Jedro

Lovska družina, ki je sicer pristojni občini oddala vlogo za postavitev prometnega znaka o prehodu divjadi, nato pa več let le pasivno čakala na rezultat, odgovarja solidarno z občino za škodo na tožnikovem avtomobilu, ki je na kritičnem cestnem odseku nastala zaradi naleta srnjaka.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu spremeni tako, da se v celoti glasi: "Toženi stranki Lovska družina ... in Občina X. sta solidarno dolžni tožniku plačati 142.477,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.12.1992 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 75.364,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1998 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek se zavrne." Pritožba drugotožene Občine ... se zavrne.

Prvotožena Lovska družina ... mora tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 35.250,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora Občina X. tožniku plačati 142.477,00 SIT odškodnine za poškodbe, ki so mu nastale na avtomobilu zaradi naleta v srnjaka dne 11.12.1992 v naselju O.. Presežek zahtevka do 167.620,00 SIT je prvo sodišče zavrnilo, ker je ocenilo, da je tožnik do 15% sam sokriv za nastanek nezgode, v celoti pa je zahtevek zavrnilo zoper lovsko družino, ker naj bi ta storila vse potrebno za odvrnitev škode. Tožniku je naložilo, da tej toženki zato povrne 24.370,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožujeta tožnik in drugotožena Občina X..

Tožnik uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se sodba spremeni tako, da se naloži tudi prvotoženi stranki solidarno plačilo odškodnine in stroškov skupaj z drugotoženo stranko. Meni, da vložitev nepopolne zahteve za namestitev opozorilnega prometnega znaka za prehod divjadi in nato kar 14-letna pasivnost, ne moreta prvotožene lovske družine opravičiti krivdne odgovornosti (zavestne malomarnosti) za škodni dogodek, ki je izviral iz njene opustitve. Po pravilih upravnega pootopka bi morala vložiti pritožbo zaradi molka organa ali novo vlogo za postavitev znaka.

Drugotožena občina iz istih dveh pritožbenih razlogov predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka zoper njo, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Vlogo lovske družine je pravočasno obravnavala, zahtevane dopolnitve pa še do danes ni prejela. Za nastanek obravnavane škode ji torej ni mogoče pripisati nikakršne odgovornosti. Podrejeno ugovarja še višini prisojene odškodnine. Meni namreč, da je tožnikova sokrivda 33% in ne le 15% kot ocenjuje sodišče na podlagi mnenja izvedenca, da gre za poškodbe dveh izvorov, to je od srnjaka in od zadetja v ograjo.

Slednje je po ugotovitvah izvedenca in sodišča povzročilo poškodbe na zadnjem delu avtomobila, te pa so po specificiranem računu odpravljene z nadomestnimi deli v skupni vrednosti 24.810,00 SIT, kar predstavlja 33% celotne škode.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa ni utemeljena.

V teku postopka na prvi stopnji sicer ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti ali je tožena lovska družina prejela svojo leta 1985 nesporno oddano vlogo za postavitev opozorilnega znaka za prehod divjadi od tožene občine v popravo ali ne, zanesljivo pa je ugotovljeno, da v nadaljnjih sedmih letih pred obravnavano nezgodo na kritičnem nevarnem cestnem odseku znak ni bil postavljen. Ob tako dolgem brezplodnem čakanju oz. odlašanju namesto ukrepanja za preprečitev nevarnosti oz. za ustrezno opozorilo nanjo, torej ni in ne more biti opravičljivo medsebojno obtoževanje obeh toženk, da je samo ena ali samo druga odgovorna za tožniku nastalo škodo zaradi naleta avtomobila in srnjaka. Odgovornost drugotožene občine je pravilno ugotovilo in ustrezno obrazložilo že prvo sodišče, zato pritožbeno sodišče prvostopenjske razloge v tej smeri sprejema in jih povzema. Zgolj formalna vrnitev vloge v dopolnitev lovski družini nedvomno ne more opravičiti nadaljnje pasivnosti občine, ko je vendar šlo za nevarno dogajanje na cesti v njenem območju. Pritrditi pa je treba tožnikovi pritožbi, da enako velja tudi za prvotoženo lovsko družino, ki bi se vsekakor morala bolj aktivno zanimati za usodo in pričakovane posledice (postavitev znaka) svoje zahteve. Nedvomno sta torej obe toženki z neustreznim ravnanjem oz. opustitvami v okviru svojih pristojnosti in možnosti za preprečitev škodnih posledic prehajanja divjadi prispevali k nastanku obravnavanega škodnega dogodka, zato je njuna odgovornost solidarna (1. in 3. odst. 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Odločilna dejstva v tej smeri je prvo sodišče pravilno ugotovilo, je pa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper Občino X. zmotno uporabilo pravkar navedeni materialnopravni predpis. Ob ugoditvi tožnikovi pritožbi in po obrazloženem hkratni zavrnitvi toženkine pritožbe glede temelja je zato sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da sta na solidarno plačilo odškodnine in posledično pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe, obsojeni obe toženki (čl. 373, tč. 4 ZPP/77).

Slediti pa tudi ni mogoče toženkini pritožbi glede višine prisojene odškodnine. V zvezi z deljeno odgovornostjo v smislu določila 1. odstavka 192. člena ZOR se namreč ugotavlja oškodovančev delež krivde, to je njegov prispevek k nastanku škodnega dogodka oz. škode kot celote in se nato celotna odškodnina v tako ugotoljenem razmerju zniža, kot je to pravilno napravilo sodišče prve stopnje. "Fizična" delitev škode, kakršno si zamišlja in jo predlaga pritožnica, zato kljub ugotovitvam izvedenca in prvega sodišča o dveh izvorih poškodb na tožnikovem avtomobilu in tak način določanja deleža oškodovančeve sokrivde ni možen, saj bi bil v nasprotju s smislom navedenega in drugih določil ZOR, ki narekujejo enovito obravnavanje škode. Obseg tožnikove sokrivde 15%, kakor ga je ob upoštevaju izvedenskega mnenja ocenilo prvo sodišče, je po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezen. Drugotoženkino pritožbo je bilo torej treba v celoti zavrniti (čl. 368 ZPP).

Tožnik je s pritožbo zoper prvo toženko v celoti uspel, zato mu mora ta povrniti pritožbene stroške, ki so odmerjeni po veljavni Odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah na podlagi predloženega specificiranega stroškovnika.