo 1. odstavka 360. člena ZPP ni bila potrebna. Sodišče druge stopnje je tudi obrazložilo, zakaj je v tem sporu pomembna določba 3. odstavka 8. člena ZSReg in prav na tej podlagi zaključilo, da niso odločilna dejstva v zvezi z vročitvijo dopisov tožene stranke tožniku, s katerima ga je pozivala na delo. Ne gre za neobrazloženo sodbo, ki jo ni mogoče preizkusiti, in zato za bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Gre pa za vprašanje, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Sodišče druge stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo le na določbo 8. člena ZSReg, po katerem ima (glede na besedilo zakona v času spornega razmerja) vpis v sodni register nasproti tretjim osebam pravni učinek od dneva vpisa, razen če zakon ne določa drugače (1. odstavek) in se nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal podatkov, ki so vpisani v sodni register, razen če zakon ne določa drugače (3. odstavek). Na podlagi teh določb se tožnik po stališču sodišča druge stopnje po vpisu imenovanja novega v.d. direktorja tožene stranke, dne 5.2.1997, ni mogel več sklicevati na to, da si je lahko 19.2.1997 odobril izrabo letnega dopusta. Obenem je sodišče druge stopnje v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje (tega revizija izrecno ne izpodbija, saj v zvezi s tem ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka) zaključilo tudi, da se je tožnik za letni dopust odločil prav zato, ker je "vedel za postavitev nove uprave." Navedeni zaključek ni odločilen, kljub temu, da je potrebno upoštevati, da vpis zakonitega zastopnika družbe v sodni register nima konstitutivnih, temveč le deklaratorne učinke - torej bi bil lahko pomemben že sklep o imenovanju novega v.d. direktorja z dne 16.10.1996. Tožnik je bil kot v.d. direktorja izbrisan iz sodnega registra šele dne 18.3.1997. Ne obstaja formalni sklep o njegovi razrešitvi, temveč le sklep o imenovanju novega direktorja (16.10.1996), ki ga je sprejel edini družbenik (S.R.) tožene stranke, ki se je takrat preoblikovala v družbo z omejeno odgovornostjo. Kljub imenovanju novega v.d. direktorja ta ni nastopil funkcije vse do primopredaje 4.3.1997, ki se jo je tožnik udeležil. Novi v.d. direktorja oziroma pravni pooblaščenec S.R. tožnika nista seznanila z imenovanjem novega v.d. direktorja vse do poziva na primopredajo poslov dne 19.2.1997, ki je bil tožniku vročen enkrat po tem datumu. V nastalih izjemnih razmerah, tudi ob ugotovitvi sodišča druge stopnje, da je tožnik vedel za postavitev novega direktorja že pred dnevom odobritve dopusta (19.2.1997), ni mogoče zaključiti, da si je letni dopust odobril nezakonito oziroma brez podlage, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi in ki sta jo stranki takrat vsaj dejansko izvrševali. Do primopredaje poslov novemu v.d. direktorja, skoraj pet mesecev po imenovanju, tožnik za odobritev dopusta ni bil dolžan iskati novega v.d. direktorja, saj ta še ni začel izvrševati te funkcije.

Zlasti pa je za odločitev pomembno, da se je tožnik udeležil primopredaje poslov dne 4.3.1997 in z dopisom z dne 10.3.1997 tudi seznanil novega v.d. direktorja, da je dne 19.2.1997 nastopil dopust ter ga prosil, da mu "sporoči odločitev glede spoštovanja oziroma nespoštovanja pogodbe o zaposlitvi z dne 16.12.1995 in odločitev o njegovem statusu." Nov v.d. direktorja dopustu od 19.2.1997 ni nasprotoval in ni zavzel stališča, da si je tožnik dopust nezakonito odobril. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, ki ga tožena stranka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ne izpodbija, je nadalje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik prejel dopis novega v.d. direktorja tožene stranke o dopustu do 28.3.1007 in dopis s pozivom, da se 2.4.1997 udeleži delovnega sestanka. Vprašanje vročitve obeh dopisov je pomembno, saj v nasprotnem primeru tožniku ni mogoče očitati neupravičene odsotnosti od 1.4.1997 dalje. Odsotnosti tožnika na podlagi nevročenega dopisa novega v.d. direktorja, s katerim ga ta "poziva, da se osebno dne 2.4.1997 zglasi v prostorih S.R., A. 160, Ljubljana (torej ne v prostorih tožene stranke), zaradi udeležbe na delovnem sestanku, ki ga bo imel z njim v zvezi z nastopom dela ter v zvezi s prevzemom del in nalog in zadolžitvami, ki jih bo opravljal naprej," tudi sicer ni mogoče opredeliti kot neupravičene odsotnosti z dela. Tožnik po dejanskem prenehanju funkcije namreč z odločbo delodajalca ni bil razporejen na neko konkretno delovno mesto. Tožena stranka je tista, ki bi mu morala zagotoviti ustrezno delo z izdajo ustrezne (dokončne) odločbe o razporeditvi; dokler tega ni storila, je bil tožnik nerazporejen in na strani tožene stranke obstajajo razlogi za to, da ni delal (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 32/2003 z dne 4.11.2003).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu (prvem odstavku izreka), tako da je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 380. člena ZPP). Ker je tožnik z revizijo uspel, je v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP (v povezavi s 2. odstavkom 165. člena ZPP) upravičen tudi do povračila revizijskih stroškov v znesku 375,54 eurov. To predstavlja 450 točk po 4. točki tar. št. 15 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 67/2003 in nadalj.), 1% iz naslova izdatkov za stranko po 3. odstavku 13. člena OT (glede na to, da gre za storitev, ki je v tem sporu že presegla 1000 točk), DDV in stroške sodne takse. Od navedenega zneska pripadajo tožniku tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo plačilo (v skladu z načelnim pravnim mnenjem obče seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).